Nominacije za nagrade Ameriške filmske akademije, torej oskarje – te bodo letos razdelili 22. februarja –, imajo vselej enako vlogo »dramatizacije« teh nagrad, navsezadnje že s tem, da sprožijo dvojno igro ugibanj in kritik na račun izbora »najboljših« filmov, režiserjev, igralcev in igralk ter drugih ustvarjalcev v skupno 24 akademijskih kategorijah. Ko so oskarji podeljeni, pa iz razmerja med nominacijami in finalnim izborom dobimo namig, kako nepredvidljiva, nedoumljiva in presenetljiva je lahko akadem(ij)ska modrost. Vzemimo samo dva nedavna primera.
Nominacije ne pomenijo dosti
Leta 2013 je imel film Stevena Spielberga Lincoln kar enajst nominacij, pristal pa je le pri dveh oskarjih, za najboljšo moško vlogo in za najboljšo scenografijo, medtem ko je »glavnega« oskarja za najboljši film prejel izdelek z več kot pol manj nominacijami, Argo Bena Afflecka; lani v fazi nominacij ni bilo tako izstopajočega primera, kot je bil Lincoln, ampak sta si dva filma, 12 let suženj režiserja Steva McQueena in Gravitacija v režiji Alfonsa Cuarona, delila enako število nominacij (devet), a sta prav tako osvojila tudi večino oskarjev – prvi za najboljši film, drugi za najboljšo režijo, oba pa še nekaj drugih kipcev. A to še ne pomeni, uči »oskarologija«, da bi ta dva primera zadostovala za kakršno koli pravilo, denimo to, da največ nominacij ne zagotavlja tudi oskarja za najboljši film (ne bo držalo, ker se je v zgodovini oskarjev to že zgodilo), ali da med dva filma porazdeljeno enako število nominacij prinaša tudi enako razdelitev oskarjev (spet je tako, da to enkrat drži, drugič ne).
Zato je popolna uganka, kako se bo to obneslo letos, ko imata spet dva filma enako število (devet) nominacij: to sta Birdman v režiji Alejandra Gonzaleza Iñarrituja in Grand Budapest hotel režiserja Wesa Andersona. Oba sta seveda nominirana tudi za najboljši film, poleg njiju pa je nominirancev še šest: Ostrostrelec (American Sniper) Clinta Eastwooda, Fantovska leta (Boyhood) Richarda Linklaterja, Igra imitacije (Imitation Game) Mortena Tylduma, Nori ritem (Whiplash) Damiena Chazella, Selma režiserke Ave DuVernay in Teorija vsega (Theory of Everything) Jamesa Marsha. Štirje od teh filmov so nominirani tudi za najboljšo režijo: v igri so Wes Anderson, Alejandro Gonzalez Iñarritu, Richard Linklater in Morten Tyldum.
Film, ki je nastajal dvanajst let
Če Birdman ne bo dobil oskarja za najboljši film, bi ga toliko bolj moral dobiti za režijo. Z izjemo dveh ali treh eksteriernih prizorov se skoraj ves film odigrava v gledališču, kljub temu pa daje tako vrtoglav vtis, kot da leti na krilih nekdanjega filmskega lika, človeka ptiča ali Birdmana, s katerim je nekoč zaslovel igralec, ki se zdaj poskuša »vrniti na sceno« z gledališko vlogo. Res je bil direktor fotografije Emanuel Lubezki, ki je posnel tudi vesoljsko Gravitacijo, toda v Birdmanu je ta vrtoglavi vtis bolj povezan z Iñarritujevo idejo, da bi ves film posnel v neprekinjenem posnetku. Podrobnejši ogled bi verjetno odkril, da je bila vendarle kdaj potrebna montaža, a četudi je bila, vse reze odnese osupljivi tok podob in besed, kratkih scen, nabitih z energijo. Ampak zanimiv oziroma bistven pri vsem skupaj je učinek, ki je prav edinstven, to je namreč nič manj kot fuzija filma in gledališča, fuzija, v kateri se film utopi v gledališču in gledališče v filmu.
Sijajna so tudi Fantovska leta, ki so prav tako plod posebne filmske izkušnje oziroma procesa. Film je namreč nastajal dvanajst let, kolikor jih je Richard Linklater, scenarist in režiser, porabil, da je prikazal odraščanje fanta Masona in njegove starejše sestre Samanthe, sicer režiserjeve hčerke. A ne gre za dokumentarec, vse vloge so odigrane, kot so to tudi vse družinske in druge situacije. Dokumentarna je samo »vloga« časa, teh dvanajst let filmskega snemanja, v katerih je Mason končal osnovno in srednjo šolo in se vpisal na fakulteto. Toda čas je tudi še kako drugače pomemben, na primer kot trajanje, v katerem se stvari pojavljajo in izginjajo, se vračajo in spreminjajo, čeprav le toliko, kolikor prav zaradi trajanja ne morejo ostati iste. Te stvari so zlasti družinske razmere: oče (Ethan Hawke) se po dolgi odsotnosti vrne, ko pa Mason in Samantha skozi okno opazujeta prizor med materjo in očetom, pravilno uganeta, da jih bo oče spet zapustil. Mati (Patricia Arquette) se nameni dokončati študij, znova se poroči, spet loči in še enkrat poroči, medtem pa se tudi oče znova poroči in se s svojo novo družino zbliža s svojo staro. Skratka, ne zgodi se nič hudo dramatičnega, kaj šele usodnega, veličina tega filma je prav v tem, da ustvari velike trenutke in imenitne like iz najbolj banalnih življenjskih situacij.
V Andersonovem filmu Grand Budapest hotel je starinski in velikanski hotel v fiktivni republiki Zubrowka najbrž prispodoba Evrope v 30. letih prejšnjega stoletja, torej tik pred njenim vojnim razsulom, toda prav veselo ekscentrična prispodoba, ki si zdaj v bolj lahkotno komičnem, zdaj bolj porogljivem in satiričnem stilu privošči nekaj buržoaznoevropskih »tipik«. Obstaja resna možnost, da bo takšna podoba Evrope ugajala tudi ameriškim filmskim akademikom.
Brez pripomb nikoli ne gre
V Sloveniji smo lahko za zdaj videli šest od osmih filmov, nomiranih za oskarja za najboljši film; Fantovska leta in Grand Budapest hotel že pred časom, prav te dni pa prikazujejo Birdmana, Igro imitacije (o britanskem kriptoanalitiku Alanu Turingu, ki je zlomil nemški šifrirni stroj enigma in s tem prispeval k skrajšanju druge svetovne vojne, potem pa so ga obsodili zaradi homoseksualnosti), Nori ritem (o jazzovskem dirigentu in pedagogu kot »teroristu«) in Teorijo vsega (biografsko dramo o britanskem znanstveniku Stephenu Hawkingu oziroma zmagi duha nad telesom v primežu neozdravljive bolezni).
»Neznanki« sta torej edino Selma (o Martinu Luthru Kingu) in Eastwoodov Ostrostrelec; oba filma sta tudi najbolj »problematična«, sicer vsak na svoj način: Selma je edini film med nominiranimi, ki ga je režirala ženska, Ava DuVernay, nekaterim komentatorjem pa seveda ni ušlo, kako skrajno redko, naravnost izjemno se recimo v zgodovini oskarjev primeri, da bi kipec za režijo osvojila ženska (pravzaprav se je to zgodilo le enkrat, ko ga je dobila Kathryn Bigelow za Bombno misijo). Toda te opazke so omejene le na nekaj komentatorjev, medtem ko je Ostrostrelec dvignil neprimerno več prahu, ker iz ameriškega marinca, ki se hvali, koliko ljudi je pobil v Iraku, dela nacionalnega junaka (ne toliko zaradi filma kot zaradi njegove pozitivne kritike v New York Times se je oglasil tudi Noam Chomsky).
Nekaj pripomb je letelo tudi na račun drugih nominacij: britanski kritiki se na primer ne morejo načuditi, kako so lahko ameriški akademiki spregledali vlogo Timothyja Spalla v Gospodu Turnerju, medtem ko so v ZDA številni opazili, da za oskarja ni nominiran noben črnski igralec ali igralka – kot da bi lanski oskar za film 12 let suženj enkrat za vselej opravil s takšnimi »spregledi«.