Potem pa se je pripetilo, tako je bržkone želela usoda, da je na oglede za nakup omenjene lokacije prišla odločna gospa Frančiška Petkovšek. Prišla je naravnost iz Amerike, pravzaprav se je nekako vrnila v domovino, potem ko sta se pred tem z možem Janezom Petkovškom odpravila s trebuhom za kruhom (on je delal in denar služil kot rudar). No, pa je on ostal v Ameriki, da bi še naprej služil denar (leta 1936 je umrl, povozil ga je avto), ona pa je prišla na že prej omenjene oglede, da bi krvavo prigarani denar nekako oplemenitila z nakupom gostilne. Pa si je šla pogledat gostilno Pratkar v Polhov Gradec in gostilno Železnik na Škofljico. Odločila se je za slednjo, ker je pač modro sklepala, da bo tu posel prinesel veliko več kot v Polhovem Gradcu, saj je bilo poslopje, ki ji je takoj priraslo k srcu, ob že omenjeni, tudi že takrat zelo prometni cesti.
Takoj ko je kupila gostilno, jo je začela prenavljati. Najprej je prizidala salon in s tem dodobra povečala prostornost poslopja. Takrat so bili pri hiši tudi že konji, prašiči, krava in kokoši. Vse je bilo že takrat domače. Gostilna je imela tudi čudovit vrt in balinišče. Frančiška je rodila tri hčere: Ivanko, Ljudmilo in Frančiško ml. in vse tri so kaj kmalu pomagale pri delu v gostilni. Mama je bila glavna v kuhinji, dekleta pa so stregla (zaradi brhkega ženskega zborčka so ljudje, predvsem moški del populacije, radi porekli, da gredo k trem rožicam).
Takrat so svojim gostom že ponujali dobršen del klasične kulinarične ponudbe, od golaža in vampov do kolin in pečenk (za časa kolin so te pripravljali iz najmanj 2 praset na teden) in tudi ocvrti piščanec je šel zelo dobro v promet, kakor tudi slastne domače suhe klobase. Frančiška je znala povedati, da kadar je bilo z denarjem bolj na tanko, so takoj organizirali veselico (tu ni nikoli pozabila pohvaliti naravnost odličnega sodelovanja z lokalnim gasilstvom), pa se je kar dobro zaslužilo, saj so ljudje na te veselice dobesedno drli.
Ljudje so imeli radi Frančiško. Ko je imela god, so jo vedno presenetili in so jih prišli zapet podoknico, ona pa, nikoli »skopuhlja«, jih je prazniku primerno počastila. Zadovoljni so bili vsi pa tudi veseli, nikoli pa lačni, žejni še manj.
Leta 1962 je Frančiška predala posle hčerki Ljudmili, ki je bila samska in brez otrok. Ljudmila je takoj dokupila nekaj zemlje, s sadovnjakom vred (za parkirišča), saj je za njo veljalo, da kar je domače, ni nikoli predrago, čeprav je še tako drago kupljeno. Takrat so dogradili tudi nov, velik prizidek, s šestimi sobami in kopalnicami, vse v misli na popestritev svoje ponudbe, saj je bilo takrat veliko povpraševanje po prenočitvah. A novega poslopja nikoli niso »spravili v pogon«, težko je reči, zakaj ne. V gostilni je takrat delala tudi Ljudmilina sestra Frančiška mlajša, ki se je že leta 1945 poročila z Alojzom Hafnerjem. Ta je pred vojno delal na železnici, pa je iskal prenočišče in ga našel pri Petkovškovih; pa ne le prenočišče! Pozneje je odšel v partizane in se je vrnil domov samo toliko, da sta se s Frančiško poročila, potem pa šel nazaj osvobajat domovino. Žena mu je rodila dva otroka, Bogomila in Frenkija (ta je zaradi hude hemofilije umrl le štirinajst dni po rojstvu). Ljudmila je bila lastnica, uradno vse do leta 1989, čeprav je takrat že najmanj deset let v gostilni pridno in trdo delal tudi Bogomil (prijatelji in znanci ga še danes kličejo Mile). Ljudmila je bila bolj ortodoksno konservativna ženska in mlademu in vseh najrazličnejših novotarijskih zamisli polnemu Miletu ni dovolila, da bi jih udejanjil. Pa mu je vendar uspelo zapreti balinišče (ker so se ljudje znali prav grdo kregati ob balinanju, pa tudi vpiti, še celo zravsali so se, kdaj pa kdaj tudi s sekirami) in namesto tega na vrtu postaviti odprti žar, ki je s svojimi prelestnimi vonjavami vabil množice.
Posebej za italijanske goste je Mile naštudiral posebno ponudbo: sveže meso, sveže kose, je prinesel gostom na ogled, tako da so si lahko sami izbrali vsak svoj kos. Mile se je leta 1974 poročil z Majdo Strniša iz Stare Ljubljane in rodila sta se jima hči Katarina in sin Jure. Leta 1997 je oddal gostilno v najem za šest let, leta 2003 pa je vse skupaj prevzel Katarinin mož, izučen kuharski velemojster Janez (s Katarino imata dve hčerki, Laro in Lizo), ki v gostilni dobrodušno gospodari tudi danes. Ko je na mizo prinesel nekaj malega za pod zob, je v čudovito narezane »fete« pršuta zataknil še mini slovensko zastavo, da se je vedelo, kje smo, in da jemo slovenski pršut, ne uvoženega!
Za gostilno Petkovšek je značilno že desetletja dobro vzdrževano stalno omizje »cvičkarjev«, ki se radi dobivajo pri Janezu, posebnost pa je tako imenovana beraška miza, ki stoji ob čudoviti kmečki peči, a je nekako pomaknjena v kot in čisto pri vratih je. Janez je zelo ponosen, da se je prav pri njem oglasila številna uradna delegacija mesta Cleveland, s samim županom Frankom Jacksonom na čelu. Tudi slavne Tereze Kesovije ne bo nikoli pozabil, ki je prišla in je pela pri njem, čeprav so bile razmere takrat dodobra nečloveško nevzdržne.
Kaj vse dobrega ponuja mojster Janez, je težko zapisati, naj omenim le jurčkovo juho (poleg drugih, seveda), pa različne testenine z najrazličnejšimi omakami, pa tisoč in en zrezek, pa njegov sloviti zrezek petkovšek (glej recept!), pa jedi z žara, pa postrvi in morske mehkužce, pa solate v maniri »ni, da ni«, priloge in štruklje in palačinke vseh vrst in še bi lahko našteval. Vse navedeno se da poplakniti s izvrstnim izborom vin, dobi se tudi pivo, da o brezalkoholnih napitkih niti ne zgubljamo besed. Posebnost pa je domači brinjevec – ni odveč povedati, da ga je kuhala že stara mama Frančiška, ki je bila odlična »žganjekuharica«.
Potem je tu še prijazno strežno osebje, katerega značilnost je pristen človeški nasmeh in klena, mila beseda – pa je slika kompletna. »Petkovškovina« bo živela, še dolgo, o tem ni dvoma. Če zaradi drugega ne, zaradi vrhunske kulinarične spretnosti (in znanja!) šefa Janeza, ki pa je itak ena sama dobrodušnost, ta »Petkovškov Janez«, ki se v bistvu piše Blatnik. Vse dobro, mojster Janez in druščina, in čestitke za kakovost, ki se jo okusi in občuti v vsem, kar ste in kar ponujate.
