»S tako zasedbo petih tekačic, ki imajo v isti sezoni prav vse uvrstitve v svetovnem pokalu do dvanajstega mesta, doslej na svetovnih prvenstvih še nismo nastopili. Falun bo tudi zaradi tega nekaj posebnega,« je vodja in trener tekaških reprezentanc Marko Gracer ponosen na tekačice, ki bodo zastopale Slovenijo na 52. nordijskem svetovnem prvenstvu na Švedskem. Tam bo edina novinka in osemnajsta slovenska tekačica na članskih nordijskih prvenstvih (z izjemo olimpijskih iger) Anamarija Lampič.
Sredi januarja je 19-letna mladinka iz Smlednika opozorila nase z enajstim mestom na tekmi svetovnega pokala v Otepai v Estoniji v klasičnem sprintu. Za poznavalce to ni bila senzacija. Še najbolj zgolj zato, ker je bila poleti operirana zaradi težav s srčno aritmijo, tako kot Vesna Fabjan januarja. »Resetirana« se je v smučini polno razživela. Že vsa zadnja leta je bila na domačih članskih tekmah starejšim trn v peti, na mednarodnih mladinskih tekmovanjih pa med najbolj nadarjenimi v generaciji. Njeni uspehi niso izstopali le zaradi izostrene konkurence znotraj reprezentance, saj druščina z Niko Razinger, Leo Einfalt in mlajšimi naslednicami velja za daleč najbolj talentirano in prodorno generacijo, z malo podobnih v slovenskem športu.
Anamarija Lampič je imela velike ambicije na pravkar končanem mladinskem svetovnem prvenstvu v kazahstanskem Almatyju, a se je domov vrnila brez kolajne. »Ne morem reči drugega kot to, da mi ni bilo usojeno. Časa nazaj pač ne morem zavrteti. V sprintu v klasiki, kjer sem se nadejala največ možnosti, sem v kvalifikacija dosegla tretji čas. Dobro sem se počutila, imela sem odlične smuči, v četrtfinalu pa sem imela oprijem pod smučmi bistveno slabši od tekmic in iz te zagate se nisem mogla rešiti, čeprav mi je za napredovanje zmanjkala le sekunda,« je obžalovala tekačica Triglava.
Skoraj neverjetno naključje je, da je s trinajstim mestom v sprintu njen dosežek malce za tem v isti disciplini med mladinci ponovil leto mlajši brat Janez (uspeh je dopolnil Miha Šimenc). To je najlepši dokaz, kaj pomenijo geni in vzgoja nekdanje atletinje, mame Anke, in očeta Janeza, nekoč vrhunskega kolesarja, olimpijca. Anamarija, ki prijateljuje z najboljšim slovenskim tekačem Boštjanom Klavžarjem, ni samo hitra v sprintih, ampak tudi vzdržljiva. Na obeh preostalih tekmah MSP na razdalji je bila šesta in sedma, ter še peta s štafeto (Klemenčič, Slabanja, Mandeljc), potem ko je v prvi predaji pritekla prva. »Tudi na razdalji mi ni veliko zmanjkalo do kolajne, v štafeti smo odlično tekle, tako da ne smem biti preveč razočarana, a moje najboljše prvenstvo je bilo vendarle leta 2011 v Turčiji, ko smo v štafeti osvojile kolajno,« je ocenila.
Kot nalašč bo klasični sprint kot paradna disciplina uvodna tekaška preizkušnja prvenstva velikih nordijcev. »Proti Falunu se odpravljam brez posebnih pričakovanj. To bo le moje prvo člansko prvenstvo. Potrudila se bom, da bom odtekla po svojih najboljših močeh,« je zelo na kratko razkrila svoja pričakovanja. Tak pristop je značilen za visokoraslo svetlolasko. Ne želi namreč preskakovati stopenj razvoja, čeprav bo nevarna vsem starejšim, vključno s Katjo Višnar. »Pričakujem, da bom tekla samo v sprintu, potem pa odšla v Švico na tekmo celinskega pokala, kjer branim prvo mesto med mladinkami. No, tudi če bom ostala v Falunu dlje, pa nemara ni nevarnosti, saj bo moja velika tekmica Victoria Carl, dvakratna svetovna mladinska prvakinja, tudi v Falunu, s katero se bom v vsakem primeru pomerila,« pove.
Mimogrede je misel že nanesla tudi na Almaty in njihovo kandidaturo prireditelja olimpijskih iger 2022. »Meni Kazahstan ni bil preveč všeč, čeprav so se prireditelji zelo trudili. Prizorišče tekov naj bi bil nekje v hribih, ki ga mi nismo videli. Najbolj so nas motili smog, kamenje med snegom v smučini in hrana. Teden dni je naša pot vodila v trgovino, punce smo bile večinoma na 'sladkorjih'. Hrana se do tedaj verjetno ne bo spremenila,« se zasmeji ob tipičnih mladostniških manirah, čeprav zakonitosti športne prehrane odlično pozna. Rezerve za prihodnost torej ima.