Močna onesnaženost zemljišča pod novo cinkarno v Celju, za katero je javnost konec lanskega leta izvedela zgolj zato, ker so okoljsko analizo zahtevali potencialni kupci cinkarne, je spet sprožila vprašanja, kako dobro poznamo razsežnosti industrijskega onesnaževanja pri nas in kaj za zaščito okolja in zdravja ljudi počne okoljska inšpekcija. Da svojega dela ne opravlja dobro, ji že dolga leta očitajo tako različne civilne iniciative kot okoljevarstvene organizacije, med najglasnejšimi Civilna iniciativa Celje in Eko krog iz Zasavja. Aktivisti slednjega so januarja inšpekcijsko službo celo kazensko ovadili zaradi suma nevestnega dela, saj ji očitajo, da ni ukrepala zoper uporabo petrolkoksa v zasavski cementarni Lafarge, čeprav je to prepovedalo upravno sodišče.

Nenapovedane meritve le pri peščici onesnaževalcev

Stara bremena industrijskega onesnaževanja so sicer v naši državi bolj problematična kot izpusti zdajšnje industrijske proizvodnje, pravi upokojeni profesor ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo dr. Viktor Grilc in dodaja, da tudi nova cinkarna v primerjavi s staro ni dosti prispevala k onesnaženju tamkajšnjega območja. Vendar se hkrati strinja, da inšpekcija ne izrablja dovolj možnosti nenapovedanih meritev in raziskav potencialnega industrijskega onesnaženja. »Ne more, ker je prešibka,« pojasnjuje. Kot ocenjuje, je podobno kot drugi inšpektorati kadrovsko in materialno podhranjena, zato svojih pristojnosti ne uresničuje tako, kot bi bilo potrebno.

Na pomanjkljiv nadzor kažejo tudi podatki ministrstva za okolje in prostor (MOP). Pri približno 750 industrijskih napravah v državi (po podatkih Agencije RS za okolje) je inšpekcija za okolje in naravo lani odredila le 29 nenapovedanih kontrolnih meritev izpustov, predlani 32, leta 2012 pa 14. »Število izrednih kontrolnih meritev in opazovanj je odvisno predvsem od razpoložljivih finančnih sredstev,« pojasnjujejo na ministrstvu. Lani so recimo zanje inšpekciji dodelili 60.000 evrov, pri čemer so se stroški posameznega opazovanja in meritev gibali od nekaj sto evrov za meritve hrupa do deset tisoč evrov za meritve izpustov v zrak.

Redna opazovanja ponujajo številne obvode

Največ izrednih nadzorov so v zadnjih treh letih opravili na področju izpustov snovi v zrak, meritev hrupa v okolju, odpadnih vod in kakovosti pregnitega blata. Kršitve so pri tem lani podobno kot predlani odkrili pri približno tretjini podjetij, leta 2012 pa je okoljsko zakonodajo kršila več kot polovica preverjenih podjetij. Ob tem se nekateri kršitelji vsako leto ponavljajo. »Če zavezanci ugotovljene kršitve ne odpravijo v roku, se jih denarno prisiljuje – po navadi je kazen 10.000 evrov – toliko časa, dokler nepravilnosti ne odpravijo,« so pojasnili na inšpektoratu.

Nenapovedana kontrolna opazovanja in meritve inšpekcijskih služb so po opozorilih civilnih iniciativ in nevladnikov pomembna predvsem zato, ker redna obratovalna opazovanja, ki jih morajo izvajati industrijski onesnaževalci, niso neodvisna, saj izvajalca opazovanja plača onesnaževalec. Prav tako se izvajajo napovedano, zato lahko podjetje v času meritev zmanjša proizvodnjo in s tem tudi onesnaževanje. Ob tem so nekatere meritve le občasne in se izvajajo nekajkrat na leto ali celo na vsakih nekaj let. Navsezadnje pa podjetjem čisto vseh potencialno škodljivih izpustov snovi niti ni treba spremljati.

Nadzor nad delovanjem industrijskih obratov skladno s pravili je tako v veliki meri prepuščen civilnim iniciativam in nevladnim organizacijam. To daje slutiti tudi primer Lafarge. Čeprav tudi v podjetju Salonit Anhovo kot gorivo uporabljajo odpadke, to v nasprotju z Lafargem počnejo nemoteno. Kajti močne civilne iniciative, ki bi problematizirala proizvodnjo podjetja, tam ni. Geograf in okoljevarstvenik dr. Dušan Plut pravi, da delno tudi zato, ker v primeru Anhovega onesnaževanje ni skoncentrirano na tako ozko območje kot v zasavski dolini, kjer so zaradi geografskih značilnosti tudi samočistilne sposobnosti okolja manjše in je zato zdravje ljudi bolj prizadeto.

Premočne ali prešibke civilne iniciative

Grilc ocenjuje, da je moč lokalnih civilnih iniciativ nesorazmerno velika. »Odpadni petrolkoks, gume in motorno olje kurijo kot normalne sestavine cementarskih goriv povsod v Evropi, tudi v Švici in na Norveškem, kjer imajo najvišje okoljske standarde. Ni problem, če jih kurijo, temveč kakšne so emisije iz dimnika. Cementna naprava v veliki meri absorbira potencialno škodljive primesi alternativnih goriv, kot sta žveplo ali klor, in v pogojih obvladanega obratovanja ne izpušča teh snovi v okolje čez dovoljene vrednosti,« poudarja.

Da bi bilo tudi v praksi res tako, nevladniki zahtevajo učinkovitejše delovanje inšpekcijskih služb, predlagajo pa tudi, naj redne meritve izvajalci opravljajo nenapovedano. Prav tako se pojavljajo zahteve po večji neodvisnosti izvajalcev od onesnaževalcev, recimo po vzpostavitvi javnega telesa, ki bi izvajalca opazovanja in meritev izbralo namesto industrijskega podjetja.

Tudi na okoljskem ministrstvu se zavedajo, da je treba nadzor nad industrijskim onesnaževanjem izboljšati, vendar sprememb zakonodaje ne načrtujejo. Menijo namreč, da je to mogoče storiti v okviru veljavne zakonodaje, in sicer zlasti z učinkovitejšim preverjanjem kakovosti rednih obratovalnih opazovanj in njihovih izvajalcev. Nenapovedanih izrednih kontrolnih meritev pa očitno ne nameravajo okrepiti, saj so letos okoljski inšpekciji za to namenili 20 tisočakov manj kot lani, to je 40 tisoč evrov.

Okolje Industrijsko onesnaževanje