Poštne poslovalnice bi bile brez vizionarstva vsakokratnih prvih poštarjev danes resnično dolgočasne. Si sploh lahko zamislite, da bi odšli na pošto prevzet priporočeno pismo, ki vam ga poštar seveda ni mogel osebno vročiti, ker se njihov delovni čas – kako bizarno – pokriva z vašim delovnim časom, in bi dejansko le prevzeli pismo, tako kot upokojenka pred vami in obrtnik, ki stoji v vrsti za vami? Kako nevznemirljiv dogodek, tako rekoč le točka na premici vašega dolgočasnega dne. Vizionarski prvi poštarji pa so poštno poslovalnico opremili s stojali, ki se šibijo pod težo knjig in revij, bombonov in igrač, dežnikov in kondomov, tudi kakšen prigrizek se najde tam nekje med potrdili o oddani priporočeni pošiljki in povratnicami – tem recidivu klasične poštne storitve. Oblikovalci poštnega interierja so urejenosti klasične dejavnosti poštnega prometa dodali pridih kaosa. Ah, koga hecam, če bi obstajal antipod Plečnikove nagrade, bi jo poštni notranji oblikovalci osvojili brez konkurence...
A urejenost notranjosti je le prvi del celotnega »hapeninga«. Poštar v civilu, na drugi strani neprebojnega stekla, je že zdavnaj presegel vlogo birokrata, ki zna povedati le, katero znamko prilimati na pismo za tujino in kako dolgo bo potovalo pismo k teti v Ameriko. Po ukazu vrhovne komande PTT zna zdaj sprejeti v plačilo položnico, izbrati pravo kombinacijo za loto, vam nevsiljivo ponuditi v nakup mentol bombon, dobra dva odstotka zaposlenih pa vam zapeče tudi zavarovanje za avto ali hišo. Zato je zdaj obisk pošte svojevrstna loterija, ki so jo sicer nekoliko pokvarili z enotno čakalno vrsto za več okenc. Lahko vstopiš v pošto, se prebiješ mimo stojal z evrokremom in z veseljem ugotoviš, da je v vrsti le peščica. A nikoli ne veš, ali bo starejša gospa pred vami oddala le voščilnico, ali ob tem vplačala loto za celotno upokojensko družbo, ki ob torkih meče karte v lokalnem upokojenskem bifeju, sklenila zavarovanje zase in za sosedo ter si pustila svetovati, katera bralna očala – tako priročno zložena ob okencu – ji najbolje sedijo na nosu. Verjetno je dolžina vrste najbolj nerelevanten podatek prav na pošti, saj nič ne pove o namenih čakajočih in je tako neznanka v enačbi za izračun časa čakanja.
Vrhovni poštarji pa že kalkulirajo, kako izkoristiti čakanje. Najlažje bi bilo med 6000 uslužbenci izbrati nekaj ducatov takih, ki bi lahko masirali utrujene noge čakajočih ali zgolj ponudili psihoterapijo. Raznašanje pošte – razen mandatnih kazni, pozivov na sodišče in računov za dohodnino – bodo počasi opustili.