Barši: Študentska populacija je bila v preteklosti močna in progresivna družbena sila, ki je bila prva na okopih z zahtevami po družbenih spremembah. S povečanjem vpisa na fakultete po osamosvojitvi se je ta populacija močno okrepila, hkrati pa je prišlo do spremembe strukture študentske populacije. Definitivno študenti niso več a priori progresivna sila v družbi, a tudi niso homogena skupina. To, da je Tribuna študentski časopis, ne pomeni, da mora pokrivati neke skupne probleme vseh študentov. Skušamo biti to, česar primanjkuje: kritičnega premisleka lastne pozicije v študentski populaciji.
Kako za Tribuno skrbi ustanovitelj, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU)?Šepetavčeva: Po svoje smo bili vedno razcepljeni od ustanovitelja in ne vem, ali se počutimo prav udobno znotraj ŠOU. Ustanoviteljstvo nam narekuje študentsko identiteto, kar sami razumemo kot obvezo, da vseskozi pridobivamo nove, mlajše študentske sodelavce, hkrati pa se zaradi zagotovljenega financiranja s strani ŠOU trudimo biti javni medij. Prav je, da nas ŠOU financira, saj to zagotavlja sedanjo vsebinsko podobo Tribune in poseben položaj v medijskem prostoru. Tribune niti v prihodnosti ne vidimo privatizirane in na trgu.
Barši: Poudarek na javnosti se mi zdi pomemben. Financiranje ŠOU jemljemo kot obliko javnega financiranja, zaradi česar čutimo odgovornost tako do študentske populacije kot do družbe širše. Zagotovljena oblika javnega financiranja nam daje precej svobode pri vsebinskem delu, kar omogoča, da Tribuno vsakič znova na novo premislimo. In da se skuša od cifre do cifre narediti nekaj povsem novega. Mi lahko iz številke v številko spremenimo to, kar Tribuna je. To nam omogoča javno financiranje, ki nam zagotavlja visoko stopnjo avtonomnosti.
Ko je ŠOU leta 2009 ponovno zaganjal Tribuno, je šlo za izjemno ambiciozne napovedi in proračun, ki je znašal več kot 100.000 evrov. Danes delujete le še s tretjino te vsote.Barši: Ob takem financiranju medij seveda zelo težko deluje in treba bo premisliti o drugih opcijah, če ŠOU tega projekta ne bo ponovno zagrabil resno in vložil vanj toliko denarja, da se lahko razvija in normalno izhaja.
Šepetavčeva: Nadaljnje zmanjševanje sredstev bi pomenilo čisto drugačne razmere dela in bi poseglo v našo temeljno uredniško politiko, ki pravi, da ni oglasov in da je Tribuna brezplačna. A v sedanjih razmerah dela in ob sedanjem financiranju bo verjetno moral premisliti tudi o drugih opcijah. Črpanje sredstev iz razpisov, kar deloma poskušamo že leta, je ena od opcij, vendar razpisi prav tako določajo okvire vsebine.
Od kod se napaja mačehovski odnos ustanovitelja in kaj pomeni za kvaliteto časopisa?Šepetavčeva: ŠOU ne razume svojih medijev, kar se je pokazalo že večkrat, nazadnje, ko so skušali združiti svoje tri medije, Šouvizijo, Radio Študent in Tribuno, kot da bi to bili enaki mediji z enakimi politikami, enako publiko in enako zgodovino. Ker ne razume svojih medijev, prihaja do tega, da se mora vsaka ekipa Tribune ukvarjati s tem, da za decembrsko cifro zmanjka denarja. Ali ko nam manjšajo sredstva in nas pošiljajo na splet, četudi Tribuna ni primeren medij za na splet, saj je vizualno zelo močna in pride drugače do izraza v tisku ter je tudi publika navezana na tiskano Tribuno. Ker ni finančne kontinuitete, ni mogoča produkcijska. Trudimo se z dvojnimi ciframi in sodelovanji, prilagajamo se na nove pogoje in pri tem ne opuščamo kritičnosti in progresivnih vsebin medija. Mislim pa, da ŠOU sedaj zares postaja ovira za normalno delovanje v nekem čisto birokratskem smislu, četudi njegovo financiranje še vedno potrebujemo.
Tribuna je bila v 90. znana tudi po izraziti kritičnosti do ŠOU. Kako vam to uspeva danes?Barši: Zadržkov nimamo. Tribuna se je od leta 2009 vsebinsko precej spremenila. Na začetku je bila zelo širok časopis z raznolikimi rubrikami, zadnja leta pa je zajadrala v neko bolj teoretsko smer, kar je povezano tudi z razmerami, o katerih govorimo. Z manj denarja financiraš manj ljudi, ki delajo, rišejo, raziskujejo. ŠOU je tudi zelo kompleksen s svojimi organi in strankami, potrebovali bi nekoga, ki to zelo dobro pozna ali bi ga lahko plačali, da razišče.
Šepetavčeva: Sicer pa kritiziramo ŠOU tako rekoč v vsakem uvodniku.
Barši: Prvi dve leti je bil del revije Tribunal, ki je v vsaki številki nekoga postavil na zatožno klop, med drugimi Študentsko organizacijo Slovenije.
Šepetavčeva: Prav je, da se Tribuna loteva tudi ŠOU, saj je sestavljena iz študentskih politikov, ki so izvoljeni vsaki dve leti z zelo nizko volilno udeležbo, kar dela vse skupaj vprašljivo. Mogoče nam ta kritika ne uspeva zelo dobro, saj ŠOU v resnici nadzoruje le on sam. Argumenti ne štejejo. Z ničimer, kar naredimo dobrega, ne pridemo daleč. Pišemo pa lahko, kar želimo, saj nas tako in tako ne berejo.
Tribuna objavlja prispevke, ki od bralca terjajo čas in pozornost. Argument berljivosti je po vaše precenjen?Barši: Zadnja leta pridejo do nas pogosto očitki, da je Tribuna popolnoma teoretska, nerazumljiva, da tega nihče ne bere in da je sama sebi namen. A dejansko branje prispevkov zelo hitro razkrije, da to ni res. Poleg zelo teoretskih prispevkov imamo vedno zelo berljive bodisi reportaže bodisi literarno novinarstvo. Vsekakor pa ne želimo podcenjevati bralcev in menimo, da je treba vzdrževati nivo razprave. Tudi to razumemo kot del odgovornosti do bralcev.
Gojite veliko hibridnih žanrov. Poleg tega vas odlikuje izjemna vizualna podoba. V kakšnem uredniškem procesu nastane vaš časopis?Šepetavčeva: Zelo odvisno od številke. Včasih vemo vnaprej, kaj hočemo, včasih se šele skozi delo pokaže, kaj želimo. Vedno se začne z določitvijo teme, sledi ogromno sestankov, kjer prvotna ideja počasi spreminja obliko, postaja jasnejša. Medtem ko avtorji pišejo, delajo tudi že likovniki, ki so integralen del procesa. Je pa zelo odvisno od ekip: včasih likovnik in avtor zelo dobro sodelujeta, včasih slabše.
Barši: Vsebine in celota nastajajo na sestankih in na skupni mailing listi. Napisane prispevke natančno pregleda in komentira celotno uredništvo. Pisci pa imajo možnost, da prispevek v skladu s komentarji spremenijo ali ne. To se mi zdi pri delu z mladimi pisci zelo pomembno, saj lahko le tako napredujejo. Ko sem pisal za druge medije, bodisi nisem dobil nobenih napotkov ali uredniških komentarjev bodisi je bil prispevek povsem spremenjen. Mi prisegamo na dvosmeren odnos.
Močan adut Tribune je njena likovna podoba.Barši: Čim bolj poskušamo besedilo in podobo misliti skupaj. Največkrat je najprej tekst in šele potem podoba, pri nas pa gre včasih celo obratno: likovni urednik ilustrira temo in šele potem nastane besedilo. So tudi primeri, ko se obojega sploh ne da ločiti. Leta 2012 je bila večina številk takšnih. To nam denimo otežuje morebiten prehod na splet, za katerega se sicer ne ogrevamo, saj zanj enostavno nimamo prepotrebnih sredstev. Vsekakor pri Tribuni ne gre za ilustriranje, gre za koriščenje moči ilustracije povsem samostojno. Infografike in sheme ob prispevkih ključno pomagajo razumeti prispevek.
V istem času, ko se je ponovno prebudila Tribuna, so se začeli tudi drugi mediji več ukvarjati s svojo likovno podobo. Naključje?Barši: Mislim, da smo imeli prvi resnejše infografike. Prav Dnevnikov Aljaž Vindiš je to začel pri nas in je bil tudi eden izmed oblikovalcev, zaslužnih za našo podobo.
Šepetavčeva: Tudi nekateri drugi Dnevnikovi likovni sodelavci so začeli pri nas.
Barši: Ljudje v medijih so nas vedno spremljali, kar je verjetno razumljivo, saj so majhni študentski mediji vedno prinašali novosti.
Šepetavčeva: Naš zvest naročnik je bil med drugimi Tomaž Šalamun in nasploh nas spremlja zelo veliko ljudi s področja umetnosti in kulture.