»Seveda sem vesel povabila iz Slovenske filharmonije, sploh zato, ker sem pred dvajsetimi leti moral oditi iz te ustanove. In če sem odkrit, sem za filharmonijo kakšnih deset let dejansko žaloval,« nam je povedal Uroš Lajovic, ki po predčasnem odhodu šefinje dirigentke Keri-Lynn Wilson prevzema umetniško vodenje orkestra Slovenske filharmonije.
Kanadčanka Keri-Lynn Wilson je v Slovensko filharmonijo prišla septembra 2013; na mestu šefa dirigenta je zamenjala Francoza Emmanuela Villauma, ki je bil v ustanovi pet let, še prej pa je v hiši orkester vodil George Pehlivanian, ki je v Ljubljano prišel leta 2004 – vsi trije tuji dirigenti so prišli na povabilo aktualnega direktorja ustanove Damjana Damjanoviča. Pred Pehlivanianom je orkester polnih 16 let vodil Marko Letonja kot stalni dirigent; zdaj torej orkester spet prehaja v tako imenovane domače roke.
Uroš Lajovic je kariero v resnici začel prav z orkestrom Slovenske filharmonije, najprej kot asistent dirigent, nato kot stalni dirigent. Dobrih dvanajst let je vodil komorni ansambel Slovenicum, ki je deloval do leta 2001 in žel mednarodne uspehe, potem je za pet let odšel k Beograjskim filharmonikom kot šef dirigent. Petindvajset let je poučeval dirigiranje na dunajski in pet let na zagrebški glasbeni akademiji.
Enotna programska ideja
Program za to sezono je že postavljen, zato bo Lajovic rokave programsko zavihal šele za prihodnjo sezono 2015/2016. »Moja zamisel je, da bi imela vsaka koncertna serija oziroma abonma svojo idejo in da bi prek celotne sezone orkester to idejo občinstvu sporočal, kot smo denimo počeli z matinejami ansambla Slovenicum, kjer smo programsko nit vlekli tudi čez štiri sezone,« pravi Lajovic pred ponovno vrnitvijo v Slovensko filharmonijo. »O teh idejah seveda že razmišljam!«
Dodaja, da njegovo delo ne bo omejeno le na dirigiranje abonmajskih koncertov, temveč bo sem sodilo tudi spremljanje orkestra. »In če živiš v mestu, kjer ima orkester domicil, je potem več možnosti za rast,« meni Lajovic, ki v zadnjem času preživi večino časa v Ljubljani, če seveda kje ne gostuje kot dirigent. »Vzgoja orkestra v kadrovskem smislu pomeni, da pridejo v orkester res ljudje, ki si zaslužijo biti v njem. Orkester pač ni tovarna, kamor ljudje prihajajo delat, od članov zahteva precej več. Piramidalno je to izjemno stroga organizacija, ki pa hkrati zahteva veliko solidarnosti in lastnega prispevka vsakega posameznega glasbenika. Dirigentova naloga je, da jih na neki način kanalizira v isto smer. Morda vse skupaj zveni zelo metafizično, vseeno pa gre za izjemno dolg proces, preden se posamezniki v orkestru zares ujamejo. Za razliko od gradbenikov, ki gradijo v prostor, mi gradimo v čas – in ko trenutek mine, ga ne moreš več priklicati nazaj, saj je minljiv. Zato mora biti vsak trenutek skrajno popoln, zbran, poslušalcem je treba ponuditi čim več tega, kar si je skladatelj zamislil.«
Napredovati po korakih
Lajovic v resnici že kar nekaj mesecev ve, da bo zamenjal dosedanjo šefinjo dirigentko Keri-Lynn Wilson. Doslej je dirigiral vsaj 1500 različnih kompozicij, »zato zelo veliko novega oziroma zame vznemirljivega v programskem smislu ne ostane«, pravi. »Treba je hoditi po korakih – od splošnega k posebnemu – in ne smem začeti s posebnim. Najprej je treba začrtati okvire in se znotraj teh okvirov pričeti premikati. Pri tem pa predvsem ne misliti nase, temveč na orkester.«
Na vprašanje, kakšno vizijo ima z orkestrom, pravi, da si spet želi orkester, ki bi bil blagovna znamka slovenske kulture. »Zdi se mi, da je orkester kar padel v nekakšno anonimnost. Nedvomno nima več pomena, kot ga je imel pred mnogimi leti.« So za to krivi trije njegovi predhodniki iz tujine, ki jim ni uspelo razumeti in spodbuditi orkestrove identitete? »Večji problem je v tem, da danes šefi dirigenti ne vedo več, kaj pomeni orkester vzgajati, kako se ga dejansko vodi; vsak pride oddirigirat svojih pet minut, pobere honorar in se ne meni več toliko za orkester, ki ostaja na pol poti,« meni Lajovic. »Velikokrat dirigenti sploh nimajo prave predstave o tem, kako naj neka skladba zveni. Funkcija šefa dirigenta se je kar nekoliko izrodila – zelo malo je še orkestrov na svetu, ki imajo svojo barvo, svojo prepoznavnost. Če jo imajo, jo imajo izključno zaradi velikih vodij.«
Korektnost brez pravih sadov
Na vprašanje, kaj je Slovensko filharmonijo »prisililo« v razhod s Keri-Lynn Wilson, je direktor Damjan Damjanovič odgovoril, da je za to kriva »dokaj negotova situacija, v kateri se nahajamo vsi kulturni zavodi in tudi ministrstvo za kulturo«. Natančneje: »Primorani smo vedno bolj krčiti tudi naša programska sredstva in smo v principu že na spodnji točki tega, da lahko ustvarjamo kakovostne programe. Če temu dodamo še naš sistem, ki nam preprečuje podpisovati pogodbe za nekaj let, je slika o naših težavah celovita. To so vsi trije dosedanji šefi dirigenti zelo težko sprejemali, to jim je pri angažmajih in pogajanjih za honorarje z dirigenti in solisti predstavljalo izrazit problem.« Damjanovič zdaj zatrjuje, da zaradi razhoda ne bo sankcij, ne v škodo Slovenske filharmonije ne za Wilsonovo. »Razšli smo se sporazumno, brez kakršnih koli zapletov. Naše sodelovanje je bilo vedno profesionalno in korektno.«
Če je bil Pehlivanian za orkestraše pretrd, Villaume premehak, čemu v orkestru niso bili naklonjeni Wilsonovi? Pravijo, da nekako ni znala dihati z orkestrom, navsezadnje tudi izkušenj ni imela veliko, če vemo, da je bila Slovenska filharmonija njen sploh prvi stalni angažma. Damjanovič odgovarja: »Povsod po svetu je enako, med stalnimi dirigenti in orkestraši so tudi trenja. Stalni dirigenti morajo biti na neki način opozicija orkestru, tam so, da glasbenike opazujejo, ocenjujejo in opozarjajo na določene pomanjkljivosti. To pa seveda zna biti včasih za koga zelo neugodno. Tega dela gostujoči dirigenti seveda ne opravljajo: pridejo, opravijo svoje delo profesionalno in odidejo v pričakovanju, da bodo še kdaj povabljeni.«
Na vprašanje, kakšno pogodbo bodo sklenili z novim dirigentom, Damjanovič odgovarja, da ga bodo angažirali kot šefa dirigenta do izteka direktorjevega mandata – to bo oktobra 2018. »Z mislijo o njegovem angažmaju sem se ukvarjal že nekaj časa in mislim, da je prišel zdaj pravi trenutek za to. Res je že upokojen, ampak to pri našem ustvarjalnem delu ne igra nobene vloge; poglejte samo Mehto, Muttija in druge, kako ustvarjalni so še. Zdaj bo lahko ves svoj čas posvetil Slovenski filharmoniji in svoji viziji. Prepričan sem, da bo svoje izkušnje, ki si jih je z leti pridobil, z velikim zanosom prenesel v našo hišo,« je o Lajovicu povedal Damjanovič. »Predvsem mi je všeč njegov profesionalen pristop do vsega, kar počne – vsa ta leta sem tako ali drugače z njim sodeloval ali bil v stikih, sploh ko smo snovali in izvajali ciklus z Beograjsko in Zagrebško filharmonijo. Upam, da se bo naš skupni trud in zanos poznal tudi pri obiskih naših koncertov.«
