Najboljši ruski alpski smučar že pet let posluša slovensko trenersko stroko, ki ga je pripeljala zelo visoko. Vodja moške reprezentance Urban Planinšek, ki je pred to sezono postal šef tudi ženske izbrane vrste, je namreč za glavnega trenerja v tehničnem delu svetovnega pokala za moške postavil Janija Hladnika. Planinšek je naslednji dan po uspehu Horošilova v Schladmingu odpotoval proti Beaver Creeku, kjer bo svetovno prvenstvo, nekaj minut pa si je v Frankfurtu vzel za pogovor za Dnevnik.

»Občutki so nori! Aleksander ni zgolj dosegel svoje prve zmage svetovnega pokala, temveč je deklasiral tekmece na redko viden način. Neverjetno,« je med hojo po frankfurtskem letališču povedal Urban Planinšek.

Kje se je skrival ključ do tako suverenega nastopa Horošilova, ki je navdušil vsakogar, ki spremlja alpsko smučanje?

Menim, da je bil ključ do uspeha nastop v Kitzbühlu. Če pogledate njegove rezultate v tej sezoni, boste videli, da so izjemno konstantni. V Kitzbühlu pa je na drugi progi naredil veliko napako, brez katere bi se uvrstil zelo visoko. Zdi se mi, da si je šele po tisti tekmi resnično zaupal in verjel, da je v svetovnem vrhu. Naslednjo priložnost je dobil že čez dva dneva in jo izkoristil.

Ruski slalomski junak navzven deluje izjemno miren, na tekmah ne kaže čustev. Je takrat, ko ni pred kamero, drugače?

Horošilov je po značaju zadržan. Tudi do nas trenerjev je bil dolgo takšen. Čustva pokaže redko. Lahko ste jih videli v Kitzbühlu, ko je bil jezen po napaki. Z mirnostjo je bil tudi kos velikemu pritisku v Schladmingu, ko je imel že po prvi progi veliko prednost. Svoje delo je opravil brezhibno.

Kdaj se je začel sestavljati mozaik zmagovalne miselnosti Aleksandra Horošilova?

Od nekdaj ima zelo hitre noge. Spominjam se, kako je bil že pred mnogo časa hiter na tekmah evropskega pokala v dvoranah. Na ravninah je razvijal izjemno hitrost, a vselej je delal napake. Spominjam se ga, kako je na tekmi evropskega pokala v Obereggnu s startno številko 50 prišel do petega mesta. Predlani je bil v Leviju po prvem nastopu peti, a je v drugem naredil napako in nazadoval. Da je zelo hiter, je dokazal lani na olimpijskih igrah, ko je imel v zgornjem delu kombinacijskega slaloma šest desetink prednosti pred Slovakom Zampo, ki je bil na koncu peti. Menim, da bi lahko že lani osvojil olimpijsko kolajno.

Vseeno je Horošilov v tej sezoni naredil največji korak k svetovnemu vrhu.

Ko smo se trenerji pogovarjali pred sezono, smo menili, da sodi v prvo jakostno skupino, in sicer od osmega do 15. mesta. Ko je v Leviju dosegel dober rezultat (nosil je startno številko 19, op. p.) in ga potrdil v Areju, smo si postavili naslednje etapne cilje. Ko pa je bil v Wengnu peti, smo si zadali cilj, da gremo na naslednjih tekmah po zmago. In smo šli.

Da se je v svetovni vrh prebil v zrelih letih, je zanj lahko dobro. V slovenskem smučanju sta podobno pot prestala Andrej Jerman in Mitja Valenčič, ki kasneje nista imela vzponov in padcev, kot jih imajo lahko mlajši tekmovalci.

So apetiti pred SP kaj zrasli?

Če po takšnem uspehu Horošilova v Schladmingu na svetovnem prvenstvu ne bi imeli cilja osvojitev kolajne, bi bežali od uspehov. Čeprav je slalom disciplina, v kateri si lahko danes »top«, jutri »flop«.

Koliko Rusov bo tekmovalo v ZDA?

Šest. Dve ženski in štirje moški. Vsi so dosegli norme.

Spremljate kaj dogajanje v slovenskem alpskem smučanju?

Spremljam.

Kaj porečete?

Menim, da ima Slovenija pri moških dobro generacijo tekmovalcev v hitrih disciplinah. Klemen Kosi, Boštjan Kline in Martin Čater lepo napredujejo, pred njimi pa je še dolga kariera. Tekmovalci in trenerji so pod velikim pritiskom. Če zveza nima dovolj denarja in zahteva samoprispevke, ne more računati na čudeže. Zato za rezultate, ki jih dosega slovensko alpsko smučanje, niso krivi le tekmovalci in trenerji. Takšne stvari, kot se dogajajo v Sloveniji, niso dobre za šport.