Kviz Vem! bo spremenil vaš vsakdan s preprostimi, zabavnimi in zanimivimi vprašanji, so obljubljali. Ta pa so? S čim se začne sejem? (Odgovor: s »s«.) S čim se konča pridiga? (Z »a«.) Po Nilu plava? (Krokodil.) Kje je Tarzanovo domovanje? (Džungla.) Oddaja je reklamirana kot privlačna »tako za mlado občinstvo kot tudi za ugankarje in radovedneže vseh vrst«. Ampak, oprostite, kviz Vem! je proti Malim sivim celicam infantilen zmazek, ki jim ne seže do kolen. Posmehovanje znanju doseže vrhunce z naslavljanjem tekmovalcev z »najpametnejši in najpametnejše, dobrodošli v svet besed«, ko voditelja vabita gledalce v kviz, ki »išče pametne glave«, ali ko zmagovalcu izročita vrednostni bon za nakup pri eni izmed tukajšnjih trgovskih verig. Za pomiritev živcev ali, še bolje, zaradi mentalne streznitve se po izteku tega nekviza priporoča preklop na prvi program hrvaške televizije, ki ima že vrsto let prav tako licenčni kviz Potjera, kjer znanje na srečo še vedno velja.
Kam je odpihnilo razvedrilo na javni nacionalni televiziji? Kje je razsodnost urednika ali urednikov? Priča smo plehki viziji, ko gredo stvari še nižje, kot smo mislili, da lahko gredo. Namesto da bi skrbeli in vzpostavljali čim višje standarde televizijskega razvedrila, se gredo še kar naprej domačijsko tekmo s komercialkami. S tem nekvizom so padli še globlje. Da provincializem vlada tudi drugod po svetu, je razvidno iz samega obstoja tuje licence za omenjeni nekviz, toda presoja za nakup pravic do takšnega zmazka in skrb, da nas kaj takšnega ne bi doletelo, je (bila) v rokah uredništva.
Prejšnjo soboto se je po dvomesečnih zimskih počitnicah vrnila na zaslone glasbena oddaja Aritmija z »izredno« oddajo Aritment, ki je bila v celoti posvečena evropskemu glasbenemu sejmu Ment v Ljubljani. Zakaj izredno? Ker ni šlo za tistih skromnih 16 Aritmij in 16 Aritmičnih koncertov, kolikor jih predvideva letošnji programsko-produkcijski načrt TVS. Šlo je za oddajo, za katero se je osebno zavzel direktor Kina Šiška pri uredniku razvedrilnega programa. Hm?! Tako kot se za varčevanjem radi skrivajo vzvodi, ki bi jim v nekem polpreteklem obdobju rekli presojanje neprimerne ideološke vsebine, je očitno, da se morajo – kot nekoč – javni kulturni delavci bolj izpostaviti. Ne samo zaradi lastne promocije, ampak tudi zato, da bi uredniki morda le dojeli, kaj je njihova funkcija in kaj je poslanstvo javne televizije. Beseda ni konj.