Energetski koncern E.ON je zato vložil pritožbo na ustavno sodišče. Zahteva, da stroške, ki bodo nastali zaradi podaljšanega skladiščenja jedrskih odpadkov v tujini, poravna država ali pa naj zakonodajalec znova odpre začasno skladišče v Gorlebnu na Spodnjem Saškem, saj so energetski koncerni vanj vložili že več kot 1,6 milijarde evrov.
Jedrski odpadki se trenutno nahajajo v predelavi v francoskem kraju Le Hague in britanskem Sellafieldu. V skladu z mednarodnimi pogodbami naj bi se iz Francije v Nemčijo vrnilo pet in iz Velike Britanije 21 zabojnikov castor z jedrskimi odpadki. Energetski koncerni se z oblastmi v Berlinu prerekajo že od zaprtja začasnega skladišča v Gorlebnu, državo tožita tudi nemški koncern RWE in švedsko energetsko podjetje koncern Vattenfall.
Medtem ko zvezna vlada in nemške dežele zastopajo stališče, da morajo povečane stroške skladiščenja in iskanja drugih možnosti začasnega skladiščenja nositi energetski koncerni, ti ugovarjajo, da so morali že plačati začasno skladišče v Gorlebnu in jim država sedaj ne more naprtiti še dodatnih stroškov. V primeru, da bodo zabojniki castor morali ostati v tujini, ker v Nemčiji zanje ne bodo našli ustreznega prostora, se namreč stroški skladiščenja lahko povzpnejo v milijone evrov.
Upor prebivalcev rodil sadove
Tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2013 so vse stranke nemškega parlamenta, razen levice, glasovale za zakon, s katerim so začeli iskati lokacijo za trajno odlaganje jedrskih odpadkov. Našla naj bi jo komisija, v kateri sodelujejo tako politiki kot predstavniki gospodarstva, okoljevarstvenih organizacij, cerkva in sindikatov.
Dežela Spodnja Saška je svoje sodelovanje pri iskanju končnega odlagališča pogojevala s tem, da se za ta čas prenehajo transporti zabojnikov castor v Gorleben. Tamkajšnji prebivalci so namreč dolga leta ostro nasprotovali skladiščenju jedrskih odpadkov v njihovi bližini, prvi protesti so se začeli že leta 1979 ob načrtih, da bi v opustelem rudniku soli v bližini sedanjega začasnega skladišča uredili stalno odlagališče jedrskih odpadkov. Tedaj se je v glavno mesto Spodnje Saške iz Gorlebna napotilo 500 traktorjev, v Hannovru pa je proti načrtom o ureditvi odlagališča jedrskih odpadkov protestiralo 100.000 ljudi.
Zatem ko so v Gorlebnu zgradili začasno skladišče jedrskih odpadkov, so kar 13 transportov jedrskih odpadkov vselej spremljali množični protesti, pri katerih so protestniki zaprli ceste in oteževali prevoz. Jeseni 2011 je moralo transport varovati kar 19.000 policistov.
Leta 2013, ko je parlament sprejel omenjeni zakon, sta bili pripravljeni jedrske odpadke v začasnih skladiščih ob jedrskih elektrarnah začasno skladiščiti še dve drugi nemški deželi. Toda v Schleswig-Holsteinu in Baden-Würtembergu so pogojevali, da si morajo breme deliti najmanj tri dežele. Spodnja Saška je menila, da ima že dovolj jedrskih odpadkov, Bavarska in Hessen sta bila tiho. Nemčija je sicer po nesreči v Fukušimi sklenila, da do leta 2022 zapre vse jedrske elektrarne, še vedno pa ji ostane skrb za skladiščenje jedrskih odpadkov.