Razlogov za nezaupnico še ne poznam

O moji nezaupnici je svet zavoda razpravljal dvakrat. Prvič septembra, ko so me prosili, naj sejo sveta pri tej točki zapustim, v zapisniku pa tudi ni povzetka razprave, kot to nalaga poslovnik sveta zavoda, in drugič novembra, ko nisem dobila vabila za sejo, kar je spet kršitev poslovnika. Takrat so sestavili seznam očitanih mi nepravilnosti in ga poslali občini, meni pa ne. Tudi občina mi ga ni hotela posredovati, češ da bi lahko vplivala na postopek preverjanja mojega dela. Svet zavoda je zavezan k javnemu delovanju. A z razlogi za nezaupnico tako še nisem seznanjena.

Redna odpoved delovnega razmerja je bila podana zakonito in na podlagi sklepa sveta zavoda. Svet pri sklepanju ali odpovedi pogodb o delovnih razmerjih nima pristojnosti, ker je to pristojnost direktorja, je pa bil o vsem obveščen. Pogodba z ministrstvom ni določala, da se program izvaja do konca leta in da mora biti vodja galerije zaposlena do konca leta, ker to ni v pristojnosti ministrstva. A po pogodbi z ministrstvom smo dobili v letu 2014 le 72 odstotkov subvencij iz leta 2013. O tem sem obvestila ministrstvo in občino, a se niso odzvali.

Gospa Fonda je vložila tožbo na delovno sodišče, kar je pravica vsakega zaposlenega, a jo je kasneje umaknila, ker je s pomočjo občine, sveta zavoda, ministrstva in sindikata izkoristila možnosti javnih uslužbencev za pritožbe na svet zavoda. Javni uslužbenci imajo tu več pravic kot zaposleni v zasebnem sektorju. Svet zavoda je na seji, na katero nisem bila vabljena, njeni pritožbi ugodil brez obrazložitve. Ta sklep sem izpolnila, gospa Fonda je ostala zaposlena. Posledica je, da je v poslovanju Galerije A+A nastal primanjkljaj. Na novo redno odpoved novembra se gospa Fonda ni pritožila in z letošnjim letom ni več zaposlena v OGP.

To težko komentiram. Sem pa po svojem prihodu pri delovanju Galerije A+A ugotovila nepravilnosti, ki sem jih začela odpravljati. Ena od teh je bila privatizacija galerije. Vodja galerije je vsaj od leta 2004 sodelovala pri tečajih za kustose sodobne umetnosti ali jih v galeriji organizirala – po podatkih na spletu je bila šolnina za enega tečajnika do 3000 evrov, tečajnikov je bilo okoli 20, na leto pa sta bila tudi po dva tečaja. Slovenski davkoplačevalci so pri tem pokrili stroške prostora in plačo vodje galerije. O teh tečajih organi OGP niso odločali, pa bi morali. Ker se kljub opozorilom nepravilnosti niso prenehale, so OGP vložile kazensko ovadbo zoper vodjo galerije. Namesto da bi me svet zavoda v mojem odpravljanju nepravilnosti podprl, je proti meni začel gonjo.

Glede dolga, ki naj bi ga OGP imele do gospoda Fonde, pa lahko rečem le to, da v ustanovi ni nobenega dokumenta, ki bi tak dolg potrjeval. Na moj poziv, naj dokumente, če obstajajo, dostavijo, se niso odzvali. Zato te terjatve osebno občutim kot izsiljevanje.

Da. Zadevo so mi predstavili takoj po prevzemu mandata leta 2013.

Ne vem. Pri tem moramo biti natančni: govorimo o morebitnem dolgu, saj OGP nimajo dokumentov, ki bi ga potrjevali.

Revizijsko poročilo za leto 2011 je predlagalo ukinitev podjetja Art Invest, d.o.o., ki so ga OGP ustanovile leta 1992. Podjetje ni imelo smisla, ker je njegove dejavnosti lahko izvajal tudi javni zavod. S prenosom premoženja podjetja na OGP leta 2013 se je njihov finančni položaj izboljšal. Predlagala sem tudi izstop OGP iz članstva v društvu Adria Art, ustanovljenem v Italiji, da v odnosih med društvom in javnim zavodom ne bi prihajalo do konflikta interesov. Po vstopu Slovenije v EU in prevzemu evra bi lahko OGP promocijo v tujini opravljale v veliki meri neposredno, učinkoviteje in ceneje.

Znesek, ki ga omenjate, ni točen. Govorimo o dveh letih in urejanju izrednih, nenačrtovanih zadev, kakršna je bila ukinitev Galerije A+A, ter odpravljanju drugih pomanjkljivosti. Tega pa brez pravne pomoči ne bi mogla narediti, saj OGP nimajo zaposlenega pravnika. Vsa pravna svetovanja so pisno specificirana. Čudi me, da sta ta problem na svetu sprožila sindikat in strankarski predstavnik SMC, ki si prizadeva za pravno državo.

Tega ne morem komentirati, naj pa povem, da eden od svetnikov ni nasprotoval pravnemu svetovanju, a bi ga moral po njegovem mnenju opraviti odvetnik iz lokalnega okolja; povedal je celo, da lahko predlaga, kdo naj bi to bil. Drugi svetnik je bil mnenja, da bi vse pravne storitve OGP moral potrditi svet zavoda. Opažam, da člani sveta ne poznajo svojih pristojnosti.

Rečem lahko le, da sem povsod, kjer sem delala, delovala zakonito in gospodarno. Znano pa je, da je v manjših okoljih socialni nadzor večji, govorice imajo večjo moč kot v večjih sredinah, lokalne socialne in interesne mreže so bolj odločujoče in neformalni vzvodi oblasti se lažje uveljavljajo.

Forma viva je izredno pomembna. Ceni jo lokalno okolje in pomembna je v širšem umetnostnem kontekstu Slovenije ter v svetu. Ponuja možnosti za nadaljnji razvoj klasičnega klesanja v kamnu. Žal ta zvrst izumira predvsem zato, ker je vse manj tovrstnih javnih naročil. Nekatera delovišča drugih form viv v Sloveniji so zaradi pomanjkanja sredstev začasno ali za stalno zaprli, medtem ko je prejšnjemu ravnatelju OGP za ta bienalni dogodek vsa leta uspelo zagotoviti med 20.000 in 30.000 evrov. Na Ravnah na Koroškem so delovišče lani obnovili. Občina mu je namenila 70.000 evrov. To je super, saj so s tem zagotovili standarde kakovostne izvedbe za pet novih skulptur.

Leta 2013, ko naj bi Forma viva potekala, smo vsi občutili posledice javnofinančne krize. Za prireditev smo imeli v proračunu 7000 evrov, kar bi morda zadoščalo za izdelavo kipa enega avtorja. Na predlog kustosov smo se odločili, da namesto delovišča organiziramo mednarodni strokovni posvet o rezultatih preteklega dela in začrtamo pot za naprej. S tem je soglašal tudi svet zavoda. Zaključki so bili spodbudni. Vsebovali so konkretne naloge. Seveda se je odprlo tudi vprašanje pomanjkanja prostora na Seči. Odločitev v preteklosti, da park postane tudi vzorčen oljčnik, se je izkazala kot dobra kombinacija narave in kulture.

Ne, s temi sredstvi smo restavrirali in očistili nekaj kipov. Restavriranje je draga storitev. Izdali smo še zemljevid z vsemi kipi Forme vive na Obali, namenjen turistični promociji. Če hočemo s Formo vivo nadaljevati v sedanjih javnofinančnih okvirih, vidim dve možnosti: ali pridobiti dodatna javna sredstva, saj smo pri zasebnih in tržnih zelo omejeni, ali pa jo konceptualno spremeniti. Kreativni potencial obdelave kamna bi bilo mogoče vključiti tudi v občinske načrte urejanja javnega prostora, kot so obnove križišč, trgov, pomolov. Opremo javnega prostora bi izdelali umetniki, ne nujno kipe, ampak tudi klopi in podobno. V zgodovini Forme vive sta bila v Piranu dva takšna projekta: ureditev židovskega kareja in parka pred Pečaričevo galerijo.

Prijavili smo jo na razpis za evropska sredstva, rezultatov pa še nimamo, zato tudi komisija na ministrstvu ni hotela odločati o njej. Hkrati seveda ne vem niti, koliko denarja ji bo namenila občina, brez teh podatkov pa težko kar koli načrtujem.

Ovadba je bila zavržena. Gospod Medved, ki je bil tudi sindikalni zaupnik, se je upokojil po zakonu, veljavnem za javne delavce. Povedal mi je, da bo po tem polno zaseden, saj predava na filozofski fakulteti in kurira nekaj razstav po Sloveniji. Po najinem pogovoru pa je občini in svetu zavoda poslal pismo z osebnimi nesmiselnimi obtožbami.

To je nesmisel. Vsak ravnatelj ima kompetence, da program sestavi po svoji presoji. Program OGP oblikujemo skupaj s kustosi, pri čemer poskrbim, da ima program strukturo, pokriva razne potrebe okolja in je finančno vzdržen. V OGP sem prišla z namero, da program posodobim in prevetrim.

Komunikacijo si vsak predstavlja po svoje, še posebej, če to ni ustaljena kultura delovne skupnosti. Ob nastopu mandata sem uvedla redne sestanke strokovnih delavcev in sestanke z vsemi zaposlenimi. Poleg tega je tu še obilica elektronske pošte. Tudi sindikat ima odprta vrata. Sindikalisti so mi lani očitali stvari, ki niso bile delovnopravne, temveč poslovne narave. Med drugim jih je motil nov urnik odprtja galerij, ki se je prilagodil specifikam na Obali, predvsem turizmu, in podaljšal odpiralni čas razstavišč v termine, ko imajo ljudje čas za njihov obisk.

Ob nedeljah in praznikih je urnik podaljšan s prejšnjih dveh na sedem ur. Urniki so prilagojeni utripu kraja med letom. V nedeljo v starem mestnem jedru Kopra ni praktično nikogar, zato je tudi galerija zaprta. Če bi hoteli spremeniti utrip v tem delu mesta, bi morali zavihati rokave vsi deležniki v mestu. S sodelovanjem nimam težav.