V oranžnem abonmaju je tako spet prišel na vrsto gladki Glazunov. Če je odločitev za skladateljeve baletne točke, ki smo jih bili pred nekaj leti deležni od dirigenta Rudina, delovala povsem neutemeljeno, se je tokrat zdelo, da se omenjenemu akademskemu romantiku skoraj ni mogoče izogniti, če naj bi se nam koncertant predstavil v kolikor mogoče klasičnih okvirih repertoarno razpoložljivega (druga možnost bi bil zlasti prispevek Henrija Tomasija, ki pa ga je jeseni že odigral Jan Gričar). V Koncertu za altovski saksofon in godalni orkester v Es-duru iz leta 1934 se poznoromantične matrice Glazunova sicer (rahlo) spogledujejo s sočasnimi zabavniškimi tokovi; v tako zvarjene »hrepeneče« sekvence se je slovenski saksofonist mednarodnega ugleda Miha Rogina vpel z dinamično razprtim pevskim mišljenjem in otožno barvo, lirično stran pa dopolnil z izjemno živahno virtuozno igro, posebno v plesnem finalu, ki ga je stopnjujoče nadgrajeval tudi orkester – kljub nekaj ritmičnim koordinacijskim težavam.
Vprašljiva vrednost glasbene snovi žal ni bila problem, omejen le na Glazunova. Prav nasprotno, virus substančne podhranjenosti je imel ta večer vlogo programerja. V drugem delu je ponudil kose, nastale za potrebe značilne koloristične revije v stroju grand opéra. Baletno glasbo iz Massenetovega Cida bi si filharmonija morda lahko prihranila za kakšno novoletno priložnost (da ne bo pomote – izvedba operne celote v našem prostoru, četudi le koncertna, bi bila vsekakor lahko zanimiva). Suiti iberskih plesov je bil pod domnevno skupnim imenovalcem, a v resnici zgolj prek ohlapnega lokalno-sižejskega označevalca priključen Straussov Don Juan, kar naj bi prineslo neko posebno pristnost koncertu, ki ga je vodil španski gost. Če si je omenjeno kombinacijo zamislil (ugibam) prav Pedro Halffter, je v njej »uspešno« demonstriral tudi svoje dirigentske omejitve. Izvedbeni rezultat se je izšel v prid živopisnim posladkom baletnih točk (orkester je pokazal eleganco predvsem na sekcijsko-solističnih ravneh, manj pa v skupnem zvenu), Straussov zapeljivec – simfonično organiziran, četudi ob nagibih v daljše melodično gruljenje – pa je ohranjal navdih predvsem v spevno razlitih odsekih, medtem ko se je ob gostoti vstopnega zanosa in na vrhuncu skladbe (tema rogov) njegova potenca porazgubila med nametanimi orkestrskimi glasnostmi.
In noviteta Milka Lazarja? Bi na tem mestu zadoščalo zgolj pomenljivo navesti njen naslov – Deimos & Fobos? Najbrž vendarle ne, saj ne gre toliko za izdelek sam (premostitev časovne razdalje med začetno in sklepno zvočno ploskvijo z ritmizacijskimi vzorci in delci orkestracijske opreme), temveč bolj za naročnico in vse, kar njena naročila v preseku zrcalijo; prava »groza in strah« (praznosti) se najbrž skrivata tu. V zvezi s tokratnim muzikološkim komentarjem v koncertnem listu se zdi umestno zapisati, da bi ga utegnil človek v nekaterih pasusih, posvečenih Lazarju, zamenjati s promocijskim besedilom (že dolgo ni bil kak slovenski skladatelj deležen podobnega slavospeva); izpostaviti gre še, da ima Slovenska filharmonija takšno jezikovno pregledovalko, ki nam omogoča, da v publikaciji nacionalnega zavoda odkrivamo »Rahmaninovo prvo simfonijo« in še kaj podobnega (»z Glazunovim na čelu«).
Nekam strašljiv je bil tudi pogled v filharmonični avditorij ob koncertu, za katerega sem sam izvedel iz vabila, poslanega v uredništvo v imenu Zveze slovenskih glasbenih šol in komisije TEMSIG. Slovenska filharmonija podpira Tekmovanje mladih glasbenikov Slovenije s posebno nagrado, s katero omogoči izbranim prvonagrajencem nastop z orkestrom (skrbno ga je vodil Marko Hribernik). V čem je odmev dragocene priložnosti za mlade, če njihove dosežke oziroma sodelovanje s profesionalnim ansamblom sliši bolj ali manj prazna dvorana, vedo le organizatorji oziroma nagrajevalka (ni treba torej poudarjati, da kaže v prihodnje o dogodku pač bolje obvestiti javnost). Koncertanti so izbrali izvajalsko briljantna dela. Marimbist Vid Ušeničnik je z osupljivo sproščenostjo pripravil zvočni ognjemet, ki ga solistu omogoča Rapsodija Prizma Keiko Abe, harmonikar Matjaž Balažic je izkoristil kolažno-populistično gostobesednost Sallinenovih Variacij Barabbas, hornist Franci Šuštar pa se je v Straussovem Drugem koncertu odlikoval s pevno občutljivim razponom dinamike, tonsko lepoto in izenačenostjo leg, nekoliko manj pa s stabilnostjo v skokovitih virtuoznih pasažah.