Avtor postapokaliptičnega ovitka nove plošče je bobnar benda in učitelj umetnostne vzgoje Brian Profilio. Z njim simbolično sporoča, da je bend v zadnjih štirih letih doživel ustvarjalni prelom. S četrto ploščo se je domiselno in vešče ločil od večine sorodnih aktualnih bendov, ki črpajo, obujajo in premlevajo izročilo etiopskega jazza, afrobeata, ameriškega soula in črnega funka. Ob poslušanju desetih inštrumentalnih skladb dobi ovitek dodatno vrednost, saj odraža tisto, kar se je zakuhalo na sami plošči. Bend je ostal zvest svojemu inštrumentalnemu afro-soulu, ki ga je občutljivo podmazal in začinil z rezkimi, zavijajočimi in mračnejšimi (hard)rockovskimi niansami. Nad talilnim loncem se vije omamni oblak psihedelije, nos dražijo ostre, a nepekoče začimbe (proto)metala 60. in 70. let. Na križišču, kjer so se srečali Mulatu Astatke, Ennio Morricone, Black Sabbath, Booker T. & The M.G.’s, Salah Ragab & Cairo Jazz Band, Blue Oyster Cult, Fela Kuti, Meters, John Barry in še kdo, je The Budos Band zavil h kompleksnejše razdelanim inštrumentalom, ki očarajo s svojo uglašenostjo, kolektivnostjo in pretočnostjo.
Po fanfarnemu uvodu Into The Fog, v katero nas uvede morriconejevska kitara, se s psihedelično opojnimi orglami razlije funkoidno zamaščena The Sticks. V njej električna kitara z zafuzzirano solažo stopi iz spremljevalnega ozadja. Potenca kitarskega rocka se nadaljuje tudi v naslednji Aphasia, ki skupaj z naslovno skladbo Burnt Offering še najbolj reprezentativno ponazarja nadgradnjo dosedanje ustvarjalnosti The Budos Banda. Skozi razigrane, razgibane in zapeljive skladbe se vleče mračen in psihedelično zabeljen rockovski zven, ki pa ne prevzame vodilne vloge, ampak se neposiljeno staplja z afrobeat-funk-soul-jazz fundamentom. Vrlina kolektiva je rahločutna in medsebojna soodvisnost celega orkestra, ki diha kot eno. Če pihalna sekcija v dialogu z električno kitaro in orglami skrbi za pozitiven in tudi melanholični elan melodij, ima ritem sekcija mastnega basa in poskočnega bobna svoj podaljšek v tolkalski sekciji, ki z blagimi poudarki bongov in kongov poliritmično bogati zvočne širjave in narekuje plesni naboj skladb. Vedrost živega igranja stopnjuje uglašenost tega novodobnega plesnega jazz-rock benda, ki vretje notranje kemije hladi z briljantno eleganco. Grobosti in agresivnosti preprosto ne prenese.