V Cerknico sta se odpeljala z osebnim avtomobilom – menita sicer, da je avtobusna povezava kar ugodna, vendar bi morala v Ljubljani presedati. V Cerknici so pred kratkim postavili nove, lične in opazne cestne table za TIC, ki je odprt tudi ob nedeljah od osmih do trinajstih. TIC je lepo urejen v enem od dveh še stoječih starih stražnih stolpov, zelo dobro založen z raznoraznimi brošurami, zemljevidi in ličnimi spominki po sprejemljivih cenah, domačnost pa obiskovalcu daje tudi ureditev prostora – obiskovalec na primer sedi na bali slame.
Vodja TIC Miha Jernejčič, gostoljuben, prijazen in poln podatkov, jima je na prvem mestu svetoval ogled Cerkniškega jezera, muzej cerkniškega jezera Jezerski hram KEBE, Rakov Škocjan in Križno jamo, sicer pa je bilo opazno, da je Cerknica v pripravah na pustni karneval.
Miha iz TIC jima je z navdušenjem pripovedoval o lokalnih specialitetah, na primer krvavicah in špehovki, problem pa je bil, ker se omenjeno dobi le na turističnih kmetijah. V tem letnem času pa so te kot po pravilu med tednom zaprte ali pa je potrebna predhodna najava. Tako z obiskom turistične kmetije ni bilo nič. Zato je predlagal nekaj gostiln, nad katerimi pa sta bila razočarana, tako zaradi ponudbe – v glavnem malice, pice in jedi na žaru – kot tudi zaradi hladnega ambienta in nezainteresiranosti osebja.
Območje Cerknice je po besedah zakoncev Jerkič tudi idealen kraj za kolesarjenje. Seveda zelo primeren v obdobju toplejšega vremena, ko se lahko ustaviš na številnih turističnih kmetijah, vse pa je podrobno opisano na zemljevidu kolesarskih poti. V TIC je takrat slučajno prišel direktor krajinskega parka Matevž Podjed, in ko je opazil, da se zelo zanimata za pokrajino, ju je povabil, da ju popelje na prav poseben del Cerkniškega jezera – do Otoka. Poudaril je, da gre tja zgolj zaradi štetja ptic in da bo treba pešačiti. Bilo je nepozabno. Spotoma so se ustavili pri domačinu, ki je pospravljal les po nedavnem žledolomu. Glede na hladno vreme je medica kar prijala.
Na povratku sta se zakonca Jerkič ustavila še v vasi Dolnje Jezero v muzeju cerkniškega jezera in čeprav nista bila najavljena, so jima prikazali multivizijo o jezeru in na maketi ciklično delovanje Cerkniškega jezera. Imeli so tudi lepo zbirko spominkov, ki pa se niso podvajali s spominki v TIC. Po vrnitvi v Cerknico sta se odpeljala še v Rakov Škocjan, ki da je zelo lepo urejen, problem pa je bil zopet v gostinstvu, saj je bil hotel v tem letnem času zaprt. Križne jame nista obiskala, saj je potrebna v tem letnem času predhodna najava, sta se pa zato razgovorila z znano kiparko, ki živi v Cerknici, Mileno Braniselj, avtorico zadnje Titove štafete.
Nato se je začelo iskanje primerne gostilne za pozno kosilo – usedla sta se šele v četrti, in sicer v Portusu, kjer so ju prijazno sprejeli, jima predstavili ponudbo in hišne specialitete, kot so salame, žabji kraki, bikova jajca. Ocena: »Okusno, a kar drago. Cerknica je sicer zelo čista, tudi ljudje na ulici so prijazni, gostoljubni in pripravljeni pomagati. Zelo sva pozitivno presenečena. Mogoče bi naju povabili na podobno akcijo poleti?« vav