Najmočnejša država na svetu, ki živi od tega (ali samo za to), da jo nenehno nekdo ali nekaj ogroža (teroristi, sneg, množični morilci, tornadi, ebole, Kitajci, marsovci, imigranti...), je zadihala s polnimi pljuči, saj bo znova sebi in drugim lahko dokazala svojo superiornost in sposobnost preživetja. Tako kot v filmih. Prebivalci NY so se takoj organizirano in odločno lotili priprav, da z neverjetnim pogumom pogledajo katastrofi naravnost v oči in napovedanemu metru snega ter stokilometrskem vetru pokažejo, da sta se spravila na neustrašnega nasprotnika. Zapodili so se v trgovine po zaloge, ki zadoščajo za preživetje vse do eksplozije našega osončja čez nekaj tisoč let. Zaprli so šole, gledališča, galerije, podzemno železnico, odpovedali vse polete, prepovedali vožnjo z avtomobili, zabarikadirali vrata in okna, se preselili v kleti, sorodnikom poslali poslovilna pisma s pripisom ohranite nas v spominu. Psihiatri so odpovedali napovedane seanse, verske sekte so organizirale skupinske molitve. Potem so sedli pred TV.
Od tam so jih na 11 minut in 17 sekund bombardirali z najnovejšimi podatki o gibanju kataklizme. Vremenarji so s tresočim glasom obupanca spremljali vsak meter gibanja ciklona, prešteli vsako snežinko in do milimetra točno izračunali, v kateri ulici bo naneslo toliko snega, da se ne bo odtajal vse do naslednjega zahvalnega dneva (novembra). Bilo je dramatično, bilo je srhljivo, bilo je bombastično, bilo je fascinantno. Človek proti podivjani naravi. Kdo bo zmagal? Ali bo borza naslednji dan kot feniks vstala iz belega zameta? Bo demokracija preživela, bodo ameriške vrednote še vedno svetinja in svetilnik svobodnega sveta, bo vzhod ZDA dočakal še en čudež – žensko predsednico, ki je homoseksualka in islamske vere?
Naslednji dan, ko so prebivalci New Yorka počasi s prestrašeno dečico v naročju prilezli iz svojih kleti, da bi videli strahotno razdejanje snežne ujme, ki bi jim sicer uničila življenja, ne pa ameriških sanj, so ugotovili, da jih je narava kruto opeharila in jih okradla svetovno odmevnega herojstva. Padlo je pičlih 15 centimetrov snega, veter pa je odpihnil zgolj eno slabo pritrjeno reklamo. Vse strehe so bile cele, nobene jahte ni vrglo na Manhattan, ptički so veselo čivkali v Central parku in brezdomci brezbrižno posedali na klopeh. Ni bilo Obamovega govora na TV, v katerem bi z odločnim glasom napovedal, da ameriškega ljudstva nikoli nič ne bo zlomilo in da bo Hollywood takoj posnel film o strahotah, ki so jih prestali prebivalci New Yorka. Samo neki turist, menda doma iz okolice Vipave, je v opustelem centru New Yorka nergal: »Ma, dio porko, pri nas ko piha 150 na uro in so metrski zameti, se primemo za roke in gremo ven, se nadihat svežega zraka in v oštarijo. Tu pa sem bil čisto sam na 5. aveniji! Bog pomagaj Ameriki!«