Za slovenske razmere torej ni šlo za hud prekršek, ki bi terjal zgoraj omenjene posledice. S Pettrovo pripombo, da je bilo treznjenje na policijski postaji celo prijetno in bi tam tudi ostal, saj je imel potreben mir, bi se celo prikupil širšim množicam. A ni bilo tako. Norveška je dežela, kjer veljajo malo drugačne vrednote in družbene norme. Ni pomagalo, da je Northug v joku obžaloval dejanje. Niso mu pogledali skozi prste, čeprav je največji norveški športni zvezdnik, daleč pred tekačico Bjoergnovo, šahistom Carlsenom, biatloncem Bjoerndalnom, smučarjem Svindalom, hokejistom Zuccarellom. Ob tem je izgubil nekaj sponzorjev, saj so tudi po odzivu javnega mnenja uvideli, da ni osebnost, s katero želijo povezati promocijo. Na Norveškem so si enotni, da vožnja »pod gasom« ni konec njegove kariere, pač pa začetek legende Northug. Ni edini. Biatlonci Svendsen in brata Boe so plačali 10.000 evrov kazni, ker so se marca lani na Bledu malo preveč poveselili. Dali so jim vedeti – mladim dajete napačen zgled.
Primerjava s katerim koli primerom v Sloveniji ni mogoča. Tako glede kazni kot odnosa do alkohola. Za Slovenijo, ki spada po uživanju popitega alkohola na evropske zmagovalne stopničke, je alkohol žal del sprejemljive tradicije. Je dežela, kjer ni moralnega ogorčenja. Ko se vratar rokometne reprezentance Gorazd Škof po zmagi nad Makedonijo pohvali, »da nihče ne bo izgubljal energije, če bo spil dva ali tri pirčke, ker je to hranilo«, je verjetno dobil simpatije tudi pri delu kavčarjev. Ali je »pirček« (pre)več lahko vzrok za kakšen poraz več, Uroš Zor(f)man in druščina zagotovo vedo. A bistvo niso zmage in porazi, bistvo je sporočilo. Imajo srečo, da so doma med slovenceljni in ne na Norveškem.