Zakričal je od navdušenja in s pogledom iskal navijače, ki so zgoraj brez in z umetnimi brki skakali od veselja. Čustvo sreče se je sprostilo, ko je Filip Flisar s prekaljenim manevrom v zadnjem delu proge prišel s tretjega mesta na prvo in postal svetovni prvak v smučarskem krosu. »Ne morem verjeti, hvala bogu, da je vse za mano. Imel sem veliko dela, praktično v vseh vožnjah. Starti mi niso najbolje uspeli, a na valovih sem si nato izboljšal položaj, na koncu pa slavil. Pohorske šunke so na 'kuclih zašpanale', vsaj nekje je pohorska šola prišla do izraza. Na 'kuclih' sem dober, kar je bilo dovolj za zlato kolajno. Komaj prihajam k sebi,« je bila prva izjava Flisarja po prihodu v cilj. In očitno ni prišel k sebi niti med podelitvijo kolajn, saj je med predvajanjem slovenske himne pozabil sneti kapo z glave.
Smučarski kros nima dolge tradicije, a zato zahteva neustrašne tekmovalce. Ogromno je skokov, prerivanja in smučanja pri visoki hitrosti. Kljub temu Flisarja med tekmovanjem ni strah, kar pa ne pomeni, da tega občutka ne pozna. »Nepopisno strah bi me bilo, če bi padel v morje in ne bi videl dna. V tem primeru bi hitro kot kakšen delfin plaval proti obali. Tudi kadar visoko plezam, se moj srčni utrip močno poviša, prav tako bi se precej neugodno počutil, če bi me zaprli v kanalizacijski jašek,« je pred časom povedal za Denar In. »Raznih divjih živali se ne bojim, bolj me je strah ljudi oziroma človeške hudobije – ta je največji strah, ki ga lahko imamo ljudje, saj je človek najnevarnejše bitje na tem svetu.«
Morda ga pri adrenalinskih športih ni strah, ker je že v rani mladosti preživel mnoge stresne situacije. »Ko sem bil še majhen, me je mama pomotoma polila z vrelo kavo in mi 'osmodila' celo koleno. Nekoč me je s kosilnico tudi oplazila po roki, saj me je spregledala, ko sem se valjal v travi,« je razlagal. Ima pa mama še eno vlogo pri njegovi karieri – javlja se na domači telefon in s posebnim govorom poskrbi, da nadležne oboževalke pokličejo zgolj enkrat.
Poškodovan je bil že večkrat. Imel je nalomljene kosti, počeno ledvico, zlomljen gleženj, v bolnišnici pa je pristal tudi zaradi nerodnosti, ko se je porezal s sekiro in dobil osemnajst šivov kože in šest šivov vezi. »Dostikrat sem prespal v bolnišnicah, tako da sem si z njimi precej domač. Bolniške sestre me ne privlačijo kaj dosti, tudi bolnišnična hrana ni kaj prida, zato v bistvu sploh ne vem, zakaj tako pogosto rinem tja,« je dejal.
Iz njegove podobe, kretenj in izjav je hitro jasno, da je Flisar po duši veseljak, zato je njegov vzdevek – komik. »Nisem zatežen človek. Rad se pošalim, čeprav kot komik še ne nastopam na odrih. Marsikaj rad obrnem na šalo, seveda ne resnih stvari,« je dejal. Ena od resnih stvari je bila denimo pred leti, ko je bil v sporu s Smučarsko zvezo Slovenije. Flisar je bil prepričan, da mu krovna organizacija pomaga bistveno premalo. »Moral sem jim groziti. Bilo je za znoret. Obstajajo načela morale in etike. Če sem jim prinesel zmago, bi mi lahko vsaj vozovnico rezervirali, kar jih nič ne stane. Sledili so kar divji pogovori. Na koncu so le plačali vozovnico. Pri nas moraš groziti, če želiš kaj doseči,« je rekel. Odnos je trenutno boljši. Flisar podobno kot Tina Maze trenira s svojo ekipo v sinergiji z nekaterimi tujimi tekmovalci, smučarska zveza pa mu dovoli, da trži prostor na svoji opremi.
Največ Slovencev ga pozna po brkih. »S kolegi smo si jih pustili. Potem sem se navadil na njih. Zarasle so se mi v ustnice, korenine zdaj segajo do duše,« je razlagal, hkrati pa priznal, da si jih ni pustil rasti zaradi marketinških učinkov. »Začetek ni bil taktičen. Nato sem si rekel, da si bom brke pustil, kajti vedel sem, da bi to lahko vžgalo. In poteza je postala idealna. Brez brkov bi imel pol toliko medijske pozornosti, kot jo imam.« Pri tem mu pomaga tudi posebni sponzor, ki Flisarju dobavlja vosek za brke. Ob tem porabi tudi veliko ostale kozmetike, saj zase pravi, da je obseden z osebno higieno.
Čeprav spada med najbolj prepoznavne slovenske športnike, ni med najbogatejšimi. Flisar zato navdih išče v drugih stvareh. »Šport ti prinese marsikaj. Si prepoznaven, imaš precej ugodnosti. Povsod te lepo sprejmejo. Nekaj pomeni tudi, če te ljudje spoštujejo. Ni pomembna le finančna plat. Če bi hotel imeti denar, bi igral nogomet. Rad imam ta šport in prijatelje, s katerimi smučam. Zaradi tega to delam. Nekaj denarja seveda dobim. Če bi ga imel več, se tudi ne bi pritoževal. Ne nazadnje imam sponzorska oblačila in druge ugodnosti. Za življenje ne potrebujem veliko,« pravi Flisar. Kako zelo ga Slovenci cenijo, bo jasno, ko bo prišel domov na proslavo svetovnega naslova. Nedvomno bo bučno, veselo in nasmejano.