Kinodvor in komercializacija

V članku Žige Brdnika v Dnevniku z dne 4. februarja 2015 z naslovom »Kinodvor: Umetniški kino ali oglaševalska mašinerija?« Matic Majcen Kinodvorov uspeh v največji meri pripisuje komercializaciji njegove filmske ponudbe, kar dokazuje s seznamom najbolj gledanih filmov v preteklem letu. Podati splošen zaključek na osnovi desetih najbolj gledanih izmed 298 filmov in programov na sporedu Kinodvora v letu 2014, je zelo pomanjkljiva evalvacija. Kinodvorova bogata in raznolika programska ponudba dokazuje pravzaprav nasprotno od poenostavljenih Majcnovih trditev. Primeri so številni, dovolite mi, da jih naštejem le nekaj v zadnjem času. Drugo polovico preteklega leta bi lahko označil kot najbolj umetniško raznoliko in »ne-komercialno« v času delovanja Kinodvora od ponovnega odprtja oktobra 2008. Oktobra smo tako v tradicionalnem vrhuncu kinematografske sezone premierno prikazali 8 kakovostnih filmov ženskih režiserk kot poklon 20. obletnici festivala Mesta žensk, zavedajoč se, da ti filmi kinu ne bodo prinesli komercialnega uspeha. Takoj po zaključku 25. Liffa, z drugimi besedami še vedno na vrhuncu sezone, smo v program umestili dva izrazito umetniška filma in kakovosti ponovno dali prednost pred komercialnim interesom, to sta Jauja: Raj na zemlji in Medena koža. Decembra – v mesecu, ki je tradicionalno namenjen velikim filmskim uspešnicam v multipleksih – so nam v prikazovanje ponudili najbolj komercialne počitniške uspešnice (npr. Hobit, Pingvini z Madagaskarja), saj jih distributer ni vrtel v Koloseju, a jih je ljubljanska publika kasneje uspela videti v Cankarjevem domu. Odločitev Kinodvora je ostala prikazovanje kakovostnih art filmov: Oblaki nad Sils Mario, Zimsko spanje, ki je zahteven 196-minutni canski zmagovalec, ter Gospod Turner.

Razlog, da smo Grand Budapest hotel, ki je postal naš najbolj gledan film, umestili na program, ni bil povezan z njegovim komercialnim potencialom, pač pa smo ga programsko premišljeno »uporabili« za otvoritev Kino zemljevida, enega izmed osrednjih projektov Leta kina. Razlog, da je Slovenija sploh dobila priložnost videti ta film na velikem platnu, je izključno plod Kinodvorovih prizadevanj pri prepričevanju distributerja in studia, da film le pripelje v Slovenijo, saj so ga sami opredelili kot »preveč nekomercialnega« za prikazovanje na tako majhnem teritoriju, kot je Slovenija. Da je to dokaz o komercializaciji našega programa, je tako več kot ironična trditev in na tem mestu v celoti podpiram izjavo profesorja Stankovića, ki pravi, da »če je film bolj komunikativen, ni nujno, da je tudi manj kakovosten«.

Vse Majcnove trditve so še toliko bolj neumestne, saj prihajajo v trenutku zaključka Leta kina. V letu, polnem posebnih dogodkov, delavnic, izobraževalnih programov, razstav, publikacij in retrospektiv, s katerimi smo slavili film in kino, smo vso pozornost namenili »širjenju gledalčevih filmskih obzorij«. Kinodvorov glavni cilj je in ostaja promocija filmske kulture, eksplicitno v prioretizaciji raznovrstnosti in umetniških dosežkih nasproti komercialnim interesom. Veselim se Majcnove raziskave o Kinodvoru, ki jo članek tudi omenja. Upam le, da ne bo spregledal primarnega vira in bo pri preverjanju svojih podatkov obiskal tudi Kinodvor.

Koen Van Daele, pomočnik direktorice za vodenje umetniškega programa