V karikaturi samega sebe se je namreč vodja gibanja Pegida prikazal kot Adolf Hitler, kar je bilo resda neduhovito in tudi neizvirno, saj so hitlerske brčice raznoraznim prerokom neposrečeno risali že karikaturisti Mladine in Reporterja, a je tudi tako nedomiselna karikatura vseeno razkrivala nevšečno resnico o gibanju, ki je na ulicah Kölna, Dresdna in drugih nemških mest doslej zgolj miroljubno in demokratično izražalo svojo željo po bolj beli in bolj krščanski Nemčiji.
Navkljub opevani svobodi govora, ki so jo še pred nekaj tedni na veliko častili njeni številni privrženci, od Vladimirja Putina do pokojnega savdskega kralja Abdulaha, ni nihče stopil Lutzu Bachmannu v bran, nihče ni protestiral proti njegovemu odstopu, nihče ni na tviterju zapisal #IchbinLutz. Ne, vsi so se pretvarjali, da med pokojnimi francoskimi karikaturisti preroka Mohameda in nemškim karikaturistom vodje gibanja Pegida obstaja morda na prvi pogled res nevidna, a bistvena razlika.
A tako ustreljeni satiriki časopisa Charlie Hedbo kot prisilno odstopljeni Lutz Bachmann so v svoj bran pojasnjevali, da gre pri vsem skupaj za šalo, torej za humor. In problem obojih je bil predvsem v tem, da so imeli opraviti z ljudmi brez vsakršnega smisla za humor. Če so si islamisti in antiislamisti v čem podobni, so si pač v tem, da ne poznajo šale. Oboji so smrtno resni (resda eni bolj dobesedno od drugih) in Lutz Bachmann je lahko vesel, da se je zanj vse skupaj končalo zgolj z odstopom.
A še bolj kot nerazumevanje takšnih in drugačnih šal druži islamiste in antiislamiste njihovo globoko sovraštvo do resnice in do vseh, ki si upajo resnico o njih zapisati oziroma jo narisati. Težko je reči, ali narisana resnica bolj boli privržence Al Kaide ali privržence Pegide, a tako kot prvi sovražijo, če jim kdo v obraz nariše, da svojo vero in svojega preroka zgolj zlorabljajo v politične namene in za opravičevanje nasilja, tako tudi slednji ne prenesejo, če jim kdo jasno naslika, da je njihova politika nacistična in da so njihove ideje v duhu Adolfa Hitlerja.
Ni torej čudno, da imajo oboji največje probleme prav s karikaturami, ki ravno z navideznim izkrivljanjem resnične podobe stvari razkrivajo njeno prikrito resnico in na katerih džihadisti postanejo brezverni morilci, domoljubni Evropejci pa fašisti.
Zato je karikaturist Lutz Bachmann preprosto moral odstopiti. On, ki je želel s karikaturo samega sebe zgolj razkriti svoj resnični jaz, se je preveč nazorno približal resnici stvari. Zaradi ene same nič kaj smešne sličice bi lahko zdaj nenadoma vsa Evropa pomislila, da desettisočglava množica nemških domoljubov odkrito časti lik in delo Adolfa Hitlerja. To pa bi bilo, priznali boste, najmanj žaljivo do ljudi, ki si zgolj miroljubno prizadevajo za to, da bi v Nemčiji živeli najprej beli kristjani in šele potem vsi ostali. Povsem logično je torej, da so bili člani Pegide besni in užaljeni in da so zahtevali, da nekdo v njihovem imenu ukrepa in Bachmanna primerno kaznuje.
Nemški borci proti islamizaciji so že tako ali tako nezaščitena manjšina, ki je pogosta tarča zaničevanj in žrtev številnih predsodkov, saj jih mnogi radi označujejo za naciste, ksenofobe in islamofobe. V neuravnoteženi Nemčiji so tudi v izrazito podrejenem družbenem položaju, brez enakovrednega dostopa do medijev, brez predstavnika v parlamentu, in celo kanclerka Angela Merkel je že večkrat izjavila, da njihovi politiki in prepričanjem ni mesto ne v Nemčiji ne v Evropi. Redka podpora, ki jo dobivajo od somišljenikov in prijateljev po svetu, najbrž ne zadošča, da bi preglasila njihov občutek manjvrednosti, in verjamem, da se v trenutku, ko gledajo stotisočglave množice antifašistov, ki v Berlinu in Münchnu protestirajo proti njim, počutijo podobno nezaželene kot nemški muslimani, ko na ulicah Dresdna zagledajo dvajset tisoč domoljubnih Evropejcev.
V tako nezavidljivem položaju pa je seveda težko ločiti pravo od izkrivljene resnice, in zato so člani gibanja Pegida z razlogom občutljivi za karikature in zapise, ki jih ne kažejo v najlepši luči, z razlogom niso naklonjeni svobodi govora in z razlogom so jezni na tistega, ki je ustvaril nečedno in žaljivo podobo njihovega vodje s hitlerskimi brčicami.
A tako kot smo se ob pariškem pokolu kljub razumevanju stiske evropskih muslimanov morali odločno postaviti na stran ene od temeljnih evropskih svoboščin, bi se morali tudi tokrat zavzeti za pravico do svobodnega izražanja nekdanjega nogometaša in kriminalca ter ljubiteljskega karikaturista Lutza Bachmanna.
Brez njegove skromne (samo)upodobitve bi se lahko Evropa še naprej sprenevedala, da islamofobija nima nobene neposredne zveze z nacizmom. Brez Lutza Bachmana bi mnogi še naprej verjeli, da je duh Adolfa Hitlerja v Evropi že davno mrtev in da imajo sodobni evropski skrajni desničarji le zelo radi svoje domovine.