Na domačem terenu je novi finančni seks simbol kar malce v zadregi šefu evropskupine Jeroenu Dijsselbloemu napovedal coitus interuptus trojki, potem ko sta največji grški politični etablirani stranki z njo brez zadržkov skočili med rjuhe doslej največjega evropskega eksperimenta javnofinančne vzdržnosti in družbenega potrpljenja. Če je Varufakis doma upravičeno samozavestno politiko varčevanja označil za »finančni waterboarding«, metodo zasliševanja teroristov, ki simulira utapljanje, je nova grška politika v tujini naletela na ne zgolj semantični trk z neizprosno realnostjo. Na obisku pri Grčiji vsaj delno naklonjenih socialističnih vladah v Franciji in Italiji je naletel na diplomatsko razumevanje Françoisa Hollanda in Mattea Renzija, vendar tudi na jasna opozorila, da je treba sklenjene dogovore spoštovati. Janis Varufakis je kot samotni jezdec obredel Grčiji dobronamerno naklonjene vlade, ki tudi same zaradi svojih javnofinančnih težav poskušajo doseči rahljanje Pakta stabilnosti, a široke mednarodne koalicije proti varčevalni politiki EU mu ni uspelo doseči. Iz evropske periferije, kjer so se njim sorodne stranke veselile volilnega uspeha Sirize, kaj več kot čestitk ni dobil. Na evropski periferiji, ki je v preteklih letih že občutila javnofinančni bič in pokoro trojke, ni naletel na koalicijo podobnomislečih držav. Evroskupina z Nemčijo na čelu in evropska komisija do četrtkovega zaprosila Aten za polletno podaljšanje rešilnega programa nista niti za korak odstopili od zahteve, da mora Grčija v celoti poplačati vse svoje upnike in v zameno za nadaljevanje pomoči nadaljevati z reformami.
Manj kot mesec dni po volilni zmagi Sirize se nova grška vlada in Evropska unija še nista navadili na kohabitacijo. Poznavalec Evropske unije in profesor na pravni fakulteti Matej Accetto je pred nedavnim za Dnevnik pojasnjeval, da so v preteklosti Unije izstopajoči oblikovalci evropskega projekta morali sobivati s pomembnimi akterji, ki povezovanju in soodvisnosti niso bili najbolj naklonjeni. V osemdesetih letih je preporod povezovanja in zasnovo bodoče politične unije morala sprejeti Velika Britanija evroskeptične Margaret Thatcher, še prej, v šestdesetih letih, pa je na usodo povezovanja za dobri dve desetletji odločilno vplivala vloga Charlesa de Gaulla kot predsednika Francije, ki je med drugim zaradi želje po ohranitvi manjše skupnosti pod francosko taktirko dvakrat zavrnila britansko vlogo za pristop. Kljub tem težkim kohabitacijam se evropski projekt ni ustavil.
Cipras in Varufakis sta bila v zadnjih tednih prisiljena omiliti stališča o koncu sodelovanja s trojko. Politika z nekonformističnimi stališči do finančnih trgov sta naletela ob zid nepripravljenosti evropskih voditeljev, da se zoperstavijo novim neoliberalističnim temeljem zadnjih let – zmanjševanju delovnih mest, varčevanju in socialnemu dumpingu. Polna idealizma in čuteč ponižanja lastnega ljudstva sta brez diplomatske spretnosti pričakovala, da bo evropska politična elita pripravljena spremeniti upniške dogovore. A kapital se je branil. Finančno ministrstvo Wolfganga Schäubla, enega od soustanoviteljev evra, je vsako novo zamisel Grčije za rahljanje zategnjenih pasov nemudoma zavrnilo. Čeprav se je Evropa od začetka krize z vzpostavitvijo mehanizmov za stabilnost in ob delno povrnjenem grškem dolgu že precej zaščitila pred morebitno novo recesijo in grexitom, morebitni izstop Grčije iz evra za skupno evropsko valuto še vedno predstavlja scenarij, poln negotovosti. Vložki ponovne uvedbe drahme pa lahko imajo ob nepredvidljivih finančnih posledicah za celotno Evropo, ki poskuša ponovno zagnati gospodarsko rast, še veliko bolj dolgoročne politične posledice. Za osemindvajseterico bo način razrešitve grškega javnofinančnega in družbenega ponižanja tudi močan pokazatelj, ali lahko ob (ne)upoštevanju demokratične volje grškega ljudstva Unija v prihodnjih letih konsolidira svoj položaj globalnega igralca, ki se trenutno nahaja v limbu zatona.
Potem ko sta Aleksis Cipras in Angela Merkel že dokazala, da se strinjata zgolj o različnosti svojih pogledov, se čas političnega izčrpavanja preveša v sklepno fazo. Evropska unija je vedno temeljila na kompromisih. Ker nikomur v Uniji ni v interesu, da slovo Grčije iz območja evra dodatno načne evropski gospodarski projekt in tisti preostali del politične enotnosti, se zdi kompromis neizogiben. Vprašanje je le, kakšna pot v Cannoso utegne v bitki za interpretacijo dogovora čakati Ciprasa pred domačimi volilci. Zagotovo bo težja od tiste, po kateri bodo hodili Merklova, evroskupina in finančne institucije.