Rosana Hribar in Gregor Luštek, plesalca
Rosana Hribar in Gregor Luštek sta slovenski plesni par številka ena. Občinstvo ju pozna kot plesna virtuoza, ki sta sodelovala s skoraj vsemi vidnimi slovenskimi plesnimi in gledališkimi avtorji, in kot koreografa, ki sta skupaj ali samostojno ustvarila lepo število predstav s prepoznavno tonalnostjo in vizualno dovršenostjo. Veljata za starša slovenskega sodobnega plesa.
Posebej izrazita avtorska gesta je obeleževanje njunih partnerskih obletnic. Običajni ljudje gredo na večerjo, v kino, Luštek in Hribarjeva pa sta vse od svoje osemletke dalje vsako drugo leto skovala plesno predstavo. Najbolj razvpit je njun Duet 010, ki sta ga skupaj z režiserjem Petrom Bratušo pretvorila tudi v približno 13-minutni plesni film z močnim liričnim nabojem, odrsko delo pa je poželo tudi številne nagrade: na mednarodnem tekmovanju za koreografe v Hannovru drugo nagrado žirije in posebno nagrado kritikov, drugo nagrado na koreografskem tekmovanju v Ludwigshafnu, nagradila ju je tudi domača scena, in sicer s povodnim možem. Dve leti zrelejši Duet 012 je spet prejel drugo nagrado strokovne žirije v Hannovru, uvrščen je bil v jagodni izbor dvajsetih najboljših predstav iz Evrope v okviru plesne mreže Aerowaves, duet je kot izjemen prepoznalo občinstvo festivala Gibanica, avtorja sta zanj prejela tudi Župančičevo nagrado. Nato sta realizirala še dueta 014 in 016, ki kakopak nista ostala neopažena.
Serija nagrad je dolga in utegne udušiti besedilo. Poudariti pa velja, da sta Rosana Hribar in Gregor Luštek plesalca, ki glavno besedo prepuščata plesu, odnosom na odru, avtorjevi prezenci, sijajnosti izvedbe. V vsako predstavo vneseta samosvojo dinamiko in humor. Svoji plesni poti sta pričela ločeno: Hribarjeva je začela z baletom, pozneje pa se je v plesni skupini Terpsihora srečala še s sodobnimi plesnimi tehnikami; Luštek je svojo plesno pot začel v športnih plesih, s sodobnim plesom pa se je dokončno spoprijateljil med študijem na fakulteti za šport. Njuna prva skupna predstava je bila Posvetitev pomladi Matjaža Fariča. Vse drugo je zgodovina. (as)
Pia Zemljič, igralka
Gledališka in filmska igralka Pia Zemljič je v zadnjih letih pod streho Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer je stalna članica igralskega ansambla od leta 2009, ustvarila vrsto opaznih vlog; še posebno pa je navdušila z nastopom v minimalistični intimni uprizoritvi Zapiranje ljubezni, nastali v produkciji Mestnega gledališča Ptuj, Mini teatra Ljubljana in hrvaških koproducentov, v kateri ob življenjskem sopotniku Marku Mandiću upodablja zaključevanje nekega ljubezenskega odnosa. Njena vloga v tej predstavi je preprosto antologijska; v prvem delu, kjer je nema priča soigralčevemu izbruhu besed, se njen lik giblje v razponu od zadržanosti do »največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam«, v drugem delu, ko pride na vrsto njen monolog, pa mojstrsko krmari med čustvi in besedami.
Seveda Pia Zemljič ni prepričala le z omenjeno vlogo. Že ko je leta 2013 prejela Severjevo nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih, je žirija zapisala, da že dolgo »dokazuje, da je natančna, študiozna in zanesljiva interpretka širokega dramskega razpona«. V zadnjih letih je namreč v matičnem gledališču odigrala zelo raznovrstne like, od hladne in razčlovečene Vodje v Krčih prek mesene in izkušene Vdove Quin v Največjem frajerju zahodnega sveta do na videz naivne in sramežljive Meg iz Sleparjev v krilu. Za slednjo je prejela naziv žlahtne komedijantke 2013, ko je žirijo prevzela z doslednim vodenjem svojega lika skozi različne ravni komičnega. V njeni vitrini ne manjka številnih drugih nagrad, med katerimi velja omeniti nagrado za igro na 45. festivalu Borštnikovo srečanje za vlogi Babice in Evice v uprizoritvi Žabe Mestnega gledališča Ptuj.
Pio Zemljič lahko na odrskih deskah spremljamo že vse od konca 90. let, ko je bila še študentka dramske igre na AGRFT. Še večjo prepoznavnost si je morda ustvarila s filmskimi vlogami v Petelinjem zajtrku, Varuhu meje, Vajah v objemu ali Paniki, občasno pa sodeluje tudi s televizijo, radiem in pri sinhronizaciji animiranih filmov. (sk)
Marko Jakše, slikar
Akademski slikar Marko Jakše je v slovenskem likovnem prostoru že desetletja navzoč kot nekakšna nadrealistična halucinacija, ki izbruhne zdaj v tej, zdaj oni galeriji (toda nikoli v kateri od osrednjih) ali v kakšnem drugem prostoru, kamor pritečejo obveščeni, da bi vedno znova začutili tisto čudno mešanico začudenja nad njegovo izjemno slikarsko veščino na eni in neusahljivo, ponorelo domišljijo na drugi strani. O svojem sanjskem razstavišču pravi: »Najraje na svetu bi razstavljal v novem 'neodvisnem' lesenem Jakopičevem paviljonu, ki ga žal – in slovenskemu narodu v sramoto – še ni, postavil pa bi ga v Tivoliju, v tisti zdaj trapasti krog čez progo desno od Jakopičevega sprehajališča, nedaleč od mesta, kjer je nekoč stal.«
V minulih dveh letih se je predstavil trikrat, v koprski Loži, v mariborski Kibli in na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, in vsakič je, skoraj nevidna postava, ki večinoma le kot kak duhec huškne skozi protokol odprtja in že izgine, dodal nova dela, nove norosti, kjer se mešajo nezavedno, arhetipsko in do temeljev reflektirano, zdaj ironično, groteskno, tudi kritično, zdaj poetično, otroško, pravljično; kjer se njegov značilni zajec spreminja na milijone načinov, a je vedno navzoč, nekako sam, izgubljen v vesolju.
Med slikanjem in slikarjevo osebo ni nikakršne zareze, kot sam pravi, je prekleti pesnik: »Vse, kar slikar počne, počasi postaja slikanje. Ko hodi in ko premišljuje, ko se praska po riti, ko pometa ali pomiva, kadar opazuje čudovite oblake in kadar spi in sanja, kadar s prijatelji popiva in pleše, vse je slikanje. Z njim okuži vse svoje življenje, dokler nazadnje ne potrebuje več ne barv, ne čopičev in ne platna. Slednjič celo razume vse tiste zabušante, ki nikoli niso slikali, pa so vendarle veličastni slikarji.«
Mu bo sneg preprečil udeležbo na proslavi? »Naj, naj zasuje, naj kar zasuje, naj pošteno zasuje! Kameram ne, elementarnim silam se pa prav rad nastavljam.« (tlp)
Marjan Strojan, prevajalec in pesnik
Marjan Strojan velja za enega najboljših in najuglednejših prevajalcev iz angleščine, kjer je konkurenca med prevajalci zaradi razširjenosti in priljubljenosti jezika še posebno velika; tu Strojan uživa sloves prevajalca, ki mu založbe zaupajo zgolj najbolj zahtevne naloge. Njegovo prevajalsko izjemnost je stroka prepoznala že davno, saj mu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev leta 1993 prvič podelilo Sovretovo nagrado za prevod staroangleškega epa Beowulf, kjer se je uspešno spopadel z izzivom prenosa aliteracijskega verza v slovenščino. To nagrado mu je nato podelilo še deset let kasneje, leta 2004, in sicer za prevod Miltonovega Izgubljenega raja, ki smo ga v prevodu dobili šele 300 let po nastanku izvirnika in je pomenil veliko obogatitev slovenske prevodne književnosti. Stanovsko društvo je že pred desetimi leti opozorilo na izjemno zahtevnost del, ki si jih v prevajanje izbira Strojan. Njegovo prevajalsko področje namreč zajema epsko in lirsko poezijo Velike Britanije in Severne Amerike med 7. in 20. stoletjem.
Pred dobrima dvema letoma je sledil prevod najpomembnejšega dela srednjeveške angleške literature, Canterburyjskih povesti Geoffreyja Chaucerja. Tega besedila se ni lotil prvič, saj je že leta 1974, ko je štel za prevajalca skromnih 25 let, v zbirki Kondor izšel njegov prevod izbora iz Canterburyjskih zgodb (kakor smo delo do pred nedavnim imenovali). Strojan se je torej novega prevoda lotil po skoraj 40 letih od prvega in tokrat sicer nedokončano delo kljub obsegu prevedel v celoti, pri tem pa je moral ponovno čez številne prepreke, predvsem filološke. Postavila jih je predvsem starost besedila, ki je nastalo konec 14. stoletja, ko je bila angleščina povsem drugačen jezik od sodobne, kar s sabo prinaša različne pomene besed, drugačno izgovarjavo in zapis besed. Drug izziv prevoda je bila polifonost te zbirke povesti, saj vsako od nekaj več kot 20 zgodb pripoveduje drug pripovedovalec in Chaucer uspe vsem odtisniti drugačen jezikovni register. Z mojstrom se je lahko uspešno spopadel edino mojster. (pim)
Vito Žuraj, skladatelj
Če rečemo, da je Vito Žuraj tisti med slovenskimi skladatelji klasične glasbe mlajše generacije, ki je najdlje prodrl v svet, ne pretiravamo. Po študentskih Prešernovih nagradah za izjemne dosežke na področju kompozicije je podiplomski študij inštrumentalne in elektroakustične kompozicije končal na Visoki šoli za glasbo Carla Marie von Webra v Dresdnu, zadnjih sedem let pa poučuje inštrumentacijo in gregorijanski koral na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju.
Njegov skladateljski opus zadnjih let je impresiven, v njem pa izstopa skladba Changeover za inštrumentalne skupine in simfonični orkester. Napisal jo je leta 2011, nastala pa je za odprtje novega nemškega festivala sodobne glasbe; naslednje leto je zanjo prejel prvo nagrado na 57. skladateljskem tekmovanju mesta Stuttgart, ki velja za najstarejše nemško priznanje za sodobno glasbo. Osnova skladbe je ansambel, postavljen v skupinah okoli občinstva, te skupine pa igrajo ob pointilistični spremljavi velikega simfoničnega orkestra. Skladatelj pravi, da je v tej skladbi dokončno razvil algoritmični program M-Matrix, ki ga je v okviru doktorata programiral eno leto. Gre za nekakšnega glasbenega asistenta, ki izračuna tiste zapletene strukture, ki bi jih sam težko sestavil brez napak. Programiranja tega algoritma se je lotil v prepričanju, da bo z njim ustvarjal strukture, ki jih še ni bilo in ki mu bodo odprle novo pot. Posnetek skladbe s festivala bo leta 2015 izšel na portretni zgoščenki pri Deutsche Musikrat in založbi Wergo.
V zadnjem času zelo odmeva še nekaj njegovih skladb, denimo Warm up, ki jo je napisal leta 2012 in so jo delegati skladateljske tribune Rostrum po tistem, ko je zasedla drugo mesto, uvrstili med tako imenovana priporočena dela. Leta 2013 je doživel praizvedbo skladbe Connection v okviru salzburškega festivala v izvedbi Sharoun Ensemble in pod taktirko Matthiasa Pintscherja. Skupaj s še z dvema komponistoma, Martinom Grütterjem in Michaelom Langemannom, je soustvaril tudi opero Orlando, katere premiera je bila leta 2013 v nemškem Bielefeldu. (im)
Jure Pukl, saksofonist in skladatelj
Saksofonist in skladatelj Jure Pukl je eden najbolj profiliranih in kreativnih saksofonistov med mlajšimi jazzovskimi glasbeniki, je tudi vsestransko izobražen. Z izjemno komunikativnostjo in pogumom vodi različne zasedbe, v katere vabi ugledne ameriške in evropske jazziste; s svojim kvartetom je bil lani na turneji po Tokiu in Osaki, pred dvema letoma je zagnal Daniel Noesig/Jure Pukl NYC kvintet. Igra in sklada mešanico sodobnega jazza ter slovanskih ritmov in harmonij, nikoli pa ni skrival, da sta nanj pomembno vplivala jazzista Steve Lehman in Rudresh Mahanthappa, pa tudi povsem klasični skladatelji.
Njegov glasbeni začetek je bil v Velenju; najprej je igral flavto, nato klarinet, potem saksofon. Bil je skater, poslušal je grunge, igral v velenjskem bendu Funk You, nato pa odšel na Dunaj študirat klasično glasbo. A kaj, ko je živel blizu jazz kluba Porgy & Bess; ko je tam nekoč slišal Kenny Garret kvartet, ga je dokončno odpeljalo v jazz. Sledil je premik na Kraljevi konservatorij v Haag, nato pa v ZDA, na prestižno glasbeno univerzo Berklee v Boston. Podiplomski študij jazzovskega saksofona je končal na Univerzi za glasbo v Gradcu.
Vendar pravi: »Ni teorija tista, ki naredi pravega jazzista. To lahko postaneš le, če to muziko tudi zares živiš.« Kot skladatelj izdaja samostojne zgoščenke avtorske glasbe in igra v glavnem to glasbo. Šesta plošča Abstract Society je precej odmevala, pred dvema letoma jo je z Vijayem Iyerjem, Damionom Reidom in Joejem Sandersom posnel v New Yorku, kjer trenutno živi in ustvarja ter sodeluje z uveljavljenimi glasbeniki svetovne jazz scene, kot so Maceo Parker, Esperanza Spalding, Aaron Goldberg, Marcus Gilmore, Jeremy Pelt, Jamire Williams, Howard Curtis, Johnatan Blake, Renato Chicco. Ko je njegovo peto ploščo EARchitecture opazil John Fordham, avtoriteta za jazz pri The Guardian, je zapisal, da črpa navdih v tradiciji, a sledi svoji poti s potrpežljivostjo in subtilnostjo. Na poti je že njegov novi projekt z naslovom The Life Sound Pictures of Jure Pukl. (im)
