Vseskozi je govora, da so spremembe zakonodaje posledice velikih škandalov in nezaupanja javnosti v delo revizorjev, a že obstoječi standardi revidiranja od revizorjev zahtevajo veliko mero strokovne skepse in njihovo neodvisnost. Sama direktiva s tega vidika ne prinaša bistvenih novosti, bolj je namenjena urejanju trga revizijskih storitev. Zahteva obvezno rotacijo revizijskih družb, določa omejitve storitev, ki jih revizijske družbe še lahko opravljamo za revidirane družbe, kot so davčne storitve, cenitve vrednosti podjetij ali nepremičnin, storitve notranje revizije, pravne storitve, storitve implementacije informacijskih tehnologij.
Slovenska zakonodaja to že omejuje.Tako je. Slovenski zakon o revidiranju je že zdaj ostrejši in že eksplicitno navaja storitve, ki jih ne smemo opravljati. Poleg tega se je treba zavedati, da uvaja direktiva spremembe zgolj za družbe v širšem javnem interesu, to so banke, zavarovalnice in družbe, ki so na borzi izdale vrednostne papirje. Teh že zdaj ni veliko, s procesi privatizacije pa se bodo določene družbe še umikale z borze.
Revizorji delate na eni strani za naročnika, vodstvo podjetja, na drugi pa ste odgovorni lastnikom, skupščini. Kako pogosto se znajdete v navzkrižju?Revizorji se zavedamo, da moramo ohranjati neodvisnost in strokovnost. Z nestrokovnim delom in kršitvami neodvisnosti bi na dolgi rok ostali brez dela, kakovost storitev nam na drugi strani posle ohranja. Poleg tega imamo pooblaščeni revizorji, ki podpisujemo revizije, dovoljenje za delo, ki nam ga je izdal Slovenski inštitut za revizijo, Agencija za javni nadzor nad revidiranjem pa nam ga lahko v primeru ugotovljenih kršitev odvzame. Tako zagotovo ni v interesu revizorjev, da bi delali nestrokovno. Dejstvo pa je, da naše delo temelji na strokovni presoji, da so situacije vedno bolj kompleksne, odgovori pa niso nikoli črno-beli. Za revizorje je zato predvsem pomembno, kako svoje odločitve utemeljimo.
Delo revizorjev je bilo pod drobnogledom tudi ob objavi rezultatov obremenitvenih testov bank. Od vseh bank, ki testov niso prestale, je le ena prejela mnenje s pridržkom in zdaj o delu teh revizijskih hiš presoja tudi Agencija za javni nadzor nad revidiranjem.Treba je razumeti razliko med revizijo računovodskih izkazov in obremenitvenimi testi. Namen revizije računovodskih izkazov je preveriti, ali so ti v vseh pomembnih pogledih resnična in poštena slika vseh poslovnih dogodkov v poslovnem letu. Obremenitveni testi so na drugi strani simulirali, kakšne bi bile potrebe bank po kapitalu, če bi se uresničil najhujši možni scenarij. V času, ko so se opravljale revizije poslovnih rezultatov, so bile kapitalske zahteve bank izpolnjene oziroma so revizorji na morebitne primanjkljaje opozorili v svojih mnenjih. Verjamem, da so bile revizije opravljene korektno, seveda pa bo Agencija za javni nadzor nad revidiranjem o tem poročala po tem, ko bo opravila svoje delo.
Zavarovalnice, ki jih sami pogosto revidirate, so obremenitvene teste prestale z boljšimi rezultati.Logika poslovanja zavarovalnic je popolnoma drugačna od logike poslovanja bank. Zavarovalnice neprestano prevzemajo tveganja, saj se ukvarjajo z njihovimi zavarovanji. Zavarovalnice zberejo ogromno sredstev, ki jih morajo naložiti v zdrave naložbe, da lahko izplačujejo morebitne škode; zanje je ključnega pomena, da so naložbe res varne. V času finančne krize so se tudi zavarovalnice srečale s težavami, saj je bilo treba naložbe precej slabiti. Močno so jih prizadele naložbe v bančne delnice in obveznice, še pred tem pa tudi naložbe v na primer grške obveznice, ti odpisi so zavarovalniške bilance precej obremenili. Kljub slabitvam in odpisom naložb so zavarovalnice v Sloveniji kapitalsko ustrezne.
Tudi v primeru bank nadzorne institucije večjih tveganj niso odkrivale, nato pa je zaradi obsega slabih posojil sledil pretres. Ali obstajajo tudi v primeru zavarovalnic kakšna podobna tveganja, kot so jih bankam predstavljala slaba posojila?Zavarovalnice se trenutno srečujejo s tveganji, ki se bodo izkazala v prihodnosti. Zavarovalnice namreč za posamezne produkte življenjskih zavarovanj jamčijo določeno donosnost, zagotovljeno obrestno mero. Dokler so imele zavarovalnice v svojih portfeljih naložbe, ki so zagotavljale tri-, štiri- ali celo šestodstotne donose, ni bilo težav, zdaj pa so donosi za posamezne naložbe zelo padli in zavarovalnice za nove naložbe lahko dobijo le še eno- ali dvoodstotni donos. Hkrati svojim zavarovancem še vedno zagotavljajo določene, višje donose, zato bo nastala težava z refinanciranjem teh naložb. S temi tveganji se zavarovalnice nedvomno srečujejo že danes, a se še ne odražajo v računovodskih izkazih.
V primeru bank lastniki izbrisanih podrejenih obveznic zdaj kljub vsemu s prstom kažejo tudi na revizorje in razmišljajo o tožbah.Ko smo pri revidiranju bank v pojasnjevalnih odstavkih opozarjali na tveganja, smo revizorji bank pred izdajo revizorjevih poročil komunicirali tudi z Banko Slovenije. Pri revidiranju subjektov finančnega sektorja smo namreč revizorji dolžni komunicirati z regulatorji posameznega segmenta, torej Banko Slovenije, Agencijo za zavarovalni nadzor in Agencijo za trg vrednostnih papirjev. Če pridemo do določenih ugotovitev in obstaja verjetnost, da mnenje ne bo čisto, jih na to opozorimo, ne moremo pa prejudicirati, kako bo regulator ukrepal. Odločitev, kot je bila, da bodo lastnike podrejenih obveznic enostavno izbrisali, bi bilo težko predvideti tudi zdaj, ko gledamo nazaj. Sicer pa smo v letu, ko so se napovedovali prvi izbrisi, vsi opozarjali na težave bank. A v praksi ugotavljamo, da naših poročil uporabniki preprosto ne berejo oziroma jih ne znajo brati. Vse prevečkrat se srečamo s komentarji uporabnikov, ki kažejo, da ne razumejo, da lahko pozitivno mnenje podamo tudi na računovodske izkaze, ki izkazujejo izgubo. Uporabniki niti ne razumejo, da naša naloga ni presojati kakovost poslovodskih odločitev, pač pa zgolj ugotavljati, ali računovodski izkazi predstavljajo resničen in pošten prikaz finančnega položaja in vseh poslovnih transakcij v posameznem obdobju. Za pripravo računovodskih izkazov je odgovorno poslovodstvo, naša odgovornost pa je, da o teh računovodskih izkazih izrazimo mnenje. Zanimivo je, da nam nadzornik izreka ukrepe in lahko odvzame licenco, nihče pa ne ugotavlja, ali nam je poslovodstvo predložilo vse potrebne podatke in informacije. Pri tem pogrešam enakopravno obravnavo – če smo revizorji kaznovani, ker smo potrdili napačne računovodske izkaze, kje je odgovornost poslovodstev, ki so takšne izkaze pripravila.
Slovenske zavarovalnice si že nekaj časa pred uveljavitvijo kapitalske direktive Solventnost II, ki bo podobno kot Basel DVA za banke na novo definirala izračun kapitala zavarovalnic, nabirajo rezerve. Presenečenj tako verjetno ni pričakovati.Kar se tiče kapitalskih zahtev in kapitalske moči zavarovalnic, presenečenj ne bi smelo biti. Agencija za zavarovalni nadzor je namreč stalno preverjala, kako so zavarovalnice pripravljene na prihajajoče spremembe. Bo pa velik zalogaj za zavarovalnice poročanje, saj bodo morale o izračunu kapitala in ustreznosti najprej poročati nadzorniku, nato pa tako nadzorniku kot širši javnosti tudi o tem, kako obvladujejo tveganja, ki so jim izpostavljene. Sprememba bo velik zalogaj tudi za nadzorne svete zavarovalnic, ker bodo morali poslovne odločitve presojati z upoštevanjem vpliva na kapital. Zastavlja se vprašanje, ali so člani nadzornih svetov že usposobljeni za tovrstne presoje oziroma kako se usposabljajo v ta namen.
Menite, da bi bilo smiselno tudi za nadzorne svete zavarovalnic uvesti licenciranje, kot jih za nadzorne svete bank uvaja zakon o bančništvu?Mnenja so zelo različna. Sistem korporativnega upravljanja bi moral delovati tudi brez licenciranja članov nadzornih svetov. Lastniki so odgovorni, da ustrezne ljudi imenujejo v nadzorne svete zavarovalnic, imenovani pa se morajo zavedati svojih odgovornosti.