S prvim strelom iz ostrostrelske puške Chris Kyle v Faludži v Iraku ubije desetletnega arabskega dečka. Tako se začne najnovejši film režiserja Clinta Eastwooda. Z drugim strelom Kyle ubije dečkovo angelsko lepo mamo. Od tu naprej gredo stvari samo še navzdol. Do konca filma junak ubija enega Arabca za drugim, dokler ne doseže mitične številke 160 in postane najuspešnejši ostrostrelec v zgodovini ameriških oboroženih sil. Kdor ne mara filmskega ubijanja, bo Ostrostrelca sovražil.
Senca civilnega življenja
Zelo lahko bi bilo film odpisati kot rezultat nedorasle fantazije scenarista in režiserske preproščine, ki ne zna spodobno zaplesti pripovedi. Ob iraški vojni bi si bilo zelo lahko izmisliti nekoliko verjetnejšo zgodbo. Prepričljivejše zgodbe so že bile izmišljene in posnete. Težava je v tem, da v Ostrostrelcu (slovenska premiera bo jutri) nič ni izmišljeno. Film je posnet po avtobiografiji najuspešnejšega ameriškega strelca Chrisa Kyla, ki ga s skoraj neverjetno prepričljivostjo odigra Bradley Cooper. Od prvega trenutka je on Chris Kyle, resnični ostrostrelec, ki se giblje skozi resnični Irak. Vse v filmu je res, vključno s smrtmi, ki se zgodijo skoraj mimogrede, po naključju, brez velikih fanfar in cirkusov. Cev, pogled skozi daljnogled, prst na sprožilcu, strel, tarča pade. Gremo naprej. Sredi oklepnih vozil, helikopterjev, iskrene skrbi za bojne tovariše in olajšanja ob preživetju je vojna preprosta in v resnici lepa.
Kyle ima težave z mirom. Bojuje se za namišljeno domovino, ki jo je na svojem televizijskem sprejemniku enkrat zagledal ranjeno. V vojsko se je prijavil, ko je videl posnetke napadov na ameriška veleposlaništva v Afriki. Šel je ukrotit divjake. In to mu gre v družbi tesnih vezi med bojnimi tovariši dobro od rok. Oni ščitijo njega, on varuje njih. Ko je spet doma v Ameriki, ob ljudeh, ki ga ljubijo in mu nočejo nič hudega, ga zgrabi panika. Doma ga čaka žena, ki jo igra Sienna Miller. Po velikih junaštvih se je boji in se na poti k njej ustavi v baru, kjer sta se spoznala. Boji se sence svojega civilnega življenja. Ob vračanju domov k noseči ženi in pozneje otrokom, ki rastejo brez očeta, ni ob njem nobenih bojnih tovarišev, ki bi mu krili hrbet, ga ranjenega potegnili na drveče vozilo ali ga v trenutkih stiske z zbadljivko spravili iz otožnosti. Z življenjem v hiši z vrtom, ženo, ki ga ne razume, in otroki, ki jih on ne more razumeti, je sam in nebogljen. Eastwood je konsistenten. Strogo se drži prikazovanja banalnosti vojaške smrti in nič manj strog ni pri prikazovanju banalnosti civilnega življenja. Zato je končni učinek filma prazen. Vse skupaj nima pravega smisla.
Vendar velja Eastwoodu nakloniti nekaj več pozornosti in ne gre njegovega izdelka zavrniti kot cenene propagande. Vojni filmi so običajno preproste zgodbe. Ali so za vojno ali proti njej. Dobri vojni filmi so običajno protivojni filmi. Še zlasti filmi o tako podlih in goljufivih vojnah, kot je bila iraška. Eastwood ni posnel protivojnega filma, vendar Ostrostrelec ni niti propaganda za vojno. Vojno poskuša prikazati kot dvoumno početje, vendar mu pri tem spodleti. Presojanju se izogne tako, da se s kamero tako zelo približa glavnemu liku, da je v celem filmu videti samo njega. Chris Kyle leze čez robove kadra in je v tem okviru nedvomen junak. Za njegovo telo Eastwood skrije politični cinizem Georgea Busha, Dicka Cheneyja, Paula Wolfovitza, Tonyja Blaira in vzhodneovropskih državnikov, ki so se spustili nad Irak in uničili državo.
Cena profesionalizacije vojsk
Iračani v filmu besno streljajo na ameriške vojake, tudi otroci proti njim namerijo metalce granat. Njihovo početje izzveni brezumno zgolj zato, ker ni nikjer niti namignjeno, da so ruševine, izza katerih streljajo, rezultat zaporednih ameriških bombardiranj države in načrtne likvidacije njenega celega srednjega razreda. Administracija Georgea Busha je Sadamu Huseinu obljubljala, da ga bo zbombardirala v kameno dobo. Pri tem je bila uspešna. Iračane je lahko prikazati kot divjake, vendar so z druge strani Američani videti kot neandertalci.
Heroji se doma počutijo samo v vojni. V miru v resnici nimajo kaj početi in jih nihče ne razume. To je cena, ki jo družbe plačajo za profesionalizacijo vojsk, ki jih potem pošiljajo v kolonialne vojne branit demokracijo. Vojaki so se iz vsake vojne vrnili pohabljeni. Le da se zdaj vračajo v družbe, ki jih ne sprejmejo kot svoje člane in jih ne znajo resocializirati, ker same z vojno nimajo nobenega stika. Ljudje, ki sprejmejo vojake, vojne ne razumejo, ker se jim ni nikoli zgodilo nič zares hudega. Vojaki pa ne razumejo družbe, ki jih je poslala zažgat svet, obnaša pa se, kot da pogorišče ni njena stvar.