Na prostoru, kjer tako mogočno stoji današnja gostilna Obrščak v Muljavi nedaleč od Ivančne Gorice v smeri proti Žužemberku, je bil njega dni vrt, ki so mu rekli zevnik ali po domače »flanščak« (ker se zelje pač »flanca«), nasproti današnje gostilne pa je že za časa Josipa Jurčiča stala neka stara napol gostilna (lastnika sta bila Boljkov Miha in njegova mati). Današnja podoba hiše se je začela oblikovati in graditi leta 1921 in več kot temeljita gradnja je trajala vse do leta 1925 (sosed zidar, Zajčev Jože, je samo kamnite vogale klesal celo leto!) in za tiste čase je bila to ena najnaprednejših, najboljših in najtrdnejših gradenj (v še dandanašnji zelo široko zidovje je vgrajenega več kot en železniški tovorni vagon železja!). Tistihdob je bi lastnik Ciril Hočevar, po domače Gričar. Ime je imel nekako po gostilni, ki je, tovrstna, furmanska, torej, praviloma bila skoraj vedno na griču, da so se konji lahko spočili po premagani vzpetini; ljudje znajo povedati, da je tod od nekdaj tekla cesta, pomembna prometna žila za Belo krajino in naprej, in da se je pozimi kaj rado zgodilo, da so jo plužili s kar 12 pari v poseben plug vpreženih konj. Hočevar oziroma Gričar je celotno posestvo lahko kupil le s pomočjo posojila, ki ga je najel pri Mestni ljubljanski hranilnici, za poroka pa mu je šel takrat uspešen podjetnik Anton Tekavec (današnjega lastnika Srečka stari oče po mamini strani) iz bližnje okolice. Imel je resnično uspešno delujočo žago. Izdeloval je parket, ki so ga poimenovali »frizne« in ki je bil tako vrhunske kakovosti, da ga je prodajal celo v Italijo.
Pa je prišla leta 1929 znana svetovna recesija (vsaka podobnost z današnjimi časi je zgolj naključna!) in vse skupaj je prišlo na dražbo. Anton se dražbe ni smel udeležiti, ker je bil porok, je pa v Ljubljano poslal svojo ženo Marijo in pripetilo se je, da so ob številki sto tisoč in en dinar vsi dražbeniki odstopili, tako da je lastništvo nad posestjo in gostilno prešlo v Tekavčeve roke. Tekavčeva sta gostilno dala v najem gospe Elici, Ljubljančanki, katere priimek je žal zbledel v pozabi, v gostilni pa zaposlila svojo hčer Marijo. Leta 1943 so Italijani požgali osnovno šolo Na Polju in potem se je »šolstvo« kar »cokunpok« preselilo v gostilno Obrščakovo (ime je gostilni pripadlo po liku iz Jurčičevega Desetega brata, tam je namreč opisan gostilničar Obrščak) in v njej »vztrajalo« vse do leta 1957, ko so v bližini odprli zadružni dom, kjer je bil prostor tudi za novo šolo. Gostilna, poleg je bila tudi trgovina, pa je takrat nekako na tiho prešla v državne roke in je bila vse do leta 1966 preprosto zaprta.
Potem je prišel 1. maj 1966, ko so jo ponovno odprli (odprl jo je Srečkov oče Franc Ilovar, skupaj z ženo Marijo) in Srečko, kleni gostilničar, se spominja tistega dne kot enega najsrečnejših v svojem življenju. V zakonu Franca in Marije so se rodili trije otroci: Franc, Srečko in Marko, a usoda se je tako obrnila, da je gostilničarstvo prevzel prav Srečko (po smrti očeta Franca, leta 1983). Srečko se je poročil s svojo Sonjo, dobila sta dve čudoviti hčerki, Niko in Katjo, in prav Katja je posle prevzela leta 2010. Katji je v velikansko, vulkansko pomoč mož Uroš, ki je tako marljivo priden Srečkov učenec, da je veselje gledati to družinsko slogo in iz nje izhajajočo moč.
Srečkova družina je gostilno dodobra prenovila, kakopak, in najbolj so ponosni na restavracijski del, ki je prinesel razširitev poslovanja. Ne gre pozabiti njihovega čuta za ohranjanje kulturne dediščine, o čemer več kot nazorno priča znamenita Jurčičeva soba v gostilni, ki jo je slikar Jug opremil s prečudovitimi zidnimi in stropnimi poslikavami, vsebinsko izhajajočimi večinoma iz literarne tvornosti Josipa Jurčiča. Vredno ogleda in občudovanja pa spoštovanja tudi. V gostilno so ljudje radi zahajali že od nekdaj, med njimi tudi kakšna zelo pomembna glava, kot na primer znameniti operni pevec Ladko Korošec ali pa igralska dvojica Janez Eržen in Vera Perova, oba MGL-jevca.
Pri Obrščaku je nemogoče, da bi bil lačen ali žejen. Nemogoče. Da bi bil nezadovoljen, pa je sploh iluzorno. Vse, kar ponujajo, je ne le domače, temveč tudi izredno sveže. Domače klobase, pa doma dimljen »špeh«, pa govedina v solati, pa gobova in goveja juha, pa jurčki na več načinov, pa pečenke in zrezki vseh vrst in oblik, pa krače, pa pečenice, krvavice, dimljene klobase, vse zaljšano z zeljem ali repo, pa še z domačimi ocvirki, pa »filane« telečje prsi, pa jota, vampi, obare, golaž, ričet, pa žabji kraki in žlikrofi in štruklji, pa tlačenka in solate vseh vrst, za konec pa še zavitki, omamno dobri (jabolčni, borovničev ali skutin), pa vrhunske potice, tako, za povrh. Vse skupaj je mogoče zaliti z bogato bero vin in drugih pijačic, takšnih in drugačnih (pokusiti velja Krjavljevo medeno žganje).
Obrščakovi so »kaveljci in korenine«, da malo takih. Vredni, še kako vredni iskrene, srčne pohvale. Za vse, kar so, in tudi za čisto vse, kar ponujajo.
