Razjarjeni Egipčani so 25. januarja 2011 preplavili trg Tahrir v Kairu in februarja, po tednih spopadov z vojsko, dosegli Mubarakov odstop, ki je pustil za seboj veliko praznino. Dolgoletno režimsko zatiranje opozicije je namreč imelo svoje posledice. Na pogorišču vladajoče oblasti je ostala le peščica izkušenih strank in veliko neizkušenih obrazov. Ob številnih novonastalih strankah je kazalo, da bi se na oblast, po desetletjih preganjanja in opozicije, lahko prebilo socialno in religijsko gibanje Muslimanska bratovščina, pa čeprav je bratovščina na vlak vstaje prisedla šele tik pred njenim koncem. Več kot osemdeset let delovanja na vseh področjih, predvsem socialnem, je Muslimanski bratovščini zagotavljalo bazo privržencev, ki je bila za vstajnike iz prvih vrst v tako kratkem obdobju nedosegljiva.

Tega so se zavedali tako v bratovščini kot v poveljstvu vojaških sil, ki je prevzelo oblast po odstopu Mubaraka. Čeprav si je vojska z različnimi zakoni o sestavi parlamenta prizadevala čim bolj omejiti možnosti novoustanovljene stranke bratovščine Svoboda in pravičnost, je njen blok na mesec dni trajajočih parlamentarnih volitvah slavil s prepričljivih 37,5 odstotka glasov. Ko so k temu prišteli še vse svoje podpornike med individualnimi kandidati, so v 508-članskem parlamentu zasedali izjemnih 235 sedežev in tako prvič okusili slast vladavine. Nekoliko presenetljivo je drugo mesto na kasneje razveljavljenih volitvah pripadlo islamističnemu bloku, ki ga je vodila salafistična stranka Al Nour. S kar 27,8 odstotka glasov so krepko presegli najstarejšo stranko v Egiptu Wafd, ki je osvojila dobrih devet odstotkov glasov. Novonastale stranke liberalcev in vstajnikov so se skupaj z ostanki režimi Hosnija Mubaraka borile za drobtinice, saj niso imele ne časa ne denarja, da bi z obširnejšo kampanjo in boljšo sestavo pritegnile glasove sonarodnjakov.

Če se glede na nadaljnji razvoj dogodkov zdi, da bi se, v svoje in širše dobro, Muslimanska bratovščina v svojem pridobivanju oblasti morala tukaj ustaviti, pa je dr. Khalil Al Anani z inštituta Johns Hopkins prepričan, da bi to morala storiti že prej. Za Objektiv je razložil: »Menim, da je bratovščina naredila napako že s kakršnimkoli prevzemom oblasti. Nobenih izkušenj z vladanjem niso imeli, zato bi si morali vzeti več časa za pridobivanje političnih izkušenj.«

Vodstvo bratovščine je menilo drugače, zato so kljub nasprotnim obljubam na predsedniške volitve poslali svojega kandidata. Četudi je nekarizmatični rezervni kandidat Mohamed Morsi na volitvah nastopil kot neznanka, je v drugem krogu ugnal zadnjega Mubarakovega premierja Ahmeda Šafika. Avgusta 2012 je Morsi zasedel skoraj poldrugo leto izpraznjeni prestol.

Slabi časi za vladanje

Resnici na ljubo je bratovščina na oblast prišla ob zelo neugodnem času. Egipt se je po desetletjih vladavine avtokratskih voditeljev iz vojaških vrst šele dobro znašel v procesu demokratizacije, ekonomsko stanje, ki je bilo eden od povodov za vstajo, pa se je od začetka protestov le še poslabšalo. Jasno je bilo, da bodo čevlji zelo veliki za vsakogar, ki bi želel stopiti vanje, ljudje pa so že pokazali, da jih ni strah podati se na ulice. »Muslimanska bratovščina je ob prihodu na oblast podedovala ogromno zapuščino korupcije, ekonomskih težav in brezposelnosti,« pojasnjuje Khalil.

Že prvih nekaj njenih potez je hitro razblinilo tudi tiha pričakovanja volilcev o drugačnem Egiptu. Predsednik Morsi je za uvod želel vojski odvzeti moč, ki si jo je ta nagrabila med začasnim predsedovanjem, hkrati pa je odstavil njenega poveljnika Mohameda Tantavija in ga zamenjal z nepoznanim Abdulom Fatahom Al Sisijem, svojim kasnejšim krvnikom. Prvi meseci Morsijevega predsedovanja so bili nato bolj kot ne namenjeni kopičenju in utrjevanju oblasti, povsem pa je bratovščina zanemarila ekonomske probleme države. Prav tako ni imela namena v svoje vladanje vključiti vstajnikov, odgovornih za spremembo oblasti.

S takšnimi potezami si je Muslimanska bratovščina kar sama tlakovala pot v pogubo, vsaj po mnenju dr. Caroola Kerstena, profesorja na King's Collegeu v Londonu, ki podrobno spremlja dogajanje v Egiptu. »Sicer je težko izpostaviti eno samo, prvo veliko napako bratovščine, a bi rekel, da je bila to njihova težnja po utrjevanju ne samo lastnega, ampak tudi Morsijevega položaja in razširjanju njegovih privilegijev na položaju predsednika.«

Egipčani so spet protestirali na ulicah, ko si je Morsi z dekretom dodelil še več pooblastil in se postavil nad vsa sodišča in ustavo. Ujezil jih je tudi proces pisanja nove ustave, ki si ga je Muslimanska bratovščina povsem prisvojila in ki ga je zapustilo več vidnejših obrazov, kot sta nekdanji generalni sekretar Arabske lige Amr Musa in Ahmed Maher, voditelj gibanja 6. april, ki je stalo za začetkom upora leta 2011.

Enopartijska avtoritativna oblast, protesti na ulicah Kaira in teptanje človekovih pravic prek represivnih organov so sestavljali sliko kot iz nekih preteklih časov. Čedalje bolj se je zdelo, da bi se Morsijeva zgodba lahko hitro končala, a nihče ni mogel predvideti razvoja dogodkov ob prvi obletnici njegovega prevzema oblasti. Nezadovoljni Egipčani so napovedovali, da bodo Morsijevo prvo leto na oblasti proslavili s protesti na ulici, val njihove jeze pa je zajezdila vojska in z vojaškim udarom končala kratko avanturo bratovščine. »Ko pride do politične agende, je vojsko težko prebrati, zato so bili ob njihovem manevru vsi nekoliko presenečeni. A ob tem ne smemo pozabiti, da so najbolje organizirana politična sila v Egiptu in imajo ogromno izkušenj z vladanjem. Zato so hitro izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila,« pojasnjuje dr. Kersten.

Khalil Al Anani pa je prepričan, da je vodstvo Muslimanske bratovščine vojski samo ponudilo prst, da jim je ta nato lahko odtrgala obe roki. »S svojim prepričanjem, da je igre konec, je bratovščina naredila veliko napako. Naivno so mislili, da lahko prelisičijo vojsko, ob tem pa so še podcenjevali moč opozicije in njene zmožnosti, da mobilizira ljudi na ulicah.«

Afirmacija nasilnih frakcij

Poveljnik vojske Al Sisi je 1. julija 2013 Morsiju dal 48 ur, da usliši zahtevo volilcev in odstopi. Dva dni kasneje je bil kljubovalni Morsi odstranjen s položaja predsednika države in aretiran. Vladavine bratovščine je bilo konec. Toda vojaško poveljstvo se pri tem ni ustavilo. Najprej se je spravilo nad privržence bratovščine, ki so nasprotovali bliskovitemu razvoju dogodkov. Vojaške akcije so za seboj pustile več kot 600 trupel, sledilo pa jim je popolno zatrtje tako Muslimanske bratovščine kot vseh, ki so bili udeleženi v odstavitvi Hosnija Mubaraka. Nekaj mesecev kasneje je Egipt bratovščino uvrstil na seznam terorističnih organizacij, kolapsu stranke Svoboda in pravičnost pa so sledila še množična sojenja, na katerih so približno tisoč članov bratovščine obsodili na smrtno kazen (ki pa kasneje ni bila potrjena).

Zaporno kazen prestaja tudi uporniška trojica Ahmed Maher, Ahmed Douma in Mohamed Adel, ki se je uprla Sisijevemu zakonu, po katerem bi vsako javno združevanje več kot desetih ljudi potrebovalo privoljenje oblasti. Na sodišču so se znašli tudi ostali najbolj znani aktivisti vstaje izpred štirih let. Vsi ti so le vrh ledene gore, saj so vsi njihovi somišljeniki, vstajniki iz prvih vrst, ali zaprti ali so zapustili državo ali pa jim je bila izrečena prepoved izhoda iz države.

Medtem je Al Sisi zapustil vojaške vrste in bil na volitvah leta 2014 s kar 96 odstotki glasov izvoljen za predsednika Egipta. Njegov edini protikandidat je bil Hamdin Sabahi, zadnji branik vstaje, ki pa pravih možnosti ni imel. Čas se je tako v zelo kratkem obdobju zavrtel nazaj na stanje pred januarjem 2011. Egipt ima predsednika iz vojaških vrst in neobstoječo opozicijo, ki je šikanirana na vsakem koraku. Prav tako so oblasti uspešno omejile delovanje nevladnih organizacij, še zlasti na področju človekovih pravic, mnoge mednarodne nevladne organizacije s tega področja pa so bile primorane zapreti svoje urade v Kairu.

Vendar opozicija zagotovo ne bo zlahka izginila, četudi je slabo organizirana in formalno ne obstaja. Vprašanje ostaja, na kakšen način se bo lahko udejanjala. Predvsem popolno zatrtje Muslimanske bratovščine na plano potiska njene bolj nasilne frakcije. Verjetno pa niti to ne bo zamajalo Sisijeve oblasti, ki močno spominja na čase Naserja, Sadata in Mubaraka.