Šest celovečernih filmov sem posnel za Američane in Italijane, ti so bili v glavnem akcijske narave, snemali pa so jih v nekdanji Jugoslaviji. Pri vseh sem bil direktor fotografije in imel pod sabo tudi štiri snemalne ekipe. Filme so razvijali in postprodukcijsko obdelali v rimski Cinecitta in ko so tam videli moje posnetke iz prvega filma, so dovolili, da je bilo moje ime zapisano v filmski špici, kljub drugačnim pravilom sindikata italijanskih snemalcev.
Večina slovenskih filmov, pri katerih ste sodelovali kot direktor fotografije, pa je iz prve polovice 80. let; in skoraj vsi so bili režijski prvenci.V 80. letih sta delali še obe generaciji režiserjev, stara in starejša, ki sta imeli svoje snemalce, mlajši, ki nas tedaj niti ni bilo prav veliko, pa smo prišli do dela le, ko je dobil film kakšen mlajši režiser. In imate prav, ti filmi, pri katerih sem sodeloval, so bili res režijski prvenci. Izmed starejših režiserjev sem sodeloval samo z Matjažem Klopčičem pri kratkem dokumentarcu, portretu Janeza Vipotnika. Tedaj je Viba producirala veliko portretov znanih Slovencev stare generacije. Ko smo jih šli snemat, smo si rekli, da jim gremo »jemat mero«. Kar pa so vedeli tudi portretiranci sami. »O joj, a sem že na vrsti?« so nas pozdravili, ko so nas zagledali na vratih.
Mlajši snemalci smo tedaj pravzaprav živeli od snemanja kratkih filmov, ne le teh portretov. Pred Vibo, ki je bila tedaj še v cerkvi sv. Jožefa, smo sedeli na ograji pred vhodom, ki smo jo imenovali »štanga borze«, ker smo tam čakali na delo ali se zanj dogovarjali.
Snemalci so torej lahko živeli od slovenskega filma?So, še posebej če so še snemali reklame. Že kot študent sem začel delati za Studio Marketing. Jaka Judnič mi je dal delati reklamo za neki Fructalov sok. V studiu smo celo noč ožemali pomaranče, ker je bilo treba pokazati, iz koliko pomaranč je narejen ta sok. Tedaj sem tudi prvič uporabil prosojno plastično ozadje, ki mi je omogočalo, da sem lahko predmet, torej pomarančo, osvetlil tudi od spodaj. To je dalo tudi svetlejšo in zanimivejšo sliko, ki je sploh postala ena izmed značilnosti reklam v produkciji Studia Marketing. Po končanem študiju sem se pri Studiu Marketing tudi za leto in pol zaposlil. Morda bi ostal dlje, če me ni bi režiser Božo Šprajc angažiral za snemanje Krča. Pred tem filmom pa sem se pripravljal kot švenker, kamerman, pri celovečernem filmu Franceta Štiglica Praznovanje pomladi, kjer je bil direktor fotografije Rudi Vavpotič, velik mojster svetlobe in pravi umetnik. Ko je videl, da znam tudi jaz tako ravnati s svetlobo kot on, mi je rekel, da mi bo prepustil tudi vlogo direktorja fotografije. Za komaj pečenega diplomanta je bilo to veliko priznanje. Ampak zaradi obveznosti v Studiu Marketing nisem mogel sprejeti ponujenega dela.
Pred kratkim ste sodelovali pri celovečernem igranem filmu, za katerega pa ne kaže, da ga bomo sploh kdaj videli.Res je, to je Vandima po scenariju Tomaža Lentnarja v režiji Jasne Hribernik. Film smo v celoti posneli, ni pa še dokončan, ker se je zataknilo pri producentskem oziroma finančnem delu. Film pokriva dolgo, stoletno obdobje od leta 1910 do 2013 in se začne z družino iz Goriških brd, ki se je – tako kot tedaj številne slovenske družine – izselila v Francijo, kjer so delali v rudniku, premogovniku. To je bil zahteven film, tudi z vidika kostumografije in scenografije, snemali pa smo ga kar 13 mesecev.
Kako ste se ob znanih slovenskih budžetih sploh lahko lotili takšnega filma?V tujini bi povprečen budžet za takšen film znašal od 2 do 3 milijone evrov, v slovenskem primeru seveda več kot pol manj, v našem konkretnem primeru pa je Filmski sklad odobril proračun v višini 490.000 evrov. Film je bil posnet z vsemi planiranimi kadri za okoli 200.000 evrov, ker producent ni dobil tako imenovane tretje tranše, te pa zato ne, ker naj ne bi skladu dostavil vseh zahtevanih računov iz druge tranše. Producent torej ni dobil tretje tranše, zato filma ni bilo mogoče dokončati, vsi sodelavci pa smo ostali brez honorarjev. Vseeno smo delali do konca, ker smo upali, da se bo to uredilo. Pa se ni, zdaj je zadeva na sodišču, kar pomeni, da bo še dolgo trajalo, preden se bo.
Kdo koga toži?Filmski center toži producenta, ta pa toži Filmski center.
To pa res zna trajati.Filmski center je zahteval revizijo projekta, revizorji so pri producentu pregledali vso dokumentacijo in v poročilu zapisali, da je sicer nekaj nejasnosti, toda ne takšnih, da Filmski center producentu ne bi mogel izplačati tretje tranše. Na Filmskem centru so to poročilo nekaj mesecev skrivali, producent je nazadnje zahteval vpogled v poročilo in ugotovil, da ima podlago za tožbo.
Medtem pa z Jasno Hribernik delata že drugi projekt.To je dokumentarec o ameriški astronavtki Suniti Williams, ki ima ženski rekord za najdaljši vesoljski polet in največje število izhodov v odprto vesolje. Sunita je indijsko-slovenskega rodu, njen oče je nevroznanstvenik Deepaka Pandya, mati pa uršulinka Bonie Pandya, rojena Zalokar. Film smo v celoti posneli, njegov naslov pa je Vitanje v vesolju – Sunita. S Sunito smo bili deset dni v Zvezdnem mestu v bližini Moskve, kjer živijo astronavti – odkar Američani letijo v vesolje z ruskimi raketami, je Sunita namreč direktorica ameriških vesoljskih poletov v Rusiji. Že prvi dan smo se srečali z astronavti, tremi ruskimi in dvema ameriškima, ki so se pravkar vrnili iz vesolja. Zvezdno mesto je nekje v gozdu, zgrajeno v treh krogih. Zunanji je namenjen turistom, oba notranja pa sta za astronavte, v enem živijo, v drugem trenirajo. Tam imajo vse mogoče simulatorje, za pilotiranje rakete, za breztežnostno stanje v velikem bazenu in celo kopijo vesoljskih postaj. Če se na vesoljski postaji kaj zaplete, problem rešujejo na tej simulatorski postaji na Zemlji. Astronavti med drugim ne smejo poznati klavstrofobije, kajti v kapsuli so tako na tesnem, da se vanjo komaj stlačijo. Pred sabo imajo polno instrumentov in nobenega okna, ob strani kabine sta le dve majhni lini. Pilot samo na podlagi številk ve, kako naj pilotira, raketo pa usmerja z majhno palčko. Problem pa ni toliko pristanek na vesoljski postaji kot pristanek na Zemlji. Ko kapsula leti proti Zemlji, njen sprednji del začne goreti zaradi trenja, in ta ogenj je edino, kar astronavti lahko vidijo skozi tisti lini. Ko se raketa že močno približa Zemlji, se odpre padalo, toda njen pristanek je videti, kot da bi padla bomba; ruske rakete namreč pristajajo v puščavi v Bajkonurju. Astronavti morajo počakati, da jih pridejo iskat, iz rakete pa jih izvlečejo kot gumijaste lutke, saj so čisto mlahavi, brez moči. Sunita je rekla, da ji je ob pristanku najbolj všeč zrak, ki ga lahko zadiha. Skratka, v Zvezdnem mestu smo po Sunitini zaslugi izvedeli in videli prav osupljive stvari. Film pa bo »le« dokumentarec televizijskega formata (60 minut) in s skromnim budžetom, ki ne omogoča večjih atrakcij kakšnega Medzvezdja.
