Ta sezona znova potrjuje, da sta oba kluba še bolj izgubila stik z evropskim vrhom. Za nekdanje evropske prvakinje krimovke, ki so bile lani na robu bankrota, že uvrstitev med osem najboljših v Evropi postaja misija nemogoče, stalno ponavljajoči se in neuspešni večletni projekti ter zgrešena kadrovska politika pa iz sezone v sezono zahtevajo svoj davek. A če Krim zaradi pomanjkanja ustrezne domače konkurence še vedno serijsko nastopa v ligi prvakinj, so razmere pri Olimpiji na vseh področjih še katastrofalnejše. Že zdavnaj je številka ena v Sloveniji le pobožna želja, podobno velja za vsaj najboljšo četverico v regionalni ligi. Agonijo umetno podaljšujejo povabila za igranje v Evropi, kjer pa se zmajčki niti v drugorazrednem pokalu ne morejo prebiti med najboljših šestnajst.
Čeprav sta oba kluba v (pre)veliki meri priklopljena na občinske jasli in davkoplačevalski denar, ki ju kljub nekonkurenčnosti umetno vzdržujejo pri življenju, gre pri obeh – če ne bo sprememb v delovanju, razmišljanju in financiranju – za umiranje na obroke. Delo s podmladkom šepa, zato je edini izhod nakup mladih, neuveljavljenih in neizkušenih igralcev (igralk) za majhne zneske iz tujine. In posamezniki, ki se tu uveljavijo, v želji za boljšim zaslužkom in višjimi cilji hitro zapustijo klub. V ta začaran krog čudno luč mečeta tudi – nekdanji in sedanji – vodstveni strukturi obeh klubov, ki sta ju s čudnim poslovanjem (a brez posledic za vodilne) pripeljali v rdeče številke. Ki pa so po drugi strani idealen alibi, zakaj se ne moreta kosati z bogat(ejš)o evropsko špico, in za medijsko »prodajanje megle«. Da o pomanjkanju samokritičnosti klubskih uprav, strokovnih štabov, igralcev (igralk), navijačev in medijev ne govorimo. Mogoče je za oba kluba najbolje, da se le sprijaznita z realnostjo in začneta graditi na novih temeljih.
