Kot otrok je Vran – s tem imenom se je podpisoval pod svoje črtice in novele – poslušal petje goloba, gugutke, in mater vprašal, kaj ta ptica poje. Pa mu je odgovorila: »Znaš ka, pod pudon sidín, postrüžnjek ladin, srmaki ga dan, bogaci pa nej!« To je Vranova prazačetna etična misel, ki ga je spremljala vse njegovo življenje. Po maturi, ki je zanj pomenila soočenje s svobodo in izbiro, je v črtici Valeta v reviji Mladi Prekmurec leta 1938 zapisal, da je »sreča in blagor v samospoznanju in delu za skupnost«, skratka osebna etična popolnost in pravičnost v enem. Kar je zanj pomenilo delati za skupnost in nikomur biti hlapec. V prispevku Slovenstvo prekmurskih pisateljev (Mladi Prekmurec, 1939) za takratno prekmursko književnost ugotavlja, da njeni pisci ustvarjajo iz volje do življenja in samozavesti, kajti vse je onaravljeno, domala zakoreninjeno v domači zemlji in njeni skupnosti, ki mora preživeti mimo vseh političnih usmeritev. V prispevku Misli o kritiku in kritiki (Mladi Prekmurec, 1940) govori o tem, da »kritik presoja, tolmači in uči«. Kot tisto najbolj objektivno v različnih nazorih je predvsem »globoko dojeta in doživeta objektivna resnica vsega življenja« in hkrati s tem leta 1940 kritično ugotavlja tole: »Današnje subjektivne kritike, nastale iz tega ali onega svetovnega nazora, pa so ozkosrčne in nestrpne, da se jim ni mogoče približati z drugimi merili kakor s takimi, s kakršnimi so bile same merjene in izmerjene.« Katehetova pripoved o preklinjanju ga spremlja kot nekaj etičnega, kajti če se človek na vožnji z vozom navkreber pogosto spotakne ob isti kamen in pri tem grdo preklinja, je najbolje ta kamen umakniti s ceste, na skrivaj. Vran je to storil. Pri naslednji vožnji voznik ni več klel, ni bilo potrebe.
Politika je zgolj sredstvo, nikoli cilj
Kaj zapisati ob 100-letnici o človeku, ki je šel skozi vsa obdobja življenja, tako da je njegovo življenje eno najbolj popolnih, kar jih poznam? Kot desetleten fantič se je odločil, da bo študiral jezike, kajti samo kak kilometer na zahod in vzhod od njegove domačije so govorili na eni strani nemško, na drugi madžarsko. Ne enih ne drugih ni razumel, želel pa je, da bi ga ljudje razumeli in on njih. Ta njegova odločitev kaže na njegovo značajsko usposobljenost komuniciranja z ljudmi. V pogovoru z njim čutimo stoičnost, zbranost in neverjetno pripravljenost, da posluša in upošteva naše mnenje, ki ni docela v soglasju z njegovim. Še najbolj navadne stvari prejmejo pomen nečesa smiselnega in vsakemu intelektualcu je zgled tega, kaj pomeni obvladovati svojo čustvenost in kot osebnost učinkovati poduhovljeno, umirjeno. Tak je tudi hodil skozi življenje, svet »po beli, veliki cesti«. Ta ni bila vedno prijetna. Nasprotno, ko se je znašel v italijanskem koncentracijskem taborišču v najbolj neugodnih in težkih razmerah, v mrazu, lakoti, ko so ljudje okrog njega umirali, je prosil stražarja, naj mu da italijansko slovnico, da se je učil italijanskega jezika. In naučil se ga je.
Šolanje in njegovo študijsko bivanje v Ljubljani nam danes, ko se kapitalizem vedno bolj kaže v svoji pravi podobi in ko vsak dan bolj izginja organizirana solidarnost, pomaga razumeti, kaj pomeni, če je človekova potreba (pravica) po izobraževanju iz socialno-solidarnostne kategorije spremenjena v ekonomsko kategorijo – recimo, toliko zdravja, sociale, izobrazbe boš imel, kolikor denarja imaš. V času študija se je sam finančno vzdrževal z inštrukcijami in bil odličnjak. Zelo hudo mu je bilo, ko je pozneje zvedel, da je profesor latinščine »svoje dijake ovajal Italijanom, zaradi česar se nekatere vrgli s šole, nekatere pa poslali v koncentracijska taborišča«. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral slavistiko in literarno zgodovino. Spomladi leta 1941 je diplomiral in že pripravljal disertacijo na temo Levec in Ljubljanski zvon.
Toda vojna se je grozeče približevala in v njej nisi mogel ostati neopredeljen. Tako politična kot vojaška angažiranost zaznamujeta to generacijo, ki ji je bilo usojeno, da se je morala soočati z najhujšim zlom novejše dobe. Od jeseni 1942 je bil Vratuša v taborišču na Rabu, kjer je bil spet aktiven in med temi, ki so po kapitulaciji Italije osvobodili taborišče ter ustanovili Rabsko brigado. Pozneje je sodeloval z italijanskimi komunisti in garibaldinci, to sodelovanje pa kljub podobni nazorski, protifašistični usmerjenosti ni bilo najbolj vzorno in prijateljsko. Vedno bolj razumem, zakaj je narod prej in pred vsakršno nazorsko opredeljenostjo, in očitno nihče na italijanski strani – tudi komunisti ne – ni hotel biti slabši Italijan. Zato so bila pogajanja z njimi o ureditvi povojne meje naporna in skrajno mučna. Za iztek vemo.
Povojno obdobje je bilo zelo naporen čas, danes težko razumemo, zakaj se je Vratuša lahko demobiliziral šele leta 1953. Njegova dejavnost je potekala na različnih ravneh od politične, diplomatske do znanstvenoraziskovalne s področja humanistike, kulture in jezikoslovja. Želel se je iz Beograda vrniti v Ljubljano, biti znanstvenik, delovati le akademsko, znanstvenoraziskovalno, vendar mu tega žal niso omogočili. Zgodilo se je tudi leto 1948. Vratuša o njem pove tole: »Med Informbirojem leta 1948 je neodvisnost Jugoslavije visela na nitki. Vse je bilo podrejeno obrambi domovine. Vojvodina je bila vsa prekopana, čeprav je bilo iluzorno pričakovati, da bodo jarki zadržali tanke vojska Varšavskega pakta, razporejene na izhodiščnih položajih za napad na drugi strani severne ter vzhodne jugoslovanske meje, ki so le čakali, da jih Stalin požene nad Jugoslavijo. Jugoslovanski koncept obrambe je temeljil na tem, da se vsi skupaj z državnim vodstvom, če Vojvodina pade, umaknemo iz Beograda v odročne bosanske planine in tam organiziramo odpor. Mislim, da je bilo to jasno tudi Stalinu in da ne bi okleval, če bi bil prepričan, da si lahko pokori Jugoslavijo z bliskovito vojno. A vedel je, da v Jugoslaviji to ne bi šlo« (V svet po veliki, beli cesti, Murska Sobota, 2010). Danes težko razumemo, kako dramatični so bili takratni odnosi med SFRJ in Sovjetsko zvezo, po Vratuševi oceni vedno hladno-topli ali celo ledeno-vreli, ko je tudi Murska Sobota, takrat še brez asfalta, bila vsa razrita zaradi tankov. Ti so naredili take jarke, da smo se otroci v njih skrivali.
Leto 1956 na Madžarskem in poznejše leto 1968, ko so sile Varšavskega pakta vkorakale v Češkoslovaško, so trenutki, ki so zaznamovali celó mojo generacijo '68. Hej, to je bil čas, ko smo spolitizirali prav vse, tudi življenje od spodaj v dimenziji vsakdanjosti, in svetu zavpili, da je zasebno politično, da potrebujemo spremembe na vseh ravneh, tudi na področju medčloveškosti, in ne samo spremembe od zgoraj. Dr. Vratuša se je takoj odzval povabilu takratne ljubljanske študentske organizacije, da pride med nas. Iz tega obdobja sem za vedno privzela to, da je politika samo sredstvo, nikdar cilj, in da gre pri politizaciji sveta najprej za udejanjanje idealov, vrednot. To sem Vratuši na vprašanje, zakaj sem politično dejavna, ob najinem prvem srečanju tudi povedala, in spomnim se, kako zadovoljen je bil z mojim odgovorom. Etizacija in politizacija sta neločljivi, vzporedni, in to je nekaj, kar odlikuje Vratušev odnos do politike, saj nikdar ni mogel pristati, da v politiki, kakor se večinsko prakticira, veljajo »samo interesi« in ne ideali, vrednote.
Vztrajati, ne popustiti!
Vedoželjnost akademskih razsežnosti je bila tolikšna in Vratuši dana kot naravni dar, celo usojena, da se je moral vrniti v akademske vrste, vendar ne na slavističnem področju, ampak na družboslovnem. To se je zgodilo leta 1952, ko ga je vodstvo beograjske univerze povabilo, da predava »o mednarodni politiki in o samoupravljanju oz. o problemih participativnega odločanja v svetu«. O svojem sodelovanju s Kardeljem poroča: »Kardeljev kabinet, v katerem sem delal od leta 1953 do 1965, je bil zame nova univerza. Že tretja v mojem življenju. Tam sem užival največjo svobodo.« Seznanil pa se je tudi z nekaterimi zelo neljubimi dejstvi, tako ob pripravi na proslavo ob 150. obletnici prve srbske vstaje leta 1954, in o tem povedal tole: »Mislim, da je Edvard Kardelj takrat ocenil oz. spoznal, da v Srbiji začenja prevladovati nacionalizem. In nacionalizem ga je vedno najbolj skrbel.«
Leta 1978 je Anton Vratuša postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni doktor ljubljanske univerze leta 1979, mariborske pa leta 1988. V svojem zahvalnem govoru takratnemu rektorju mariborske univerze Križmanu je »prvič govoril o svojih življenjskih univerzah; prva je bila filozofska fakulteta oz. slavistika v Ljubljani, druga narodnoosvobodilni boj, za katerega smo se mladi na ljubljanski slavistiki odločili že drugi teden po okupaciji, preden je bila ustanovljena Osvobodilna fronta, tretja delo v kabinetu Edvarda Kardelja, četrta moje delo v OZN oz. delovanje za krepitev položaja Jugoslavije v svetu«. Vsekakor je treba omeniti še aktivno Vratuševo sodelovanje in pomoč pri ustanavljanju Mednarodnega centra za upravljanje podjetij v družbeni lasti v deželah v razvoju s sedežem Ljubljani. Njegova bibliografija je veličastna, obsega skoraj štiristo razprav in člankov in kar nekaj knjig, od katerih so nekatere prevedene v angleščino.
Vratuša se je vedno vračal k svoji slavistični dejavnosti in jo povezoval s svojim rodnim Prekmurjem, pri čemer še posebej izstopa njegova dejavnost z Ustanovo dr. Šiftarjeva fundacija, ki ji ostaja zelo zvest in dejaven. Ob Vratuševi 70-letnici leta 1985 je dr. Vanek Šiftar poudaril tudi, da je Vratušo vedno zelo zanimalo »izrazito bogastvo prekmurskih prebivalcev in njihovih slovenskih sonarodnjakov v Porabju. Trdno je opredelil slovenstvo v narečju, ki so ga govorili in pisali evangeličani. Nekateri so zatrjevali in še zatrjujejo, da je to madžaronščina, pa niso niti najmanj poznali goričkega narečja. Ob proučevanju jezika Slovencev v Porabju ni mogel neprizadeto mimo izrazitega potujčevanja in javno je v osrednji slovenski reviji povedal svoje. Morda se jim je že tedaj zameril, da je bil kaj redek gost Madžarske republike. V mnogih kasnejših delih se je pogosto ustavljal ob nacionalnih vprašanjih sodobne družbe.« In v čem je to poslanstvo elite? Vratuša tu opozarja predvsem na etični vidik, s katerim naj pride v ljudeh do izraza »boljši jaz«, kajti zvestoba »do lastnega naroda zahteva od vsakega njegovega nosilca pravi nravni, etični napor«. Etično poslanstvo intelektualca je bilo vodilo in drža Antona Vratuše. Zato je v vseh njegovih življenjskih obdobjih bila etika pred vsakršno politizacijo. Vztrajati, ne popustiti, ne si dovoliti malodušja, boriti se za stvar, za katero si se zavestno odločil, prisvajati si jo s trdim delom, odgovorno, kajti kjer je razvit čut za odgovornost, tam je smisel, in k temu smislu spada razvita občutljivost za kakovost, čistočo medčloveških odnosov.
Vratuša je bil predsednik programskega sveta uprave Pomurske akademsko znanstvene unije (PAZU) v letih 1996–2006, od leta 2006 pa je častni član zbora ustanoviteljev te fundacije. Fundacija si aktivno prizadeva za znanstvenoraziskovalno dejavnost na kar najširšem področju, od zgodovine, etnologije, ekologije, umetnostne zgodovine do arheologije, hkrati s tem pa tudi spodbuja organizacijo kulturno-umetniških prireditev. Na teh praviloma vedno srečujemo akad. dr. Antona Vratušo, ki s svojo karizmatično osebnostjo na vse nas, udeležence omenjenih srečanj, učinkuje zelo pomirjevalno in povezovalno. Zdaj razumem, da ne moremo govoriti samó o onesnaževanju okolja, ampak še o tem, na kar je Vratuša opozoril na neki mednarodni konferenci že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja: »Ne vem, kaj me je prijelo, a opozoril sem na onesnaževanje odnosov med ljudmi.« Koliko manj gorja bi bilo v življenju, da ni tega zla med nami – sesuti, sprti in skrajno konfliktni medčloveški odnosi!
Še enkrat: kaj je etična drža tega, da sta samospoznanje in spoznanje sveta enoten in neločljiv proces. Človekovo prizadevanje za osebno popolnost in razvit občutek za skupnost, združevati samoustvarjanje in pravičnost, skratka za etiko zasebnosti, odličnosti in za etiko medčloveškosti gre. Anton Vratuša nam ostaja tu trajen zgled, kajti samo človek, ki ve za vrednote in te tudi živi in udejanja, je osebnost. V tem pa je nam ljudem, kljub temu, da smo končna in umrljiva bitja, dana neka enkratna popolnost in polnost bivanja tako, da v tem kratkem življenju lahko zares domujemo, in takšno življenje je vrednostno naravnano življenje.