N ajboljša stvar pri moji službi je, da se mi ob desetih zjutraj porodi trapasta misel o čemer koli, kar se dogaja po svetu, potem pa jo ob enajstih zvečer objavim na televiziji,« je nekoč o svojem delu rekel voditelj oddaje Dnevni šov (The Daily Show) Jon Stewart. 54-letni Newyorčan je svojo oddajo na kanalu Comedy Central pač namerno vedno predstavljal v nekoliko šaljivih tonih. Nekoč je neresnost šova primerjal z oddajo, v kateri lutke zafrkavajo ljudi po telefonu (Crank Yankers). Toda v resnici je šov v petnajstih letih predvajanja daleč presegel raven traparij in humorne povprečnosti. Pol ure, ko Jon Stewart od ponedeljka do četrtka razgalja predvsem nedoslednosti ameriških politikov in senzacionalizem največjih novičarskih televizijskih postaj, je globok odmik od večernih pogovorno-zabavnih oddaj, kakršne za nekoliko starejšo generacijo Američanov predstavljata šova upokojenega Jaya Lena ali poslavljajočega se Davida Lettermana. Stewartu priznavajo, da je v ameriško televizijo prinesel revolucijo s svojo satiro, neposrednostjo in nastavljanjem ogledala politiki in medijem, zaradi česar je oddaja zlasti med mlajšim občinstvom postala skoraj kultna. V torek je Stewart šokiral javnost z napovedjo, da bo letos oddajo prenehal voditi.
Satira in igralska žilica
Stewartov uspeh gre pripisati več dejavnikom. Prvi je nesporni talent fanta iz židovske družine, ki je kariero začel na odrih stand up klubov in se kalil v vodenju zabavnih oddaj na televizijski postaji MTV. Stewart pa nima le bistrega uma in zavidljive nadarjenosti za satiro. Oboje nadgrajuje z igralsko žilico (preizkusil se je tudi že na velikem platnu in kot pisec knjig). Njegove mimika, zaigrana naivnost ali teatralnost v ravno primernih trenutkih in ob pravi meri so prav tako zaslužne za razcvet oddaje. Pripomogla pa je seveda tudi neusahljiva količina materiala, s katerim ga zalagajo ameriški politiki, družba in novičarske televizije. Ni naključje, da je uspel prav v obdobju, ko so slednje doživele razcvet, potem pa postale v tekmi za gledanost politično odkrito opredeljene (Fox in MSNBC) ali pa skušajo samooklicano hojo po sredini nadomestiti s senzacionalizmom (ameriški CNN). Zadnji primer ob snežnem viharju, ki ga v New Yorku ni bilo, je samo eden v vrsti tistih, v katerih je Stewart spretno povzel posledice boja za gledanost in posledice 24-urnega novičarskega cikla na poročanje.
Koristi pa mu tudi to, da mediji ameriške politike danes zasledujejo na vsakem koraku, slednji pa tekmujejo v branjenju vse bolj radikalno levih ali desnih stališč in interesov z argumenti, ki so za satirika zlata jama. Ko republikanski kongresnik Louie Gohmert izjavi, da se ne bo spuščal v polemiko o prepovedi prodaje napadalnega orožja »kajti takšno orožje je lahko tudi kladivo in ta teden je izšel članek, o tem, koliko ljudi je ubitih s kladivi«, je za poanto dovolj Stewartov pogled, ki izraža šok in zmedenost.
Redko opravičilo za besede o Trumanu
Če česa nima, Stewart na jeziku nima dlake. »Ne bom se samocenzuriral, zato da se boste bolje počutili v svoji nevednosti,« je dejal nekoč. Beseda 'f..k' je na dnevnem repertoarju (namesto s pikami prikrita s piskanjem), smešenje politikov pa brezmejno. Le da to ni ne površinsko norčevanje kot Lenov nedolžni domačinski humor niti Lettermanov cinizem. In na repertoarju so tudi najresnejše in najobčutljivejše teme. »Vedno lahko veš, kdaj je (nekdanji predsednik George W.) Bush v težavah. Tedaj vedno na dan privleče enajsti september. Enajsti september je gorjača, s katero maha..., je način s katerim pove: 'prav, trenutno vse zajebem, ampak a se spomnite, kaj je bilo pred štirimi leti? Tisto je bilo kul.' Po mojem misli, da to lahko uporabi za kar koli: 'Enajstega septembra smo bili napadeni. Zato lahko povaljam tvojo ženo',« je denimo rekel leta 2005. Pri čemer je prav enajsti september postregel z verjetno najbolj nenavadnim nastopom v vseh njegovih oddajah, ko je imel po napadih devet minut dolg monolog, v katerem so ga premagale solze, v studiu pa je razen ob nekaj puhlicah vladala smrtna tišina. Zelo redko pa se zgodi, da se opraviči. To je storil, ko je predsednika Harryja Trumana označil za vojnega zločinca, ker je na Japonsko brez opozorila odvrgel atomsko bombo.
Vpliv, ki sega do kongresa
Stewartu očitajo, da je liberalen in da si bolj privošči republikance. Prvo priznava in je jasno razvidno iz njegovih prispevkov denimo o istospolnih porokah ali o pravici do nošnje orožja. O drugem sam pravi, da si najraje privošči tistega, ki je na oblasti. Pri čemer pa demokratom pogosteje očita pomanjkanje politične smelosti za doseganje političnih (liberalnih) ciljev, denimo pri sprejemanju zdravstvene reforme.
Opažanje, da v ameriški politiki vse bolj prevladujejo v skrajnost pomaknjena stališča na levi in desni, je leta 2010 rodilo njegov največji javni dogodek, poimenovan Shod za povrnitev razuma in/ali strahu, ki ga je priredil skupaj s komikom Stephenom Colbertom. Na osrednjem parku v prestolnici Washington D. C. se ga je udeležilo več kot 200.000 ljudi. Decembra istega leta je njegov vpliv segel celo v kongres. Tedaj je vso oddajo namenil predlogu zakona o pomoči tistim, ki jim je delo na pogorišču porušenih stolpnic v New Yorku v napadih enajstega septembra načelo zdravje. Predlog zakona je obtičal v senatu zaradi republikanske obstrukcije, odmevna oddaja pa je prispevala k temu, da je potem v kongresu naglo doživel blagoslov. Stewartu tako pripisujejo, da je daleč presegel vlogo voditelja televizijskega šova in postal sooblikovalec javnega mnenja o najpomembnejših političnih vprašanjih. Oddaja ima povprečno dva milijona gledalcev, starih v povprečju 35 let, za številne pa je oddaja postala med najpomembnejšimi viri novic.
Konec neke ere
Stewart je oče, vodja in obraz oddaje, ki je pobrala petnajst nagrad emmy za dosežke v televizijski industriji. Za njim pa stoji tudi močna ekipa petnajstih piscev in sedmih »dopisnikov«, ki se javljajo s terena in prevzemajo vloge televizijskih poročevalcev s parodijo na ameriške novičarske televizije. Nekaterim med njimi je oddaja prinesla slavo in med njimi je morda najti tudi koga, ki bo prevzel Stewartovo štafeto, čeprav morda ne na isti televiziji, denimo John Oliver.
Oddaja zahteva polnega človeka, Stewart pa se je očitno odločil, da je čas za nove izzive. »Sedemnajst let je najdlje, kar sem zdržal v eni službi... Čas je, da nekdo drug dobi priložnost,« je rekel v torek. Kaj bo delal potem, se ne ve, prav tako ne, kdo ga bo na čelu Dnevnega šova nasledil. Ekipa, ki jo je sestavil, in način dela naj bi zagotavljala, da bo šov šel naprej. A vendarle, kot je članek o odhodu Stewarta nadnaslovil Daily Beast, podobno pa so razmišljali v več časnikih: »To je konec neke ere.« Konec ere za ameriško javnost in dober trenutek za vprašanje, zakaj ni podobnih ogledal, kakršna nastavlja Jon Stewart, najti še kje.