V športu me ni strah. Bolj me je strah globine. Če pogledam v vodo in ne vidim dna. Tega me je trikrat bolj strah kot smučanja.
In tega ne poskušate?Ne velikokrat, poskusim pa. S strahom se skušam čim več srečevati, da sem ga čim bolj vajen.
Se ga naučite sprejeti?Seveda, saj to je sestavni del.
To delate sami ali vam kdo pomaga?Kaj naj me kdo ustrahuje? Nekoga imam, ki mi ves čas meče kamne in nože. (Smeh.)
Govorim o psihologu.Imam psihologa, a ne za to, da bi me strašil.
Nežka Poljanšek je rekla, da moraš strahu reči: »Usedi se zraven mene in se bova malo pogovorila.«Naj ona kar govori. Ne verjamem v to. Sam sebe strašim dovolj s športi, s katerimi se ukvarjam poleg smučanja, kot sta kolesarjenje in rolkanje, in se mi ni treba z nikomer pogovarjati.
Kaj ni brez strahu življenje dolgočasno?Strah vedno obstaja. Tudi jaz ga imam, a ga znam nadzirati. Ko me je strah, ne zatajim. Ni človeka brez strahu. Tudi mene je včasih zelo strah. Veliko ljudi pod vplivom strahu začne delati nepremišljene poteze. Če znaš strah nadzorovati, si zmagovalec.
In na svetovnem prvenstvu ste v delčku sekunde pravilno reagirali, da ste s tretjega mesta napredovali na prvo. To je ta kakovost?Ja. Sem se kar precej ustrašil, ko me je Francoz stisnil na rob proge. Če strahu ne bi znal nadzirati, bi se nagnil nazaj, ne bi dal nog notri in bi se razbil.
Imate precej vzdevkov: Maister, Cankar, Pesjan z brki, Komik... Kateri vas najbolj opiše?Kaj pa vem. Hm, Pesjan z brki, ha ha.
Je to žalitev?Ne. To ime imam na instagramu, pa sploh ne vem, zakaj. Ne vem, kateri me najbolj opiše.
Ta vzdevek ste si nadeli sami?Ja, spontano. To me ne opiše najbolje. Saj sploh ne vem, kdo naj bi bil pesjan. A se mi je zdelo smešno.
Kaj vas potem opiše?Ne vem, to bi morali bolj vi vedeti. Ne kompliciram. Sem »na izi«. Bo, kar bo. Izogibanje stresu je nujno.
Delujete drugače v primerjavi z mnogimi drugimi športniki. Morda bi vas opisalo, da ste športnik svobodnega duha?Potem pa lahko rečemo, da sem svobodnjak.
Kako se vaš svobodnjaški duh izraža zunaj športa?S tem, da sem takšen, kot sem. Sem sproščen, pripravljen na nove, sveže izzive. Vse je treba poskusiti, da vidiš, kaj je prava zadeva.
Na primer?S tem ne mislim trdih drog. (Smeh.) Rad imam nove stvari. Lahko grem sam na slepo potovat. Odidem nekam, pa sploh ne vem, kam grem. Pa vedno poskusim kakšno novo jed. Nisem človek, ki bi ugotovil, da sta mu všeč dunajski zrezek in pražen krompir in bi to jedel vse življenje. Raje poskusim kaj drugega in se včasih pač zafrknem, a si razširim obzorje.
Okus pri hrani precej pove o človeku, kajne? Kdor vsak dan je dunajski zrezek in pražen krompir...... ni svobodnjak. Pri tem, ko poskusiš različne stvari, se včasih opečeš, a ravno zato več izveš. (Pridruži se Flisarjevo dekle Indira, op. p.)
Omenili ste potovanja na slepo. Kam ste šli?Kamor koli. Veliko sem potoval že od majhnega. Odkar sva midva skupaj, potujeva manjkrat na slepo.
Ampak kam ste šli?Velikokrat smo šli družinsko, z mamo in bratom. Usedli smo se v avto in si rekli, da gremo proti Romuniji. In smo šli v Bolgarijo, Romunijo, Ukrajino, Moldavijo.
Spali ste v avtu?Ne. Našli smo si prenočišče. Včasih smo se kregali, kajti nismo vedeli, kje bomo spali. Včasih je šlo za nohte, ker smo dolgo časa iskali prenočišče. Te zadeve naredijo človeka.
Svetujete takšno vzgojo?Ne. Za tistega, ki mu je to všeč, je zelo dobro. A vsem to ni všeč. Vedno moraš najti, kar ti je blizu. Ne smeš se siliti.
Zdaj ne potujete več toliko na slepo, ker vašemu dekletu to ni všeč?Ne, sploh ne. Nimam več toliko časa, kot sem ga imel včasih. Jaz bi šel. Zdaj bi se zapeljal na letališče v Frankfurtu in bi si izbral kakšno možnost »last minute«. Ampak nimam toliko časa. Lani sva šla za nekaj dni na dopust v Turčijo. Tam sva spoznala dva Hrvata. V hotelu so nama ponujali najem avtomobila. Rekel sem jim, naj se speljejo. Raje sva šla s Hrvatoma do nekih lokalnih prebivalcev. Oni so nam dali v najem avto, nekega luknjastega džipa brez strehe za 20 evrov. Smo šli nekam proti Siriji.
Res ste šli proti Siriji?Ne ravno. Vozili smo se zunaj urejenih poti ob nekih jezerih. Smo že mislili, da nas bodo ubili.
Torej je bilo zabavno. Življenje je zabava, čaga?Življenje ni čaga. Če je, boš slej ali prej zabredel. Moraš biti resen, a si narediti tako, da bo čim več stvari zabava.
Oziroma v vsaki stvari lahko najdeš zabavo?Filip: Tako je.
Indira: In otroka v sebi.
Filip: Stoodstotno.
Še na kakšen drug način najdete otroka v sebi?Indira: Z rolkanjem, kolesarjenjem ga najde.
Filip: Res se včasih počutim kot otrok. Grem na kolo in se le vozim, skačem po Mariboru, se spominjam starih časov.
Indira: Malenkosti ga razveselijo.
Zdaj lahko Indira pove, kaj vas najbolje opiše.Filip: Kreten.
Indira: Ne, kje pa. On je majhna, lepa, zapakirana škatlica dobrosrčnosti, ki se skriva za lepim nasmehom. Veliko ljudi ne ve, da je najbolj preprost človek na svetu. Vedno je to, kar je.
Filip: To je kreten.
Indira: Ne. Ni situacije, ki bi jo zaigral.
Potem tudi brki niso zaigrani, čeprav so marsikaj prinesli z marketinškega vidika.Filip: So, ampak niso bili s tem namenom ustvarjeni. Prišli so povsem spontano, prav tako njihov stil. Če ti nekaj koristi, boš seveda to izkoristil. Pa saj smo vendar svobodnjaki.
Danes vam ne stojijo kot ponavadi.Ste utrujeni?Poglejte, morate vedeti, da brki zahtevajo delo. Tu so še različni stili, ne moreš biti vseskozi enak. Življenje se spreminja.
Potem ne gre za utrujenost po slavju naslova svetovnega prvaka?Ne. Če bi šlo za to, bi moral biti vse poletje utrujen, ker sem jih imel obrnjene navzdol.
Ampak ste pa malo utrujeni.Kot svinja. Zelo, zelo.
Od tekme ali tistega, kar se je dogajalo po njej?Od tekme, čage, od vas novinarjev.
Vam gremo na živce?Ne, to spada zraven. Je pa težko. Že tekmo odpeljati je fizično in psihično velik napor. Potem pridejo na vrsto še vsi sprejemi, pa 56 klicev na minuto imam od raznih ljudi.
Tudi vprašanja o brkih vas utrujajo? To vas vendar vsi sprašujejo.Ja. Saj mi sploh ne bi bilo več treba odgovarjati, ampak bi jim lahko rekel, naj preberejo druge intervjuje, saj tam vse piše. Mnenja ne spreminjam.
Postali ste internetna zvezda, tudi BBC je o vas poročal. Zaradi dosežkov ali brkov?Mislim, da zaradi vsega. Ljudje so uvideli, kakšen sem. Da sem preprost, svobodnjak. Všeč jim je, da niso vsi športniki zategnjeni, ampak da je nekdo bolj svoboden.
Biosistemski inženiring, ki ga študirate, pa ne zveni tako svobodnjaško.Študirati moraš. Ta študij mi je všeč. Rad imam tehnologijo, naravo, to je idealen študij zame. Če ne bi študiral, bi se počutil kot kakšen drek. Neproduktiven in neumen. Če bi me nekdo vprašal, kakšno izobrazbo imam, in bi mu odgovoril, da sem naredil le srednjo šolo, bi se vdrl v zemljo od sramu. Za nekaj let sem podaljšal študij. Ampak ljudje ga podaljšajo tudi, če ničesar ne delajo poleg študija, jaz pa tu in tam še malo treniram. Upam, da bom letos diplomiral.
Pravite, da imate radi glasbo, kvalitetno glasbo. To je?Rad imam drugačno glasbo. Spoštujem glasbenike, ki skušajo narediti nekaj novega. Ki razmišljajo v novi smeri. Zato imam rad Queens of the Stone Age, ki so kar divji rok band, in bolj elektronsko usmerjeni Pure Reason Revolution. Všeč mi je, če nekdo naredi nekaj pametnega, ne pa, da vsi delajo isto. To se spet navezuje na to, da nekateri jedo le dunajske zrezke.
Je tudi alpsko smučanje dunajski zrezek?Ha, ha. Skoraj, mogoče. Čeprav je alpsko smučanje v redu. Šel sem v smučarski kros, ker se mi zdi bolj primerna disciplina zame. Moraš imeti širši spekter znanja. Moraš znati skakati, startati, psihično prenesti vse skupaj. Oni imajo dva teka, pa se že pritožujejo, kako težko je v drugem teku. Naj imajo štiri, kot jih imamo mi, pa bodo videli. Predvsem sem pa prenehal alpsko smučanje, ker mi trenerji in celoten sistem niso puščali svobode. Vsak tekmovalec ima svoje potrebe, saj nismo roboti, da bi vsi trenirali po istem sistemu in bili potem vsi dobri. Ko sem želel trenirati drugače, na primer s kolesom, sem bil takoj uličar in baraba. Bili so sami Gorenjci, jaz kot Štajerec sem bil avtomatsko bandit, ne glede na to, kaj sem naredil.
Je ravno sistem, ki zatira svobodo, eden ključnih problemov alpskega smučanja?Zagotovo. Tekmovalcev ne znajo naučiti, da so odvisni sami od sebe. Vsi se zanašajo na trenerje. Trener je le za to, da ti pomaga doseči uspeh, tekmovalec mora pa sam sebi pomagati. Saj ne more trener namesto tebe smučati.
So tekmovalci sami takšni ali jih je sistem prisilil v ta način razmišljanja?Sistem jih je prisilil. Ni jih vzgojil. Tekmovalec je kot otrok. Najprej ga vzgojiš, potem odraste in skrbi sam zase. Zaradi tega imamo toliko mladinskih svetovnih prvakov, ki med člani potem niso uspešni. To je problem. In ne potrebujemo nobenih silnih debat o tem, kje je problem.
Sistem jih je usmeril v ozkoglednost?Usmeril jih je v dunajske zrezke.
No, potem pa sva vendarle pri tem, da je alpsko smučanje dunajski zrezek.Pri nas je. Širše gledano ni, ampak naše alpsko smučanje pa mogoče res je dunajski zrezek.
Toda marsikdo pravi, da v smučarskem krosu konkurenca ni tako ostra kot v alpskem smučanju.To je čista laž. Priti med najboljših deset je enako težko, ne glede na to, ali je zadaj še dvesto ali dva tisoč tekmovalcev. Če je tvoj cilj, da boš prišel med najboljših petsto na svetu, potem je v smučarskem krosu konkurenca manjša. Če ciljaš na prvo mesto, pa ni pomembno, v katerem športu se udejstvuješ, v pikadu ali nogometu.
