Kitajski politiki zelo pozorno spremljajo sedanje dogajanje, saj so Grčiji dodelili posebno strateško mesto v prodiranju Kitajske na trge južne, vzhodne in srednje Evrope. Kitajsko državno podjetje COSCO, ki je peti največji svetovni kontejnerski prevoznik, ima namreč 35-letno pogodbo o najetju dela pristanišča v Pireju, je pa tudi glavni kandidat za odkup 67-odstotnega deleža tega pristanišča, ki ga je prejšnja vlada nameravala prodati. V Pekingu so zato s presenečenjem sprejeli prvo izjavo nove vlade, da bo zaustavila privatizacijo, saj bi to postavilo na glavo kitajske strateške načrte, da bi prodor na evropske trge izvedli tudi z juga celine.
Med telefonskim pogovorom grškega predsednika vlade Ciprasa s predsednikom kitajske vlade Li Kečjangom prejšnji četrtek je grški premier stopil korak nazaj, saj je Pekingu zagotovil, da bo, vsaj kar zadeva kitajske investicije, vlada ostala pri dosedanjih dogovorih. Projekt razširitve pristanišča v Pireju, ki ga izvaja COSCO, je po njegovih besedah izjemnega pomena za grški gospodarski razvoj, pričakuje pa tudi nove kitajske investicije. Predsednik vlade Li Kečjang je poudaril, da bo Kitajska nadaljevala z zastavljenim pragmatičnim sodelovanjem, pričakuje pa, da bo nova grška vlada sprejela ustrezne ukrepe za zavarovanje tujih investicij. V sporočilu o pogovorih, ki ga je objavila uradna tiskovna agencija Xinhua, ni bilo najti niti besede o tem, da bi se državnika pogovarjala o finančni pomoči Grčiji, če bi jo ta potrebovala. To stališče je v sozvočju s tradicionalno kitajsko politiko nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Glede na to, da je Evropska unija največji kitajski trgovinski partner, je previdnost Pekinga več kot razumljiva, še posebej, ker so v igri za grško »naklonjenost« tudi ZDA in Rusija, kar daje grški krizi dodatno razsežnost.
Obkoljevanja in prodori
Dejstvo, da je ameriški predsednik Obama takoj po zmagi Sirize telefoniral novemu predsedniku vlade in mu čestital, priča, da bodo ZDA poskušale preprečiti odhod Grčije iz EU in razpad južnega krila Nata. Rusija bi prav tako rada pridobila grške revolucionarje na svojo stran, vendar za kaj takega nima (finančne) moči. Kot tretji igralec grškega »pokra« se je torej povsem neprostovoljno pojavila Kitajska.
Prodor Kitajske v prostor južne, vzhodne in srednje Evrope je posledica zelo premišljenega strateškega načrta kitajskega vodstva, ki je marca 2013 prevzelo krmilo Kitajske v svoje roke, da bi nevtraliziralo ameriško politiko »premika k Aziji«, kot jo je 2011 leta napovedal predsednik Obama. Predsednik Ši Džinping je septembra 2013 med obiskom v Kazahstanu napovedal pobudo za ustanovitev gospodarskega območja držav ob novi svileni poti, ki se bo končala v Evropi, mesec dni kasneje pa je med obiskom v Indoneziji napovedal tudi ustanovitev pomorske svilene poti, ki bo Kitajsko in Azijo povezala s pristanišči v Sredozemlju oziroma na Jadranu. Z obema pobudama je kitajsko vodstvo napovedalo preboj domnevne ameriške politike zadrževanja in obkoljevanja Kitajske, ki jo v Washingtonu zanikajo. Z zgraditvijo železniške povezave z Evropo se bo zmanjšala tudi nevarnost morebitne pomorske blokade Kitajske. Na Obamovo doktrino »premika k Aziji« je kitajsko vodstvo odgovorilo s politiko »premika proti Evropi«. Za to ima Kitajska najmanj dva razloga: Evropa, prvič, ne ogroža več kitajskih nacionalnih interesov tako kot v 19. stoletju, ko jo je kolonialno podjarmila, in, drugič, postala je največji kitajski dolgoročni gospodarski partner, s tem pa tudi njen strateški zaveznik.
Obe kitajski pobudi vnašata pomembne geopolitične premike tudi v evrazijski prostor. Kitajska bo namreč s svojim izjemnim gospodarskim in finančnim potencialom – za gradnjo nove svilene poti je namenila 40 milijard dolarjev – pospešila gospodarski razvoj držav ob svileni poti, ki naj bi bila končana do leta 2025. Vlaganja v cestno in železniško infrastrukturo so, kot je pred mnogimi leti dokazal že ameriški predsednik Dwight Eisenhower s projektom gradnje omrežja meddržavnih avtocest v ZDA ali pa Italija z gradnjo avtoceste od severa do juga države, pomemben vzvod hitrejšega gospodarskega razvoja. Hkrati z izvozom presežka kapitala bo Kitajska odpravljala tudi problem velikih presežkov proizvodnje v jeklarstvu in gradbeni industriji.
Omenjena projekta sta odprla tudi nekatera nova strateška vprašanja. Kitajska namreč prodira v prostor, ki je bil od nekdaj pretežno ruska (oziroma sovjetska) interesna sfera. Politika hudega zaostrovanja odnosov med ZDA in Rusijo zaradi Ukrajine je Moskvo pahnila v naročje Pekinga, strah Kitajske, da bo po morebitnem padcu Putina na vrsti ona, pa je bil eden od razlogov za začetek dolgoročnega strateškega povezovanja med državama. Nekateri dobro obveščeni ameriški analitiki menijo, da je bila do ukrajinske krize največja ameriška »nočna mora« možnost, da bi prišlo do preveč tesnega dolgoročnega sodelovanja med državami EU in Rusijo, s čimer bi ZDA izgubile odločujoč vpliv v Evropi, ki so si ga pridobile po drugi svetovni vojni. Kitajska pobuda o novi svileni in pomorski poti je posredna grožnja ameriškim interesom: odpira namreč možnost dolgoročne povezave Kitajske z Evropo preko evrazijskega prostora in Rusije. To bi bil daleč največji prostor prostotrgovinskega območja na svetu. V tem trenutku seveda ni nobene možnosti, da bi tak projekt uspel.
Evropski pomisleki
Del zamisli o dolgoročni usmeritvi povezovanja z državami EU je bila tudi ustanovitev skupine 16 plus ena za pospešitev gospodarskega sodelovanja, ki jo je začrtalo že bivše kitajsko državno vodstvo. V tej skupini držav je poleg Kitajske še šestnajst bivših socialističnih držav (vključno z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami). To kitajsko pobudo so v Bruslju sprejeli z velikimi pomisleki. Tudi nemška kanclerka Angela Merkel je postavila vprašanje, ali ta pobuda morda ne pomeni razbijanja enotnosti držav EU, vendar se je morala po mnenju kitajskih analitikov z njo preprosto sprijazniti, saj je nemška industrija življenjsko odvisna od izvoza na Kitajsko. Zaradi zbližanja Moskve in Pekinga naj bi namreč v Bruslju ocenjevali, da obstaja možnost, da bi ta del Evrope padel preveč pod kitajski oziroma ruski vpliv. To naj bi dokazoval tudi načrt, ki so ga v Pekingu objavili brez neposredne odobritve Bruslja, da bodo zgradili tudi hitro železniško povezavo med Atenami, Beogradom in Budimpešto. Širjenje pristanišča v Pireju, ki naj bi v petih letih začelo resno konkurirati pristaniščem v Antwerpnu, Hamburgu in Rotterdamu, namreč ne bo mogoče brez zgraditve bolj propustne železniške povezave med Grčijo in srednjeevropskimi trgi, proga pa bo seveda prispevala tudi k hitrejšemu gospodarskemu razvoju držav ob njej. Poleg tega nameravajo Kitajci razširiti in obnoviti tudi letališče v Atenah ter razširiti pristanišče v Solunu. V te načrte bi sodil tudi bistveno večji kitajski izvoz preko pristanišča v Kopru, nad čimer pa niso posebej navdušeni – kot trdijo v tukajšnjih poslovnih krogih – niti Nemci niti Američani, ki nasprotujejo temu, da bi Kitajska pregloboko »zlezla« v nedrja srednje Evrope. V začetku februarja je kitajski ladjar COSCO sicer že začel z razširjenimi kontejnerskimi tedenskimi prevozi, saj bodo tri ladje povezovale Koper z grškimi in turškimi pristanišči.
Kitajska diplomacija se zato vsaj javno drži ob strani obeh front, na katerih se trenutno »bojuje« Nemčija, ukrajinske in grške. Kitajska daje prednost Evropski uniji kot celoti (trgovina med obema bo čez pet let znašala že približno 1000 milijard evrov), zato nima namena odpletati tega novega gordijskega vozla niti krize v Ukrajini. V slednjo bi posegla samo v primeru, če bi grozil zlom Rusije, ker bi bila v tem primeru po mnenju tukajšnjih strategov Kitajska naslednja žrtev.
Dr. Uroš Lipušček, novinar, dopisnik iz Pekinga