Ne.
Zakaj?Sem že izjavil in bom še enkrat: v skladu s svojo funkcijo intervju moram dati, ni pa moja službena dolžnost, da bi ga moral prebrati.
Zakaj so se vam mediji tako zamerili?Ker realnost in objektivnost včasih zelo pešata. Tako sem se odločil zaradi lastnega miru.
Le športnih novic ne spremljate ali tudi drugih?Vem za nekatere stvari, ki se dogajajo v svetu, in kam vse to pelje. Nisem pa ljubitelj informativnih oddaj. Televizije ne gledam že štiri leta.
Potem imate več časa za druge zadeve.Zelo podrobno spremljam le rokomet, ki sem mu popolnoma predan. Rad imam tudi ribolov in rože, ki pa sem jih opustil. Rože so živa bitja, potrebujejo nego. Ko pa si odsoten od doma, ne moreš skrbeti za njih.
Ste imeli večji vrt?Imam večje stanovanje in imam lahko razne rože, ampak brez cveta. Torej zelene. Za vsako rožo moraš vedeti, v kakšni zemlji mora biti, kakšno vlago potrebuje, koliko vode, kakšne minerale, koliko svetlobe. Vse to moraš vedeti, da nekaj uspe. Tako ni le pri rožah, ampak pri vsaki stvari v življenju.
Vam ustreza tišina?Tako je. Pri rožah sčasoma vidiš, ali si uspešen. Pri ribolovu je tudi tišina. Izražaš svojo prvinskost kot lovec. Tako napolniš baterije. Moraš najti nekaj nasprotnega svojemu delu, da poiščeš v sebi ravnovesje.
Ne bi bilo pretirano, če bi vas opisali kot samotarja?Zagotovo sem samotar. Zelo dobro funkcioniram v svoji družbi. Potrebe po širšem avditoriju ali poslušalcih pa nimam. To me utruja, ljudje me utrujajo.
Vsi ljudje?Govorim generalno. Redkokateri te polnijo. Večinoma te izčrpavajo, nekaj iščejo. Ali rešuješ nekogaršnje probleme ali te izčrpavajo. Tega ne dovolim več.
Govorili ste o gnojilu za rože. Kaj pa je najpomembnejše za rast rokometašev?Trener. Tisti, ki ga trener zna učiti, ima priložnost priti daleč. Ne glede na to, koliko je igralec star, ga je treba negovati. Napačno je razmišljanje, da tistega, ki je profesionalec, ni več treba negovati.
Tudi Uroša Zormana?Vsakega igralca. Ni pomemben priimek.
Bi potreboval malo negovanja glede primernosti izražanja?Je polnoleten, izrazil se je po občutku. Morda bi ljudje govorili drugače, če bi bili v njegovem položaju. On nima nobene potrebe po tem, da bi bil komu všečen, niti da bi pred kom klečal. Vse, kar je naredil, je naredil s svojimi desetimi prsti. Nekdo to spoštuje, saj ima vseskozi službo. Ne morem pomagati, če se bo izrazil tako ali drugače. Druga zgodba je, ali je bil v afektu. Treba je spoštovati človeka, kakor koli se pač izraža. Je javna osebnost in zato ima tudi odgovornost. Sprožil je plaz in je odgovoren za to, kar se je dogajalo potem. In tukaj je pika.
Potem se je dogajalo marsikaj. Je vrgel temno luč na reprezentanco?Zakaj pa?
Ker se je po njegovem nastopu pred kamerami okoli reprezentance nabralo precej negativnosti.Zelo pozitivno je, da sva v intervjuju ekstremno hitro začela z negativnostjo. To je slovenski vsakdan. Ljudje bodo brali le, če se bomo veliko pogovarjali o negativnosti in poskušali nekoga zelo oblatiti. Uroš je reagiral, kakor je. To naj nekdo sprejme na tak ali drugačen način. To so problemi teh ljudi. Nekomu, ki piše na spletnih forumih, ni treba prevzeti odgovornosti, saj se pojavlja pod vzdevkom, ker ste mu vi to omogočili. To se pravi, da lahko udriha po komur koli hoče na kakršen koli način in to je v redu. Ko pa neka osebnost na to reagira, se pojavi črna pika. Vi vprašajte sebe in vaše urednike, kaj lahko naredite, da do teh črnih pik ne bo več prišlo. In tako smo na povsem drugih pozicijah.
Anonimni komentator na forumu ima precej manjšo moč kot vplivna medijska oseba.Če bi odgovoril na to vprašanje, bi začel govoriti proti tem ljudem. Če to delajo, naj delajo še naprej in jaz to spoštujem. Oni niso nič krivi. Krivi so tisti, ki so jim to omogočili. Lahko zaključimo s tem.
Iz vaših izjav je mogoče sklepati, da ste razočarani in jezni na družbo.Drži. Ampak nisem jezen zaradi rokometa. Imeli smo sanje, ko smo ustvarili to državo, uspela pa nam ni niti ena stvar. Da bi razlagal svoja razmišljanja, zakaj je tako, mi ne pade na pamet.
Pravite, da pišemo le o negativnih stvareh. A če bi rokometaši postali svetovni prvaki, bi bili časopisi polni pozitivnih zgodb.Mislim, da bi hitro prišlo ven, da je to čisto naključje.
Zakaj?Ker živim v tej družbi, jo čutim in vem, da bi bilo tako.
Mar rokometaše podcenjujemo?Ne. Ampak v Sloveniji je biti uspešen slabo, napačno, plod naključja in potem se naredi analiza tega naključja.
Je negativno mogoče premagati in poiskati pozitivno?Zelo težko.
Kje potem črpate pozitivno energijo?V ribištvu. Ljudje mi je ne dajo.
Je danes mogoče vse kupiti?Ne vem. To se mora vsak vprašati sam. Vsak človek ima svojo točko ledišča. Vprašajte se, kje je vaša.
Kje je vaša?Jaz je nimam.
Kakšen smisel ima športni boj, če se da kupiti kolajno, kot so storili Katarci?Vprašanje je dobro, jaz vas bom pa vprašal nazaj. Kje smrdi riba? V taki družbi živimo. Takšno smo želeli.
Pravite, da ste z osmim mestom na svetovnem prvenstvu dosegli cilj. Ampak za cilj ste si postavili uvrstitev v kvalifikacije za olimpijske igre, česar si pa še niste zagotovili.To me vsak vpraša, kar je dlakocepstvo in služi le temu, da nekoga prizadeneš.
Ne, ne.Ja, ja. Takšno je moje razmišljanje. Mi smo bili osmi, sedem se jih direktno uvrsti v olimpijske kvalifikacije. Zdaj mi pa povejte, kolikokrat v zgodovini se je zgodilo, da osmi ni prišel v kvalifikacije.
Ne vem.Potem se nimava več kaj pogovarjati. Vprašal sem vas na isti način kot vi mene in ne moreva naprej.
Vsi vemo, da je zelo veliko možnosti, da Slovenija pride v olimpijske kvalifikacije.Zakaj potem takšno vprašanje?
Ker se zdi sporen ta način razmišljanja.Ne bom rekel, da je to neuspeh. Tudi če hočete, tega ne bom rekel. Izvolite in bodite vi osmi na svetu, če mislite, da je to tako slabo, in če mislite, da nismo dosegli cilja.
Temu ne oporekam. Ampak če je cilj uvrstitev v olimpijske kvalifikacije in se tja še niste uvrstili – lahko da se boste –, potem verjetno ni sporno, da cilja še niste dosegli.Bomo počakali. In bomo imeli intervju spet, ko bomo vedeli, ali je cilj dosežen ali ne.
V tem trenutku pa še ni?V redu. Ni.
Za Pop TV ste dejali, da odstopi le tisti, ki v življenju ni imel nobene odgovornosti, in da takšno vprašanje postavlja le tisti, ki je bil vse življenje voden. Lahko to razložite?Če to ni razumljiv stavek… Zelo veliko ljudi se je našlo v njem. Če imaš odgovornost, imaš vodstveno funkcijo in obratno. Nekaj si dosegel in razmišljaš, kako boš to izboljšal, ne pa o odstopu. O odstopu razmišljajo le tisti, ki so vse življenje vodeni.
Ampak veliko voditeljev je že odstopilo.Pa še veliko jih bo. Ampak to storijo takrat, ko je to upravičeno. Je to zdaj upravičeno?
Ne vem. Vi mi povejte.Vi mi povejte, zakaj to vprašanje.
Ker očitno ni povsem jasno, ali so cilji uresničeni ali ne. V tem intervjuju sva nekako ugotovila, da še niso.Joj, to je res dolgoročna kratkovidnost. Kaj je realnost Slovenije v rokometu?
Povejte, saj ste strokovnjak.Ne, vi me sprašujete, da nisem dosegel cilja. Kakšna je vaša percepcija?
Stremeli naj bi k temu, da bi bila reprezentanca vedno boljša.Aha. Kaj bi morali narediti, da bi bili vi zadovoljeni? Ali pa širša okolica?
Saj ni tako pomembno, katero mesto ste dosegli, ampak način mišljenja pa vprašanje, ali je prisotna zmagovalna miselnost.Zakaj se sprašujemo po njej? Ker zmagovalne miselnosti nimamo. Francozi se ne pogovarjajo o zmagovalni miselnosti. Ta problem ni le v rokometu, ampak gre za problem naroda. Zato se stalno sprašujemo o zmagovalni miselnosti. Jaz se ne sprašujem o njej, ker je imam več kot preveč.
Sva zdaj pri tisti majhnosti ali namišljeni majhnosti, o kateri toliko govorimo?V tej naši majhnosti smo lahko veliki ali majhni. Ko imamo dober rezultat, rečemo, da smo tako majhni in tako dobri. Ko ni rezultata, rečemo, da ne moremo, ker imamo tako majhno bazo. To so opravičila. Vseskozi imamo alibi. Nikoli ne bomo rekli, da smo, kakršni smo, in da smo lahko ponosni.
Ravno z domnevnim alibijem so povezana tista vprašanja o (ne)izpolnitvi cilja.Ne gre za moj alibi. Ne razmišljam, da moram biti selektor v nedogled. Če bom mislil, da nisem naredil vsega, kot je treba, mi lahko verjamete, da bom dal odstop. Ni sile, ki bi me lahko zadržala. Če na koncu osmo mesto ne bo peljalo v olimpijske kvalifikacije, bo spodobno vprašanje, ali bo Boris Denič podal odstop.
In?Dal ga bo. No, pa ste slovenska javnost in vi prišli do tega odstopa. To najbolj sovražim, ker je to isto, kot bi jaz vas vprašal, kdaj boste podali odstop, ker ste pozabili napisati štiri vejice in dva klicaja. To je izsiljeno. Pustite ljudi živeti. Jaz lahko živim s tem, a vam nočem dati zadovoljstva. Bistveno je, da bo zdaj intervju uspešen, ker boste spremljali, ali bo Boris Denič držal besedo ali ne. Boris Denič bo držal besedo, ker ni ovca.
Ste pač na takšnem položaju, da dobivate tudi neprijetna vprašanja.To je v redu. Ampak kam gredo ta vprašanja, da bi prišli do cilja. Vse to vem že od prvega vprašanja po svetovnem prvenstvu, ko so me pred desetimi dnevi vprašali isto, kar me sprašujete vi. Lahko bi že takrat isto odgovoril kot zdaj, saj mi je to vseskozi kristalno jasno. Ampak hotel sem videti, koliko časa po svetovnem prvenstvu bodo še prihajali novinarji z istimi vprašanji in istim ciljem. Tako, vi ste ga dosegli, vam sem povedal in upam, da me nihče več ne bo tega vprašal.
