Iz takšnega modela izhajajo nekatere posebnosti, kot so temeljni pomen same deklaracije, ocena stanja globalnih geopolitičnih trendov ter odsotnost globljega premisleka o geostrateški legi Slovenije. Deklaracija je v celotnem procesu ključnega pomena, saj je tisti temeljni politični dokument, na katerem stoji celotna strategija. V primeru, da ta temelj ni dovolj trden, se bodo v njej prej ali slej pokazale razpoke. Adam Quinn (Obama's National Security Strategy, RUSI, januar 2015) v strategijah loči tri vrste nacionalnih interesov: temeljne, dominantne in humanitarne. Temeljni interesi so tisti, ki so stabilni in se s časom ne menjajo, kot so varnost in ozemeljska celovitost, suverenost, ekonomska stabilnost, način življenja, človekove pravice. Naša deklaracija jih vsebuje v preambuli. Dominantni interesi so tisti, ki se s časom menjajo ali spreminjajo. Humanitarno/razvojne interese pa izvajamo skladno s finančnimi in drugimi zmožnostmi.
Deklaracija ne vsebuje ocene stanja in razvoja mednarodnih odnosov v časovnem razdobju 10 do 15 let, kar je običajni časovni lok za strateške dokumente. Brez ocene geopolitičnih in geostrateških razmer, in kako te vplivajo na Slovenijo, težko opredelimo prioritete naših spremenljivih interesov, določimo hierarhijo ciljev in sredstev za njihovo realizacijo. Svetovni gospodarski forum kot najpomembnejše globalne izzive in trende navaja: poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, zaostrovanje geostrateških nasprotij, nevzdržnost globalne rabe naravnih virov, slabljenje predstavniške demokracije, rast prebivalstva v nerazvitem svetu, stopnjevanje ekstremnih vremenskih pojavov, krepitev nacionalizmov ter rastoči pomen zdravja za ekonomijo. Nedavna razprava vodilnih evropskih izvedencev o evropskih geostrateških prioritetah na Egmontovem institutu za mednarodne odnose v Bruslju je pokazala, da tudi na ravni Evrope ne obstaja konsenz, kje se nahaja in kam plove Evropa v globalnem svetu. Različni strategi vidijo prioritete na diametralno različnih straneh. Nekateri menijo, da bo treba več pozornosti nameniti Arktiki, kjer se odpirajo nove komunikacijske poti ter viri energije. Za druge bo vse pomembnejša Afrika, kjer vidijo perspektivo pospešenega ekonomskega razvoja. Tretji opozarjajo na pomen Bližnjega vzhoda in Sredozemlja, ki postajata vse bolj del evropskega prostora. Mnogi menijo, da je najpomembneje rešiti probleme evropske neposredne soseščine, v prvi vrsti Ukrajino in odnose z Rusijo, in pri tem stavijo bolj na Nato kot na EU. S tem so neposredno povezani tudi transatlantski odnosi z ZDA. Ne bi smeli pozabiti niti osrednje Azije in seveda Kitajske na Daljnem vzhodu. Številni opozarjajo, da brez urejanja znotrajevropskih odnosov na vseh ravneh Evropi grozi nadaljnja globalna marginalizacija. Ne gre zanemariti niti vpliva notranjepolitičnih trendov, kot je zmaga Sirize v Grčiji. Kako v takšni kakofoniji določiti svoje mesto in nacionalno smer?
Kriza identitete. Ki še traja.
Robert Kagan v januarski številki Brookings Journal of Democracy meni, da poraz komunizma ni bila zmaga (neo)liberalizma nad komunizmom, temveč zmaga ZDA in Zahoda nad Sovjetsko zvezo in njenim blokom, torej zmaga v realpolitičnih kategorijah sile in moči in ne ideologije. Bi se morala tudi Slovenija v takšnih razmerah v svojih strateških usmeritvah osredotočiti na bolj sebične interese, na kar je pred časom opozoril nekdanji veleposlanik in sodnik ustavnega sodišča, dr. Ernest Petrič? Če je temu tako, potem mora deklaracija odražati duh takšne usmeritve. Vse naše dosedanje strategije so nastale v globalnem političnem miljeju po koncu hladne vojne, ki ga je karakterizirala večja ali manjša mera sodelovanja, partnerstva in multilateralnosti glavnih strateških akterjev z Evropo kot relativno spokojno »dolino miru«. Zunanja politika v takšnem okolju ni bila postavljena pred radikalne dileme in izbire tipa »koga imamo rajši, mamo ali očeta«, saj so lahko bili vsi naši takšni ali drugačni strateški partnerji. Pri tem seveda ne pozabljamo balkanske morije in dilem, kot so bile vilenska deklaracija, stara in nova Evropa v očeh Rumsfelda in Mitteranda, Piranski zaliv, hrvaško članstvo v EU itd. Vendar nobena od njih ni imela globalnih razsežnosti, kot se kaže brutalna vrnitev medsebojne tekmovalnosti in konfrontiranja realpolitičnih interesov ter ciljev globalnih akterjev ZDA, Kitajske in Rusije. V jeziku meteorologov bi lahko dejali, da je slovenska zunanja politika zadnjega četrt stoletja delovala v obdobju bolj ali manj lepega in stabilnega vremena, sedaj pa se nam približujejo fronte, ki nakazujejo vsaj nestabilno in spremenljivo vreme, če ne še kakšno hujšo ujmo. Cilj vsake vremenske napovedi je, da nas pripravi na vreme, ki nas čaka, še zlasti če moramo pripraviti dežnike ali celo protipoplavne vreče. Tudi strategija nas mora pripraviti na nove čase, kar pa ni mogoče brez realne napovedi.
Deklaracija zelo skromno in obskurno opredeli naš geopolitični prostor. V uvodnem paragrafu ga definira v dveh vrsticah: »Republika Slovenija je srednje-evropska država, umeščena med Zahodno in Jugovzhodno Evropo. Slovenija je tudi sredozemska in pomorska država.«
Takšna skopa opredelitev kaže na to, da ima Slovenija tudi po četrt stoletja državnosti velike konceptualne in praktične probleme z lastno identiteto, z opredeljevanjem, kaj smo in kam pripadamo. Slovenija je v prvih letih svojega obstoja vztrajno zavračala kakršnokoli povezavo z balkanskim »sodom smodnika«, celo srednjeevropska ni želela biti, temveč izključno zahodnoevropska država. Robert Kaplan obširno obravnava srednjeevropski prostor v uvodnem poglavju svoje knjige Maščevanje geografije (Random House, 2012) in se skupaj z Timothyjem Gordonom Ashem sprašuje, ali srednja Evropa sploh obstaja. Klasika geopolitike, Mackinder in Fairgrieve, sta jo videla zgolj kot crush zone, torej območje trkov/zmaličenja na stičišču oceanske (zahodne) in kontinentalne (vzhodne) Evrope. Srednja Evropa je videti kot romantična podoba Mitteleurope s konca 19. in začetka 20. stoletja. Danes bi težko našli soglasje o tem, katere države sestavljajo srednjo Evropo. Zahodna Evropa, ki je pomenila zahodne liberalne demokracije v času hladne vojne, danes razen zgodovinske reminiscence nima pravega pomena in vsebine. Jugovzhodna Evropa je kompromisni produkt konca hladne vojne, ko države, nastale iz nekdanje SFRJ, pa tudi nekdanje komunistične države Romunija, Bolgarija in Albanija niso več hotele biti balkanske, temveč evropske, srednjeevropske ali vsaj jugovzhodnoevropske. Zahodna in jugovzhodna Evropa nista niti geografski imeni niti politični entiteti, zato nista upravičeni do pisanja z veliko začetnico. Ne obstaja nobena sredozemska država, ki ne bi bila tudi pomorska. Posebno poudarjanje, da smo tudi sredozemska in pomorska država, v ostalih delih deklaracije nima svojega odziva. Kakšna pomorska država smo, pa smo v četrt stoletja dokazali s tem, da smo uničili lastno trgovsko mornarico, medtem ko naše morje varuje en malo večji patruljni čoln (in nekaj potapljačev). V Koper še vedno vozijo vlaki po progi, ki jo je v sosednji Trst speljala že Marija Terezija. Poudarjanje naše pomorskosti nam ne bo pomagalo pri arbitražnih sodnikih. Ta vlak smo že zdavnaj zamudili. Oni so svoje bolj ali manj opravili. Še preden bo nova strategija sprejeta, bomo slišali njihovo presojo in se soočili z dejstvom, koliko pomorskosti nam bodo dodelili. Bolj realistična opredelitev geopolitične lege bi bila, da je Slovenija srednjeevropska država na stičišču z jugovzhodno Evropo ter Sredozemljem. Še prej pa bi si morali biti na jasnem, kaj si pod srednjo Evropo predstavljamo danes in tukaj.
Ozemeljsko so zunanjepolitične prioritete določene po modelu koncentričnih krogov, torej, najpomembnejši so sosedi, sledi srednja Evropa, nato širša Evropa, pa ZDA, na predzadnjem mestu so Azija, Afrika in Latinska Amerika s poudarki na državah Zaliva, srednje in jugovzhodne Azije ter podsaharski Afriki, končuje pa se z zahodnim Balkanom. Tudi tu manjka konsistentnost z osnovno opredelitvijo geostrateškega položaja. Manjkajo natančneje opredeljeni cilji v Sredozemlju, zahodni Balkan pa spada v prvi krog prioritet naše jugovzhodne soseščine in ne na rep.
Na periferiji EU
Deklaracija kot cilje zunanje politike navaja: ugled in prepoznavnost, uveljavitev v mednarodni skupnosti, varovanje vrednot in blaginje, dobrososedske odnose, varnost, položaj v jedru EU, manjšine, konzularno dejavnost, človekove pravice, mednarodno pravo, globalizacijo in trajnostni razvoj. V nadaljevanju so cilji elaborirani po prednostnih področjih in območjih. Toda, eksplicitno določanje prioritet je težavno in dvoumno, ker nižje prioritete »žalijo« njihove zagovornike ali nosilce. Pojavljajo se zadrege, zlasti na ravni držav in mednarodnih organizacij, kdo je bolj ali manj pomemben, odvisno od tega, kje in kako je kdo omenjen oziroma izpuščen. Po vsebini je na prvem mestu ugled in prepoznavnost, sledi delovanje v mednarodni skupnosti. Na tretjem mestu je pozicioniranje v jedro EU, na četrtem pa gospodarstvo...
Richard Rumelt (Bad Strategy, Good Strategy, Profile Book, 2012) pravi, da slabo strategijo poleg nakladaštva najlaže prepoznamo po tem, da zamenja interese in cilje, oziroma, da cilje slabo ali napačno prioritizira. Prav to se dogaja s prvo prioriteto nove deklaracije. Namreč, ugled in prepoznavnost države ne moreta biti prioriteta in cilj zunanje politike sama po sebi, temveč sta lahko zgolj posledica rezultatov delovanja države v mednarodni skupnosti ter temu primerne notranjepolitične stabilnosti in njene ekonomske uspešnosti. Ugled in prepoznavnost nista podobi v ogledalu naše samovšečnosti, temveč podoba v očeh sosedov, bližnje in daljne okolice in širnega sveta. Dobro desetletje nazaj smo bili v očeh mednarodne javnosti, še zlasti transatlantske in naših sosedov, pogosto videni kot izrazito samovšečna (complacent) država.
Slovenija »v jedru močne EU« je v deklaraciji najbolj elaborirana prednostna naloga zunanje politike, kar daje vtis, da Slovenija natančno ve, kakšno Evropsko unijo hoče danes in jutri. Če sprejmemo ta koncept, to pomeni, da sprejmemo tudi njegovo logično nadaljevanje, tj. obstoj »periferije šibke EU«. Kar nas spet pripelje k Evropi dveh ali več hitrosti. Če ne prej, je kriza jasno pokazala, kdo je center in kdo periferija. Nič ne pomaga zavzemanje predsednika Pahorja, ki nas je še pred krizo na vsak način želel vkrcati na francosko-nemški vlak, kasneje pa vpisati v Združene države Evrope. Danes smo, kjer smo, zaradi nas samih, in ker nas drugi prav tako vidijo – na periferiji. Prav bi si bilo zato želeti in se zavzemati, da bo EU močna vsepovsod, saj bo samo takšna tudi zares naša.
Če je podpora našemu gospodarstvu zares tako velika in pomembna naloga zunanje politike, kot jo deklarira v svojih nastopih zunanji minister, potem mesto in dikcija v deklaraciji ne dajeta zadostnega izhodišča za razvitejšo strategijo na tem področju. Iz dokumenta ni mogoče niti s pozornim branjem, kaj šele na prvi pogled, izluščiti, da naj bi to bila prva in glavna operativna naloga zunanje politike. Zato ta cilj potrebuje primerno nadgradnjo, ki bi mu dala širšo podlago in izhodišče za njegovo operacionalizacijo v sami strategiji.
Kočljiva vidnost
Deklaracija pravi, da želi Slovenija okrepiti svojo vidnost in vlogo v Natu, ne pove pa, na kakšen način naj bi to storila. To postaja v sedanjih zaostrenih odnosih med Natom in Rusko federacijo še posebej pomembno. Ali bo končno le dvignila izdatke za obrambo na raven zahtevanih 2 odstotkov bruto nacionalnega proizvoda, ali bo več prispevala v Natove misije po svetu ali pa bo bolj odločna v zoperstavljanju Ruski federaciji? Že omenjeni Timothy Gordon Ash je prav te dni v britanskem Guardianu zapisal, da je v odnosih z Rusijo bolj kot čas za diplomacijo zdaj čas za orožje. V takšnih časih je vidnost lahko zelo kočljiva zadeva.
Genezo četrt stoletja slovenske zunanje politike lahko opišemo z nizom: osamosvojitev – priznanje – prepoznavnost – integracija – afirmacija. Po sprejetju Slovenije v EU in Nato leta 2004 celo desetletje nismo bili sposobni doktrinarno opredeliti, kako izkoristiti članstvo v obeh integracijah za dobrobit Slovenije. Nova deklaracija naj bi na enostaven in vsem razumljiv način opredelila srž nove zunanjepolitične strategije Slovenije in s tem omogočila takšno nadgradnjo, ki bo sposobna prenesti sunke verjetnih in nepredvidenih dogodkov ter okoliščin, zoper katere ni imuna nobena zunanja politika.
Mirko Cigler je upokojeni diplomat ministrstva za zunanje zadeve.