Vaje sva imeli s sopranistko Edito Gruberovo ob 45-letnici njenega umetniškega delovanja; nocoj ji bo posvečen gala koncert v Dunajski državni operi. Skupaj sva peli že oktobra v Donizettijevi operni drami Roberto Devereux in zdaj bomo ponovili večjo sceno; nastopila sem v vlogi Sare, ona pa v vlogi kraljice Elizabete. Kot umetnica je nekaj posebnega, je ikona, legenda. Takoj po nastopu pa bo treba sesti v avto in se pripeljati v Ljubljano. Zaradi vseh obveznosti na Dunaju težko dobim umetniški dopust, sicer bi v Sloveniji nastopala večkrat. Po prenovi ljubljanske Opere še nisem stala na novem odru, tega se veselim.
Ste pa v ljubljanski Operi peli v njenih najbolj kriznih časih, že v operi Prokofjeva Zaljubljen v tri oranže kot princesa Klarisa. Kako to, da vas niso znali obdržati?Dejansko sem vse vloge v okviru ljubljanske Opere odpela v Cankarjevem domu, kjer so gostovali. Po končanem magisteriju na Dunaju sem si zelo želela priti nazaj domov ter umetniško delovati v Ljubljani ali Mariboru. Toda mladih pevcev takoj po študiju nihče ne jemlje preveč resno. Pri meni se je potem obrnilo, ko sem se udeležila tekmovanja Belvedere na Dunaju in dobila povabilo na avdicijo v opero v Mannheimu; to je bil moj prvi stalni angažma.
Pravijo, da znate biti v tem sicer krutem opernem svetu kar malce samosvoja. To je verjetno prednost?V sebi moraš imeti nekaj posebnega. Konkurenca je huda, veliko je mladih talentiranih pevcev z vsega sveta. Težava je, da sem stalno angažirana v dunajskem ansamblu, hkrati pa dobivam ogromno povabil za gostovanja – iz Italije, Francije, Nemčije, ZDA. A ker me na Dunaju potrebujejo, moram številna povabila odpovedati. Nekateri me prepričujejo, naj se raje odločim za samostojni umetniški poklic, vendar življenje s kovčkom v rokah ni zame. Najraje sem nekje redno zaposlena, občasno pa gostujem. Življenje samostojnega umetnika prinaša s sabo tudi osamljenost, nenehne poti, srečevanja z vedno novimi ljudmi, umetniškimi ekipami. Zelo sem zadovoljna s tem, kar delam, to so bile moje sanje.
Koliko pa drži, da vas redno angažirane pevce v državni operi na Dunaju precej utrudijo, tudi na račun samega glasu?Ne, to ni res! Ne vem, kdo širi to prepričanje, vsak pevec lahko pove, če mu repertoar ne ustreza ali ima prenatrpan urnik. Pevec mora poznati svoje meje, zmožnosti. Ne vem, kako je bilo pod prejšnjim opernim direktorjem, toda pod sedanjim vodstvom Dominiqua Meyerja se repertoar načrtuje za vsakogar posebej; angažiral je še dodatne pevce in ansambel povečal. Sama problemov s preobremenjenostjo nimam, če pa se mi zdi, da je česa preveč, to povem. Najtežje je morda prvi dve leti, ko še študiraš repertoar, in če nimaš dobre pevske tehnike in jeklenih živcev, se lahko kaj zalomi. Takrat potem vsak rad s prstom kaže na druge.
Leta 2013 ste dobili povabilo iz milanske Scale, za Ulriko v Plesu v maskah. Sezona na Dunaju je bila zaključena, pa vseeno niste dobili umetniškega dopusta?Šlo je za novo postavitev, morala bi biti junija in še kakšen teden več prisotna v Milanu na scenskih in režijskih vajah, vendar so me potrebovali tudi na Dunaju. Na žalost se ni izšlo.
Vlogo Ulrike obvladate do potankosti. Kaj ne bi mogli recimo zaobiti režijskih vaj?Vsak režiser ima vedno neko svojo predstavo o karakterju vsake vloge v neki operi posebej in on mora ta karakter iz nas pevcev potegniti. Režiserji imajo danes različne ideje, glasba in libreto včasih sploh nimata povezave s tem, kar si režiser predstavlja; pojemo nekaj, emocionalno pa moramo interpretirati kaj drugega in drugačnega. Režiser pač mora dobiti iz nas to, kar si želi, nato pa te predstave uskladiti tudi z našimi interpretacijami.
Z Ulriko sem debitirala v Mannheimu, pela sem jo dve sezoni tudi na Dunaju in pela jo bom še naslednjo sezono. Ta vloga mi je zelo pri srcu, gre za zelo močno, prezentno žensko s posebnim, jasnovidnim darom, scena je zelo mistična. Kot otrok sem oboževala pravljice, vendar so se mi zdele princeske enolične in brez značaja, bolj so me zanimali temačnejši liki v zgodbah.
Mezzosopranistke ste kar nekako obsojene na čarovnice, sojenice in podobno, kar zahteva tudi nekaj več igre, kajne?Večinoma imamo mezzosopranistke res negativne vloge, in ta raznobarvnost, tako glasovna, karakterna kot interpretacijska, je navdihujoča, medtem ko so sopranistke vedno nekako potisnjene v podobne vloge. Ulrika je recimo pisana zelo nizko, skorajda kontraaltovsko, medtem ko sem nedavno pela princeso Eboli v Verdijevem Don Carlosu, ki pa je pisana zelo sopransko in tudi stilno precej drugače, čeprav gre za istega komponista. Da ne govorim o Sari iz Roberta Devereuxa, ki sodi spet v popolnoma drug svet. Mezzosopran mora imeti širok glasovni razpon in fleksibilnost.
Sem oboževalka Verdija, Amneris v Aidi sem pela dve sezoni že v Nemčiji, ta vloga mi je pisana na kožo. Zdaj, ko sem kot operna pevka že malo zrelejša, sem začela tipati tudi Wagnerjev repertoar, pela sem že Brangäne, Venus… Z nekaterimi vlogami, kot je recimo Ortrud, bi rada še malce počakala.
Na Salzburških slavnostnih igrah ste leta 2013 peli v Mojstrih pevcih nürnberških, osrednjem tamkajšnjem dogodku v Wagnerjevem letu. Kako ste doživeli produkcijo?Šlo je za novo produkcijo, dirigiral je Daniele Gatti, režiral pa Stefan Herheim, s katerim sva odlično sodelovala, in to je bila zame ena najlepših produkcij doslej. Res pa je bila vloga Magdalene, ki so mi jo namenili, bolj karakterna in se z njo pevsko ne moreš tako profilirati kot z ostalimi vlogami iz te opere; je pa melodično in ritmično zelo zahtevna, tako da sem si kar belila glavo, preden sem jo naštudirala. Priznam, da to ni ravno ena mojih najljubših Wagnerjevih vlog in vlog nasploh. Ob spremljavi Dunajskih filharmonikov in režiserja Herheima sem se sicer počutila odlično, ta izjemna izkušnja me bo spremljala vse življenje. Wagnerjeva glasba je zunajzemeljska.
V Ljubljani zdaj uprizarjajo Salomo, Straussova glasbena govorica je blizu Wagnerjevi. Se vidite tudi recimo v vlogi Herodiade?Absolutno. Ampak sem si pustila še nekaj časa, da pridem v leta, ko bom zrela za to vlogo, čeprav so me zanjo že snubili na Dunaju. Res imam željo in voljo za določene vloge, tudi tehnično jih zmorem odpeti, vendar je treba paziti, da vanje ne vstopim prezgodaj. Če samo pomislim na mesec in pol scenskih in režijskih vaj, je to naporno – to je tisto, kar pevca utrudi. Do te točke moram še dozoreti.
Kako to, da ste se za jutrišnji koncert odločili za Škerjančeve samospeve?Povabili so me z Glasbene matice Ljubljana, Lucija Pavlovič mi je priskrbela notni material z deli slovenskih skladateljev, s pianistom pa sva vse preigrala: želela sem poslušalcem dati nekaj lepega, ganljivega, s poudarkom na domotožju in naši lepi deželi, v čemer bodo uživali oni in jaz. Ko sva prišla do Škerjančevih del, je bil en samospev lepši od drugega. Nisva se mogla odločiti, kateri bi ostal zunaj sporeda, pa sva se odločila kar za celoten Škerjančev večer.
Imate v začetku leta v matični operi malce zatišja?Res je, čeprav imamo vseeno veliko vaj. Je pa ta hip vsa pozornost usmerjena v Opernball, torej tradicionalni dunajski operni ples, ki bo 12. februarja.
Povabijo na ta elitni ples tudi vas, pevce?Seveda, za celoten ansambel je prisotnost obvezna, čeprav bom letos otvoritveni ples malce zamudila, ker imam generalko za Mahlerjevo Pesem o Zemlji, kar potem pojem naslednji dan.
Ste tudi del umetniške zasedbe opere Jolanta v projektu Ane Netrebko, junija vas čaka skupni nastop še v Royal Albert Hall v Londonu. Kako vidite te velike operne zvezde?Vedno sem si predstavljala, da so operni pevci nedostopni, z zvezdniškim obnašanjem, a sem spoznala, da bolj ko so poznani in boljši pevci ko so, bolj so prizemljeni, prijazni, običajni ljudje. Na Dunaju redno srečujem Alagna, Netrebkovo, Kaufmanna, Horostovskega, Curo, Beczalo, Gruberovo, to so zelo simpatični ljudje. Zelo trdo so delali, da so se umetniško razvili do te mere. Nikomur ni bilo z rožicami postlano, vse to je plod trdega garanja. Danes tudi ni dovolj, da si kakovosten umetnik, pomembno je, kdo je tvoj menedžer, kdo vse te podpira. Slišala sem ogromno kakovostnih pevcev, ampak ne prodrejo, ker njihove agencije niso dovolj vplivne.