Nasilje v družini je dodobra spoznala 34-letna Patricija (ime je na željo sogovornice spremenjeno), ki ve, kaj pomenita strah in bežanje pred samim seboj. »Moja zgodba o nasilju se je začela že zelo zgodaj v otroštvu, saj je oče, odkar pomnim, izvajal psihično in fizično nasilje nad mojo mamo in nami,« se začetka temne poti spominja Patricija. Otroci so vsa leta gledali, kako trpi njihova mama, ki ni nikoli zbrala dovolj moči, da bi se uprla in odšla. »Zaradi tega je nisem obsojala, saj sem na lastni koži občutila, kaj pomeni strah in kako težko je,« dodaja.
Kako težko je spregovoriti o nasilju, se zavedajo tudi v društvih SOS-telefon, Društvu za nenasilno komunikacijo in TOM – telefon za otroke in mladino. Skrbijo za anonimno svetovanje, prisluhnejo takrat, ko nihče drug ne posluša, obmolknejo, ko varnost tako narekuje, in spregovorijo tistim, ki so primorani za nasilje izvedeti. »V SOS-telefonu ponujamo čustveno in moralno podporo, osnovne informacije o vrstah in oblikah nasilja, njegovih posledicah, o zakonodaji in pravicah žrtev ter postopkih pri institucijah,« pojasnjuje Dalida Horvat, strokovna vodja programa SOS-telefon.
Pravi, da se na njih največkrat obrnejo odrasle ženske in mladoletnice, redkeje pa otroci. V Društvo za nenasilno komunikacijo poleg žrtev nasilja pokličejo tudi storilci. »Najprej povedo, kdo jih je k nam napotil – le redki namreč pokličejo, ker sami ocenijo, da potrebujejo pomoč. Večkrat jih k nam napotijo centri za socialno delo ali sodišča,« pojasnjuje predsednica društva Katja Zabukovec. Storilce zanima predvsem, kako lahko program pri njih čim hitreje opravijo, včasih pa izpostavljajo konkretne težave, zaradi katerih potrebujejo pogovor ali nasvet.
Dvojna smrt in ponovni začetek
Patricijina mama je zbolela za rakom in po več letih izgubila bitko z neusmiljeno boleznijo. »V svojih najstniških letih sem morala pokopati svojo mamo, in to takrat, ko sem jo najbolj potrebovala. Edina varnost, ki sem jo imela, je za vedno odšla,« pripoveduje. S smrtjo mame pa se nasilje ni končalo. Trajalo je še nekaj let, dokler ni za isto boleznijo zbolel in preminil tudi oče. »Tako smo najstniki ostali sami. Ostalo je veliko slabih spominov na očeta in brazgotina na telesu, ki bo vedno z menoj. Vsak dan me znova in znova spomni na slabe trenutke,« potoži. »Takrat bi sicer morala žalovati, vendar sem globoko v sebi občutila olajšanje. Končno konec nasilja, končno svoboda, a kaj, ko nisem vedela, da me čaka še dolga pot do resnične svobode.« Patricija pravi, da se celjenje duševnih ran ne konča s smrtjo človeka, ki te je ranil. Sama se ni zavedala, da je bilo nasilno otroštvo le »popotnica v svet nasilja s svojim partnerjem«.
Patricija se je pozneje namreč poročila s človekom, ki ji sploh ni bil všeč, saj je hrepenela po ljubezni in bila vesela, da sploh kdo želi biti z njo. Prepričana je bila, da se ji to, kar se je zgodilo njeni mami, ne more zgoditi. A se je. »Vsa ta leta z njim nisem opazila, da tudi on grdo ravna z menoj. Nikoli me sicer ni pretepal, ampak njegova moč je bila v besedah. Vse sem mirno trpela, sploh se nisem zavedala, da sem že na zelo dobri poti, da postanem moja mama.« Začeli so se pojavljati čudni občutki v telesu, ki si jih ni znala razložiti. Dušenje, hitro dihanje, potenje dlani, tresenje, stiskanje v prsih, nespečnost… Ker ni ukrepala, so postajali vedno močnejši, privedli so celo do napadov panike in zdravljenja na urgenci. »Ker z menoj fizično ni bilo nič narobe, so me napotili k psihiatru, ki mi je diagnosticiral anksiozno motnjo.«
Spolno nasilje tudi v zakonu in partnerski zvezi
Žrtve nasilja najtežje govorijo o spolnem zlorabljanju. »Večina žensk je namreč prepričana, da njihov partner nad njimi ne more izvajati spolnega nasilja,« pojasnjuje Zabukovčeva. Dalida Horvat iz SOS-telefona pa poudarja, da je pravilo nasilnega odnosa stopnjevanje nasilja, zato se mu je treba upreti že ob prvih znakih. »Ne smemo misliti, da nas ta problem ne zadeva. S skupnimi močmi moramo poskrbeti za to, da nasilje nad ženskami, nad otroki, v družini ne bo več sprejemljivo in dopustno!«
Nasilje nad otroki je tako na svoji koži kot v prestrašenih očeh svojih otrok občutila tudi Patricija. Za družino se je odločila v želji, da se bo njen odnos z možem izboljšal. A se ni. Grožnje in poniževanja so se stopnjevali. »Postajala sem lastnina nekoga, enako pa je doletelo tudi otroka. Je res normalno, da se bojiš svojega partnerja? Da se otroci bojijo svojega očeta?« se je zgroženo spraševala. Spominja se trenutka, ko je partner njeno hčerkico poniževal med tuširanjem. »Kar naenkrat sem se spet počutila kot majhna punčka in se spomnila občutkov, ko me je poniževal oče. Kako boli, ko vidiš prestrašene očke svojega otroka in v njih sebe.« V mislih si je govorila, da se to ne sme zgoditi njenima otrokoma. Tesnoba jo je pripeljala do tega, da se je oblačila v nevpadljiva oblačila, hodila je s sklonjeno glavo, s slabo vestjo, v pogovorih z znanci je umikala pogled. Po čedalje slabšem počutju se je s pomočjo dobre prijateljice le opogumila in poklicala na pomoč – SOS-telefon. »Zaradi dobrih prijateljic, sodelavk in Društva SOS-telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja sem se po 16 letih res slabega zakona vendarle ločila. Pot razhajanja ni bila kratka in lahka, ampak če imaš ob sebi prave ljudi, ki te vso pot podpirajo, je vse mogoče,« je danes prepričana naša sogovornica.
Alja Jureč