Sem samo človek, ki mu je všeč več stvari

V Ingenium Ensemble poje moj nekdanji sošolec Blaž Strmole, pa so me že v svojih začetkih zaprosili, naj zanje kaj napišem. Potem smo še sodelovali, do zdaj so se že zelo uveljavili tudi v tujini. Sicer pa se je moje komponiranje začelo z ljudsko glasbo, svoj prvi album sem izdal z bratrancem Gašperjem Banovcem, ki je ravno pred kratkim zapustil Ingenium Ensemble. Bila sva ustvarjalna, samoiniciativna, pisala sva priredbe ljudskih pesmi. In ko sva razmišljala, kako bi to zabeležila, se nama je zdela glasba preveč improvizirana, da bi jo zapisala, pa sva vse skupaj kar posnela. Takrat, ko je izšla ta plošča, nisem imel niti 17 let – niti tega se še nisva zavedala, da gre za avtorsko delo. Ampak ta plošča je bila zame prelomna: povezan sem ostal z ljudsko glasbo, zaradi nje sem pozneje prišel v Terrafolk, začel sem pisati priredbe ljudskih pesmi za zbore.

Vedno sem se sprehajal po nekih svojih poteh, veliko stvari sem začel početi sam, tudi komponirati. Pred kratkim smo s kolegi zagnali svojo založbo Janus Atelier, kjer med drugim izdajamo note, za svoje potrebe smo ustvarili Janus Ensemble, zasedbo mladih virtuozov iz Slovenije in Avstrije. To, da nimam posebnih predsodkov do različnih glasbenih zvrsti, morda nekaterim ni prav, radi imajo predalčke. Ampak samo človek sem, ki mu je všeč več stvari, ne samo ena. V etno glasbi so recimo glasbeni poudarki drugje kot v klasični, te razlike so mi všeč.

Študij kompozicije sem že končal, februarja me čaka še diplomski izpit iz violine, oboje pa sem obiskoval na klasičnem oddelku. Celovški konservatorij je morda bolj znan po džezovskem oddelku, sploh zato, ker pri nas nimamo tako visoke ravni poučevanja džeza, zaradi bližine pa ga obiskujejo številni Slovenci. Toda tudi klasični oddelek je dober, imamo nekatere izvrstne profesorje, med katerimi so tudi Slovenci. Na oddelku za violončelo sta bila do nedavnega Miloš Mlejnik in Igor Mitrović, a Mlejnik je pred kratkim odšel in ga je zamenjal avstrijski profesor. Na pevski oddelek je letos prišla slovenska sopranistka Francka Šenk, profesor Gabriel Lipuš pa je koroški Slovenec.

Sem pa kot obvezno izbirno vsebino pri pedagoški diplomi dodal džez klavir; zanimala me je harmonija, všeč mi je džezovska improvizacija. Glede na to, koliko igram neklasične glasbe, bi me seveda marsikdo prej uvrstil v džez. Vendar me v osnovi violina v džezu nikoli ni privlačila, niti se nisem poglabljal v violinsko džezovsko improvizacijo. Tudi improvizacija pri meni ne gre ravno v kakšen predalček, je tisto v meni, kar sem počasi gradil, o tem razmišljal – in potem so se nekatere stvari kar prijele.

Mislim, da je dobro začeti s klasično šolo, ker je tehnično dobro postavljena, izčiščena, nenazadnje lahko v nasprotnem primeru pride tudi do izvajalskih nepravilnosti ali telesnih poškodb zaradi nepravilne drže pri igranju. Dobro pa se je v nekem trenutku odpreti tudi drugim glasbam. Danes je že veliko vrhunskih klasičnih glasbenikov, tudi violinistov, ki igrajo klasični repertoar, sodelujejo pa tudi v zunajklasičnih projektih. Violinistka Hilary Hahn je denimo pred kratkim izdala album Silfra, kjer je posnela improvizacije z avantgardnim pianistom in komponistom Hauschko. Tudi violinskega virtuoza Stefana Milenkovića zanimajo druge glasbe, denimo tango. Ali pa v sami klasični glasbi ubirajo druge pristope, kot recimo to počne Christian Tetzlaff, ki ni šel po poti, ki so mu jo začrtali; na debiju v Ameriki ni igral Čajkovskega, temveč Schönberga. Odigral ga je tako, kot ga do takrat še nihče ni slišal! Res pa poslušalci ne marajo preveč presenečenj.

Predvsem pri nas, seveda pa tudi kje drugje v tujini, v izobraževalnem sistemu manjka pisanosti glasbe; prepustnost za druge zvrsti je precej odvisna od posameznih profesorjev. Sem pa vesel porasta zasebnih glasbenih šol v tem prostoru. No, nekatere poučujejo otroke le osnovnih akordov iz popularne glasbe, nekatere pa se resno obračajo v prave poudarke v popularni, džezovski, etno glasbi – in v takšnem sistemu lahko otrok zelo dobro osvoji na primer ritem. V klasični glasbi se med šolanjem ritmu daje zelo malo poudarka, moja glasba pa je izjemno ritmična in prav ritem predstavlja prvo težavo, na katero klasični glasbeniki naletijo ob mojih kompozicijah.

Klemen Bračko je nekaj let starejši, sva si pa zelo podobna in hkrati zelo različna, kar nama je v izziv. Skupaj sva delala že veliko različnih stvari, od muzike za risanko do igranja na ulici, k zasedbi Terrafolk sva nekako pristopila hkrati, zdaj sem ga povabil tudi v Janus Ensemble kot violista. In že pripravljava program, ki ne bo tako strogo klasičen, kot so recimo moje zadnje kompozicije. Želiva si, da bi imeli v enem večeru dva tematska koncerta: da najprej povabimo ljudi na koncert v dvorano, pozneje pa se preselimo v gostilno, foyer ali v kakšno drugo bolj sproščeno okolje, čemur primerna bi bila tudi glasba. Ena glasbena izkušnja bi bila bolj intimna, poglobljena, druga bolj namenjena druženju, morda celo plesu. Naj se ve, da kakovost glasbe ni odvisna od stila ali okolja, temveč od koncepta, angažmaja tistih, ki muziko delajo, izvajajo. Navsezadnje je bila funkcija glasbe vedno priložnostna.

Tako je, zdi se mi, da je postalo v umetnosti nekoliko pregrešno, če se personificiraš, vse je treba dvigovati nekam v višave, šele takrat nekaj postane umetnost. Ampak ne moremo iti mimo človeka. Tiste najbolj zadrte glasbene kritike, ki ves čas zavračajo drugačne pristope in iščejo zgolj neko po njihovem mnenju vrhunsko umetniškost, potem vidiš v nekem drugem okolju, kako so oni še bolj »običajni« od »običajnih« ljudi.

David Veber je moj prijatelj, s katerim sva skupaj zašla v skladateljske vode, zdaj pa sva se povezala v založbo Janus Atelier, morda se nama bodo kasneje pridružili še drugi skladatelji in inštrumentalisti. V resnici si ustvarjamo prostor za delo, sistem je morda podoben funkcioniranju društva, delamo pa seveda po svoje, kot pač znamo. S Klemnom Bračkom bova kmalu uresničila svoje filmske projekte, na plošči se nama bo pridružil še Teo Collori, s katerim smo sodelovali že v Simboličnem orkestru, sam igram v Collorijevi zasedbi Momento Cigano, skupaj pa igrava tudi v Magnificovem bendu, kjer sicer igram violino in pišem orkestrske aranžmaje.

Glasba na tem albumu je nekako najbolj moja, tako najraje skladam, gre pa za izbor tega, kar sem ustvaril v zadnjih treh letih. Pri starših imam še vedno sobo s klavirjem, kamor se umaknem, da delam. Ta ustvarjalni mir mi zelo veliko pomeni, sploh če je veliko koncertov; tam sem lahko sam s sabo in ustvarjam.

Na tej plošči so se znašle zelo različne skladbe, niti ene ne bi mogel izpostaviti in reči, tako pa zveni »moja muzika«. Če si kdo dejansko želi vedeti, kaj počnem, se je treba skozi ploščo sprehoditi počasi, tako zelo kontrastne so skladbe. Mladi ljubljanski solisti, ki jih vodi Nejc Avbelj, tudi član Janus Ensembla, že nekaj časa igrajo mojo prvo skladbo na plošči Glasba za godala: Antecessores in po njihovi zaslugi je to moja največkrat izvajana skladba. Posneli so tudi eno zadnjih skladb Cantus Modestus za klavir in komorni orkester, ki je nastala lani in je stilno precej drugačna od prejšnjih. Na plošči so solisti še pianist Davorin Mori, violinist Nejc Avbelj, violončelist Zoran Bičanin, sam pa sem posnel Sonato za violino in klavir ter skladbo Imaginary Landscape of Mushrooms.