Evropske kraljeve družine imajo večinoma zgolj častni status. Pravega vpliva na državno politiko nimajo več, saj je ta prešla v roke drugih vej oblasti. Povsem drugače je v kraljevini Savdski Arabiji, kjer je oblast še vedno v rokah monarhov. Družina Saud je na čelu države od leta 1932. Tega leta je Abdulaziz Ibn Saud po tridesetletnem osvajalskem pohodu vnovič združil štiri regije in prevzel vladavino v svoje roke. Avtoritativna oblast Ibn Sauda in njegovih sinov je sicer vseskozi pod kritičnim drobnogledom človekoljubnih organizacij, a je, zavoljo dejstva, da gre za eno najvplivnejših držav na svetu, izvzeta iz tujega vmešavanja v notranjo politiko.
Nasledstvo v kraljevini Savdski Arabiji deluje po nekoliko drugačnih vzorcih, kot jih poznamo v večini zahodnih kraljevin. Vsi dosedanji nasledniki Abdulaziza Ibn Sauda so bili namreč njegovi sinovi, medtem ko v tradicionalnih zahodnih kraljevinah po smrti vladarja na prestol praviloma sede njegov prvorojeni potomec oziroma potomka.
Sultan Al Kassemi, poznavalec in komentator političnih razmer na Bližnjem vzhodu, predstavi dve različici imenovanja kraljevega naslednika.
»Obstaja uradna pot, po kateri o nasledniku odloči svet, sestavljen iz 35 princev ali, v primeru njihove smrti, njihovih potomcev. Ti z glasovanjem izberejo primernega naslednika. A doslej je bilo v praksi tako, da kralj tega, leta 2006 ustanovljenega sveta ne vpraša za mnenje, temveč sam določi primernega kandidata.«
Zaradi velikega števila Ibn Saudovih sinov vprašanje nasledstva in vladanja ni bilo vselej enostavno. Iz takšnih ali drugačnih razlogov je bilo nekaj polbratov izvzetih iz nasledstva, tudi na samem vrhu pa je dvakrat prišlo do prisilne zamenjave. Drugega kralja Savdske Arabije, kralja Sauda, je njegov polbrat Faisal prisilil v odstop po enajstih letih vladavine. Prav Faisal pa je bil nato žrtev atentata, ko ga je med sprejemom v rezidenci ustrelil eden od njegovih številnih nečakov.
Sedanji kralj Salman je polbrat predhodnika Abdulaha in brat Fahda, s katerim sta del tako imenovane »Saudairijske sedmerice«. Tako imenujejo sedem vplivnih bratov, sinov Abdulaziza in Hasse bint Ahmad Al Saudairi, ene od ducatov žena ustanovitelja sodobne Savdske Arabije. Sedmerica si je sloves ene najbolj vplivnih vej rodbine ustvarila s Fahdovim kraljevanjem in po zaslugi dejstva, da gre za največjo skupino sinov iste matere v rodbini. Vseh sedem bratov je imelo visoke politične ambicije in so se močno vpeli v najvišje politične položaje v državi, tja pa nato pomagali tudi svojim sinovom.
Trenutno je eden od njih, Mohamed bin Najef, drugi v vrsti, da zasede tron, takoj za svojim najmlajšim (pol)stricem Mukrinom. Vpis enega od vnukov Abdulaziza na nasledstveni seznam, kar se je pripetilo prvič, je postal mogoč šele po Fahdovi dopolnitvi ustave. In četudi sedaj na sceno prihajajo številni potomci Abdulazizovih številnih sinov, Sultan Al Kassemi trdi, da bojazni za goreč nasledstveni boj ni. »V bližnji prihodnosti se to ne more zgoditi, saj so z imenovanjem dveh prestolonaslednikov državi zagotovili stabilnost za prihodnjih trideset, štirideset let. To je pomirilo tudi vse države v regiji, ki si ne želijo nestabilne Savdske Arabije.«
Iskanje skrite volje
Savdska Arabija sicer ni edina monarhija na Arabskem polotoku. In če njihove težave z nasledstvom ležijo v izjemno velikem številu potomcev, se v Omanu ukvarjajo s povsem nasprotnim problemom. Sultan Kabus bin Said ibn Said namreč nima potomcev, tako da se ob njegovem šepavem zdravstvenem stanju pojavlja zaskrbljenost glede njegovega nasledstva. Kabus, predstavnik štirinajste generacije vladarjev Omana iz rodbine ustanovitelja države Al Bu Saidija, je na oblast prišel leta 1970, ko je z državnim udarom ob pomoči Britancev snel krono z glave svojemu očetu Saidu bin Taimurju. V Omanu je oblast še bolj skoncentrirana v eni osebi, saj je sultan tudi predsednik vlade, zunanji in obrambni minister. Prav zato je bilo še toliko bolj zaskrbljujoče, ko je sultan lansko jesen za nekaj mesecev izginil z radarjev. Teh skrbi štiriinsedemdesetletni vladar verjetno ni pomiril, ko se je po treh mesecih oglasil z zdravljenja v Nemčiji.
»Sultan Kabus je zelo občudovan in spoštovan. Sebe je naredil za nenadomestljivega, kar pa morda ni bila najboljša ideja, saj je to ustvarilo negotovost o njegovem nasledstvu,« razlaga Al Kassemi. Za razliko od Savdske Arabije v omanskem sultanatu oblast prehaja izključno z očeta na sina. Ker se je Kabus od svoje žene Kamile ločil, še preden bi imela otroke, je spisal novo osnovno pravo, s katerim je določil nov postopek za imenovanje svojega naslednika. Tega sicer ne bo imenoval sam neposredno, ampak se bo sestal družinski svet, ki bo z glasovanjem odločil, kdo od njegovih sorodnikov bo po njegovi smrti prevzel oblast. Če svet v treh dneh ne bi bil zmožen imenovati novega vladarja, se bodo svetovalne skupine podale na lov za skritimi pismi pokojnega sultana, v katerih je navedeno, koga želi videti na svojem prestolu. Vprašanje novega omanskega monarha bo najverjetneje zanimalo tudi številne druge države, saj je Oman bolj kot izvoznik nafte pomemben kot nevtralni člen v pogajanjih med Iranom in ZDA.
Pomembno vlogo v svetu si želijo zadnjih dvajset let zagotoviti tudi emirji Katarja, sicer ene najmlajših vladajočih rodbin na Arabskem polotoku. Družina Al Thani je na oblast prišla sredi 19. stoletja, zadnjih petdeset let njihove vladavine pa so zaznamovali številni državni udari, s katerimi so člani kraljeve družine spodkopavali oblast svojih bratov oziramo bratrancev. Stanje se je umirilo šele v zadnjem obdobju, ko je Hamad bin Khalifa odstopil in položaj emirja prepustil svojemu sinu Tamimu.
»Katar je, kar se oblasti tiče, ena najmanj stabilnih držav v regiji. Ob tem se zadnjih deset let pretirano trudi ustvariti lastno identiteto, ki bi jih oddaljila od politike Savdske Arabije,« razloži Al Kassemi in poudari, da ima katarski emir, tako kot omanski sultan, v rokah še več absolutistične oblasti kot kralj Savdske Arabije.
Oblast bo treba deliti
Na nekoliko drugačen način pa je hierarhija monarhistične oblasti sestavljena v Združenih arabskih emiratih. Tam sedem emirjev bdi vsak nad svojim emiratom, poveljuje pa jim izvoljeni predsednik vrhovnega sveta. Po pravilu to mesto pripada emirju Abu Dabija, ki kot najpremožnejši del države finančno pomaga revnejšim emiratom. Predsedujoči emir, trenutno Khalifa bin Zajed Al Nahjan, ima v rokah nekoliko več oblasti kot njegovi državniški kolegi, saj je med drugim tudi poveljnik vojske. Ob tem pa ima tudi več finančnih bremen, saj mora zagotavljati finančno stabilnost celotne države.
Vsak emirat v ZAE ima sicer povsem svoja pravila glede nasledstva. Medtem ko oblast v Abu Dabiju prehaja bodisi na potomca pokojnega emirja bodisi njegovega brata, se v emiratu Šaržah v stoletni zgodovini še ni zgodilo, da bi oče oblast prenesel na sina. Kljub neodvisnosti vsakega emirata Al Kassemi meni, da do kakšne nasledstvene krize ne more priti. »Čeprav vsak emirat sam odloča o svojem prestolonasledniku, ne dvomim, da se prej o tem medsebojno posvetujejo. Vrhovni svet ne bi dopustil, da bi prišlo do krize, posredovali bi že pred tem.«
Najverjetneje se bodo vse te arabske monarhije v relativno bližnji prihodnosti usmerile na pot svojih sosed, v katerih si vladar oblast deli s parlamentom. V Kuvajtu, Jordaniji in v določeni meri tudi v Bahrajnu monarh tako nima v rokah vseh vzvodov oblasti. V Kuvajtu se je leta 2006 celo zgodilo, da je parlament odstavil emirja, s katerim ljudstvo ni bilo zadovoljno. Kdaj natančno bi se za podoben sistem lahko odločili v Savdski Arabiji, Omanu, Katarju ali Združenih arabskih emiratih, je težko predvideti, Al Kassemi ob tem dodaja še en pogled na trenutni politični položaj. »Monarhije v Zalivu imajo zelo slab sloves in so bile deležne zelo kritičnega odziva, v nekaterih primerih zelo zasluženo. A ljudje ob tem pozabljajo, da gre tu še vedno za plemenske družbe, ki so se v samo nekaj desetletjih prebile iz najrevnejših držav do statusa pomembnih globalnih igralcev. In to je impresivno, ne glede na to, ali se strinjamo z njihovim načinom vladanja ali ne.«
