To je sicer vprašanje za druge, tiste, ki so to dovolili, ampak ravno ti drugi, država, državni organi, skušajo zdaj to reko, ki je venomer poplavljala, ukrotiti na neprijazen način za naravo, okolje in vodni živelj.
V okoljevarstveni organizaciji WWF (World Wide Fund of Nature), kjer so uničenje drstišč soške postrvi prijavili tudi evropski komisiji, pravijo, da poseg ne spoštuje ne evropske ne nacionalne zakonodaje in da je ogrozil evropsko pomembno ribjo vrsto, ki jo varuje direktiva o habitatih.Protest smo z WWF usklajevali. Ravno v tem je problem. Država namreč največkrat obide ali pozabi na vso naravovarstveno zakonodajo in na evropsko direktivo, ki ne dovoljuje hitrih, interventnih ukrepov, ne da bi se upoštevala zaščita vode in ribjega življa. Naša zakonodaja sicer dopušča določene interventne posege, toda tisto, kar mi vpijemo in opozarjamo, je, da se je treba tudi z nami, ki delujemo v javnem interesu, pogovoriti, kje, kdaj in na kakšen način poseči v vodni prostor. V konkretnem primeru je bistveno vprašanje, ali je bilo res nujno to rečno brežino urejati sedaj, ko se drsti soška postrv. Država govori o nujnih interventnih ukrepih, toda iz popisa ukrepov ni razvidno, po katerih merilih je nekdo določil kraj, čas in način njihove izvedbe.
Na ministrico Ireno Majcen letijo očitki, da v medresorski delovni skupini, ki je pripravila program sanacije, niso sodelovale institucije, odgovorne za varstvo narave in ribištvo. Je to res?To drži. Mi smo za akcijski načrt izvedeli šele, ko je bil ta že pripravljen in potrjen. Nobene javne razprave ni bilo. Zdaj nas z upanjem navdaja vsaj ministričin hitri odziv na našo zahtevo za razgovor.
Pri načrtovanih posegih v vodotoke torej niste udeleženi kot stranke v postopku?To je poseben problem, ki nam je popolnoma nerazumljiv. Po eni strani smo koncesionarji, kar pomeni, da nam je država zaupala, da upravljamo vode in ribji živelj, za kar državi tudi plačujemo koncesnino, po drugi strani pa nam taista država pri bistvenih posegih, ki vplivajo na vodotoke in ribji živelj, ne prizna statusa stranke v postopku. To je nesprejemljivo. Zato smo že pripravili ustrezen predlog za spremembo zakona o sladkovodnem ribištvu, ki ga bomo poslali ministrstvu za kmetijstvo. Predlagamo, da se tako ribiškim družinam kot društvom, ki delujejo v javnem interesu na področju varovanja okolja in narave, vselej prizna status stranke v postopku.
Kljub poplavam, ki so lansko leto povzročile ogromno škode tudi ribiškim družinam, ugotavljate, da vodotokom in ribjemu življu še vedno najbolj škoduje človek. Z onesnaževanjem?Vsako leto sodelujemo pri popisu onesnaževalcev voda – popisanih jih imamo več kot 70 odstotkov –, pogrešamo pa ukrepe, ki bi jih morali pristojni organi izvesti, da se ti onesnaževalci onemogočijo. Kljub temu je kakovost vode boljša, kot je bila v preteklih desetletjih, kar nas navdaja z optimizmom. Okolje za ribe pa v največji meri slabšajo gradbeni in drugi posegi, ki spreminjajo naravno podobo vodotokov. Kjer raste vodno rastlinje, kjer reka dela meandre, jo – zato ker od časa do časa poplavlja – spremenimo v kamnomet. Se pravi, ogradimo jo s kamni, zato ribe nimajo več skrivališč, naravnih drstišč. Veliko evropskih držav danes že prehaja v obrnjeni proces. Tam, kjer so reke regulirali, prehajajo v renaturacijo, kar pomeni, da vnovič vzpostavljajo vodne meandre. Pred velikimi poplavami leta 1990, na primer, je bilo v delu Savinje, ki teče skozi Celje, potočne postrvi na pretek. Po katastrofalni vodni ujmi, ki je porušila vse vodne pregrade in zasula tolmune, pa se je temperatura vode dvignila za dve stopinji in pol. Odtlej potočne postrvi v tem predelu skorajda ni več, čeprav jo celjski ribiči vsako leto vestno vlagajo.
Domorodnih vrst rib naj bi bilo na splošno v naših vodah vse manj. Katere ribe so najbolj ogrožene in zakaj?Obstaja rdeči seznam, na katerem so posebno ogrožene ribje vrste, ki so tudi posebno zaščitene. Med lovnimi vrstami, ki so ogrožene, pa so predvsem sulec, soška in potočna postrv, platnica in deloma tudi donavska podust. Nekatere ogrožajo onesnažene vode, kot na primer platnico – ta si je sicer zaradi boljše kakovosti voda v zadnjem času malce opomogla –, druge pa izginjajo zaradi spremenjenih habitatov. Tak primer je potočna postrv. Donavska podust izginja zaradi gradnje visokih hidroelektrarn brez ribjih steza. Kot značilna migracijska vrsta torej nima proste poti, da bi se prišla drstit v določene rečne predele. Soške postrvi pa najverjetneje ne bi bilo več, če ne bi prizadevni tolminski ribiči in drugi v soškem povodju, vključno z zavodom za ribištvo, vlagali izjemno veliko napora, da soška postrv vnovič postane glavni endemit v Soči. Problem so tudi veliki kormorani, ki so izplenili skoraj 80 odstotkov populacije lipana. Ko pridejo v jatah, lahko izpraznijo celotne vodotoke.
Obstaja sploh kakšna strategija za ohranjanje domorodnega ribjega življa?Država že več kot šest let zamuja s sprejetjem dolgoročnega programa upravljanja rib v celinskih vodah, v katerem je zajeta tudi strategija upravljanja domorodnih ribjih vrst. Dokument bi bilo treba čim prej sprejeti, še posebno zaradi potočne postrvi, ki smo jo prekrižali z donavskim in atlantskim tipom postrvi. Podoben problem, kot se je pred leti dogajal s soško, se zdaj ponavlja s potočno postrvjo. Vprašanje je, koliko potokov sploh še imamo, v katerih so popolnoma avtohtone potočne postrvi.
Kako pa na vse to vpliva ribolovni turizem, ki je pri nas v vzponu? Je dovolj rib za vse?Ribolovni turizem je resda v vzponu, pri čemer prednjačijo predvsem tuji ribiči. To nas lahko navdaja s ponosom, saj pomeni, da imamo lepe in razmeroma bogate vode. Pri ribolovnem turizmu pa velja predvsem sistem ujemi in spusti, kar pomeni, da nam ribolovni turisti ne odnesejo veliko rib.
Ribiči torej ne čutite več potrebe po nagačenih ribah, ki z odprtimi usti strašijo goste s sten v dnevnih sobanah?Nekateri ribiči si še vedno želijo trofeje, ampak ribiška etika je čedalje globlje zakoreninjena – predvsem v mladih ribičih. Ti večinoma ne lovijo zaradi trofeje ali mesa, temveč zgolj zaradi izživetja ribiške strasti in bivanja oziroma sobivanja v naravi. Vedno več je tudi lova brez zalustnika, in sicer z namenom, da se ribo čim manj rani in se jo na čim manj boleč način vrne nazaj v vodo.
Kaj pa krivolov? Se dovolj dobro preganja?V določenih okoljih je krivolov še vedno velik problem. Predvsem v zgornjem toku Savinje, Krke in Save, kjer krivolovci lovijo postrvi na kruh ali na druge prepovedane načine. Ribiške družine kot koncesionarji so dolžne zagotoviti učinkovito ribiško-čuvajsko službo. Problem pa nastane, ko ribiški čuvaj kot prostovoljec naleti na večjo skupino krivolovcev, ki so lahko nasilni. V tem primeru je edina možnost, da zaprosi za pomoč policijo, ki v nekaterih okoljih vzorno sodeluje z ribiškimi čuvaji.