A se rado zgodi, da imajo od začetka lepe zgodbice slab konec. Ker se je gospa kanclerka spopadala z islamskimi skrajneži, grškim dolgom, ukrajinsko krizo, Pegido, padajočim evrom in rastočim dolarjem, prisluškovanjem ameriške tajne službe NSA njenemu nedeljskemu klepetu z možem, sploh ni opazila, da ji dobesedno gori pred nosom. Od zazrtosti v daljavo ne vidiš, po čem hodiš. In zato ni opazila, da ne NSA, ne kalifat, kaj šele prodor levice med najmočnejše stranke niso glavna grožnja varnosti in prosperitete nemške države, ampak bedne razmere, v katerih delajo poslanci in zaposleni v nemškem parlamentu. Tam skorajda ne mine dan, ne da bi se oglasil eden izmed 33.000 protipožarnih senzorjev in da se ne bi kadilo skozi eno izmed tisočih oken. Ljudje panično bežijo in zapuščajo poslopje, gasilci letajo kot muhe brez glave in resni analitiki se sprašujejo, ali je nemara teroristom uspelo prodreti v osrčje nemške demokracije in kurijo po poslopju ali pa se morda ponavlja zgodovina izpred dobrih osemdeset let, ko so nacisti sami zažgali reichstag in za to obdolžili komuniste, zato da so lahko dali Hitlerju božja pooblastila. Če bo dim še vedno uhajal iz bundestaga, bodo privrženci trde roke Merklovo takoj razglasili za absolutno vladarico in adijo, demokracija.
Kaže pa, da je vzrok za dim v hramu demokracije manj političen in bolj prozaičen, kar kanclerki sicer ne more biti v tolažbo. Nemški poslanci in njihovo spremljajoče osebje so naphali po pisarnah toliko električnih aparatov – grelnikov za vodo, toasterjev, aparatov za kuhanje kave, rešojev in blenderjev za sadje, s katerimi si popečejo kruhke, kuhajo čajčke in juhice, pripravljajo šejke, da jih srednje velika jedrska elektrarna s težavo oskrbuje z elektriko. Ker pa imajo poslanci tako veliko dela, vedno kdo pozabi pravočasno izključiti aparaturo in potem se žge in kadi, dokler ne priletijo gasilci, rešijo hram demokracije pred katastrofo in za obisk zaračunajo (davkoplačevalcem) do 3000 evrov. Da bi šla tako pomembna zgradba, simbol demokracije, v pepel, je seveda strahota, ampak nič manj ni tragično dejstvo, da so poslanci prisiljeni kuhljati in peči na delovnem mestu. Kako naj se zberejo in odgovorno odločajo, če pa morajo nenehno razmišljati, ali so izklopili toaster, pečico ali grelnik za vodo. Še temnejša plat te kadeče se zgodbe pa je, da so poslanci največje žrtve vsesplošnega varčevanja in očitno nimajo denarja ter možnosti za poceni topli obrok in si morajo kar v pisarni opeči kruhke, speči palačinke in kuhljati hrenovke. Nimajo dobre in poceni delavske menze, te relikvije samoupravnega socializma, kakršno imajo, denimo slovenski poslanci, v kateri se za nekaj evrov utrujeni poslanec lahko naje do sitega, pa še domov odnese in potem zadovoljen, polnega trebuha odloča o tem, kako iztisniti iz Grčije še zadnji evro dolga.