Pred malo več kot tednom dni se je Slovenija znašla v mednarodnem škandalu, ki je vključeval še Izrael, Japonsko in Libanon. Priznati je treba, da je bila Slovenija tudi v tem primeru, kot je to običajno, bolj stranska igralka. Kaj se je zgodilo? Na tekmovanju Miss Universe se je izraelska tekmovalka fotografirala skupaj z nekaterimi drugimi tekmovalkami in sprožila buren odziv v … Libanonu.
Čeprav na meji med Izraelom in Libanonom že od leta 2006 ni bilo konfliktov (no, do tega tedna), sta državi tehnično gledano še vedno v vojni. Libanonska javnost se je zaradi fotografije, na kateri sta skoraj ena zraven druge miss Izraela in miss Libanona, tako razburila, da so nekateri zahtevali odstop svoje predstavnice s tekmovanja, saj se je »družila s sovražnikom«. Kasneje je libanonska predstavnica razložila, da sama ni kriva, da je miss Izraela tako rekoč skočila v njihovo družbo, iz žepa potegnila telefon in naredila »selfie«. Toliko o pregovornem »želim si mir na svetu« zaključnem stavku na podobnih tekmovanjih.
Kakšnih uradnih političnih odzivov ni bilo, a tudi to ne bi bila taka redkost, kljub temu, da je šlo za dogodek daleč stran od visoke politike. Leta 2014 je na primer evrovizijska popevka sprožila pravi meddržavni spor. Običajno sta si Rusija in Azerbajdžan na glasovanju izmenjala po najvišje število točk, lani pa Rusi od Azerbajdžancev niso prejeli prav nobene. Stekla je preiskava, po srečanju ministrov obeh držav pa je Sergej Lavrov povedal, da »to nezaslišano dejanje ne bo ostalo brez odziva«.
Podobnih prepletov tekmovanj za izbor miss in konkretnih političnih razmer je še veliko. Leta 2010 je na tekmovanju za miss sveta zmagala Američanka, in to kljub temu, da je bila velika favoritinja Norvežanka. Kasneje se je ugibalo, da je bilo to zelo verjetno »maščevanje« Kitajske, ki je tekmovanje gostila. Mesec dni pred tem so namreč na Norveškem podelili Nobelove nagrade za mir kitajskemu oporečniku in aktivistu Liu Xiaobu. Leta 2002 so morale zaradi škandala tekmovalke tako rekoč pobegniti iz Nigerije. V nekem članku se je namreč pojavil zapis, da bi si prerok Mohamed med zmagovalkami lahko izbral svojo ženo. Izgred, ki je nastal, je v državi, močno razpeti med krščanstvom in islamom, zahteval dvesto življenj. Itd.
Druga »tabloidna tema«. Pred nedavnim je internetna spletna stran s pornografskimi vsebinami Pornhub objavila zelo podrobno statistiko o iskalnih navadah svojih obiskovalcev. Objavili so rezultate iskanja po kategorijah (najstnice, starejše ženske, homoseksualci, trojček…), pa tudi, od kod prihajajo njihovi uporabniki (zelo zanimive so statistike, ki pravijo, da več gledalcev prihaja iz »konservativnih« držav ZDA kot iz liberalnih, prav tako vse več iz držav, kjer je pornografija prepovedana (Bližnji vzhod…). A največ razburjenja je povzročil podatek, da je najbolj iskana pornozvezdnica enaindvajsetletna Američanka libanonskega rodu Mia Khalifa.
Že kmalu po objavi teh podatkov je začela prejemati zgrožena pisma »sonarodnjakov« in tudi grožnje s smrtjo (skupaj s fotografijo, kjer so v prizor ISIS-ovega obglavljanja s fotomontažo vstavili njeno sliko). Na srečo ima dekle smisel za humor in je na sovražna pisma odgovorila, če se ne bi raje ukvarjali z ustvarjanjem pogojev za mir v regiji, na grožnjo s smrtjo pa z besedami, da še dobro, da ji bodo odsekali »le« glavo, saj da je za prsi zapravila celo premoženje.
Odzivi so segali preko celotnega spektra mnenj, od izrazito pozitivnih do že omenjenih. Pravzaprav so se precej skladali s splošnimi sodbami o pornografiji, a so bili v njenem primeru še specifično vezani na državo njenega rojstva. Torej, na eni strani mnenje, da s temi dejanji ponižuje sebe, a istočasno še svojo družino, narod in religijo, na drugi strani pa, da s svojimi dejanji malodane osvobaja sleherno zatirano (muslimansko) žensko, saj s svojim telesom samostojno razpolaga. Ni manjkalo niti novodobnih »pozitivnih za osebno rast« podjetniških pohval, da naj bo ponosna nase, saj je zelo dobra v tem, kar počne.
No, poleg izjemno zanimivih političnih in družbenih vprašanj, ki jih oba primera zadnjih nekaj tednov odpirata, sta nadvse primerna tudi za razmislek o ideji volitev.
Namreč, tekmovanja za miss in različne pornografske strani se ne razlikujejo le v stopnji objektiviziranja žensk. Razlikujejo se tudi po »volilnem sistemu«. V primeru lepotnih tekmovanj je ta zapleten (podobno kot pri že omenjeni Evroviziji), končni rezultat pa je odvisen malo od glasov ljudi, večkrat od žirij, meddržavnih afinitet in logike »daj-dama«. V drugem primeru je sistem izražanja preferenc precej bolj preprost: zmaga, kdor zbere več glasov (v tem primeru klikov).
Če torej nekoliko razdelamo in posodobimo znani vulgarni ljudski rek, da je politika k…, lahko zaključimo: »realna politika je tekmovanje za miss«, a »prava demokracija je pornografija«.
