»Ko sem se leta 2004 vrnila iz Italije v Izolo, sem bila le ena v množici nezaposlenih Slovencev in Slovenk. Prijavljena sem bila na zavodu za zaposlovanje, pisala sem prošnje za službo, honorarno počela marsikaj od 12 do 14 ur na dan: delala kot trenerka, sekretarka v moškem in ženskem klubu, natakarica, v računovodskem servisu, kot socialna oskrbovalka... Bila sem tudi samostojna podjetnica dve leti in pol, a ni bilo denarja, in sem bankrotirala. Začela sem si sposojati denar za preživetje sebe in družine, z zaslužkom iz Katarja pa vračam dolgove prijateljem, ki so mi takrat posojali denar,« se težkih časov spominja Mara Šolaja, ki je v Katar prišla februarja 2013.
V Doho je prišla s pomočjo Rolanda Pušnika, ki jo je poklical, ali bi prišla za trenerko vratark. »V nekaj sekundah sem se odločila, da grem. A potem sem kar šest mesecev čakala na vizum. Ko sem se že sprijaznila, da ne bo nič iz tega, sem 5. februarja 2013 dobila elektronsko pošto z delovnim vizumom in letalsko vozovnico za 10. februar. In ko sem prišla v Katar, sem najprej doživela šok. Mogoče sem imela tudi preveč predsodkov do islamskega sveta, mogoče me je bilo malo strah priti sem. A sem kmalu spremenila svoja razmišljanja in stališča. Človek mora najprej zadeve videti in doživeti, da jih lahko potem ocenjuje,« se zaveda Izolanka, ki se je v preteklosti lotila tudi študija novinarstva, a ga ni končala.
Ženske lige v Katarju ni
Ob prihodu se je takoj lotila zahtevnega dela. »Nisem začela od temeljev, ampak sem morala najprej skopati luknjo in postaviti temelje, da sem lahko začela graditi,« slikovito opisuje začetke v Dohi. Vsak teden dela od nedelje do vključno srede od 16. do 20. ure (trening z vratarkami različnih reprezentančnih selekcij), od četrtka do sobote pa je prosta. »Sprva je bila prisotnost na treningih zelo slaba. Starejše vratarke so zaposlene ali študirajo, zanje je rokomet le hobi in jih je težko motivirati, čeprav zanj dobivajo določeno denarno nadomestilo. Pogovarjamo se v angleščini, naučila pa sem se tudi nekaj arabskih besed, povezanih z rokometom. Vsako vajo moram pokazati večkrat, tako da sem po koncu treninga najbolj utrujena med vsemi.«
Treninge in druge rokometne dejavnosti opravlja v Aspire Centru, v katerem je tudi sedež komiteja za ženski šport. Nad razmerami za delo je navdušena, dvorana pa je blizu njenega stanovanja, za katerega najemnino (1300 evrov mesečno) plačuje katarski olimpijski komite. »Imamo člansko ekipo, mladinsko, ki še ni v pogonu, kadetsko in ekipo, ki je nekaj med mlajšimi deklicami in mini rokometom. Usmeritev je, da bi privabili čim več Katark ali žensk, rojenih v Katarju, a je težko, ker jim starši ne dovolijo,« pravi nekdanja vratarka in pojasni, da ženske lige v Katarju še nimajo, lani pa so poskusno izpeljali tekmovanje s štirimi klubi. V članski ekipi ima trenutno tri vratarke (četrta ne trenira že nekaj mesecev, ker se pripravlja na poroko), v kadetski pa tudi 15-letnico, za katero upa, da jo bo v treh letih natrenirala v dobro vratarko: »Ima dobre predispozicije, a pri igralkah in vratarkah je glavna težava njihova negibljivost, ker se otroci tukaj malo gibajo. Problem pri iskanju vratark je pomanjkanje višine, dekleta so ali prelahka ali pretežka, večinoma počasna...«
Mož ostal brez službe
Tudi njen mož Miodrag je nekdanji rokometaš in trener, a je trenutno brezposeln v Izoli in išče službo. Nekaj časa je delal celo kot voznik tovornjaka, lani pa je imel slabo izkušnjo v Srbiji. »Prevzel je treniranje prvoligaške ekipe Minaqua iz Novega Sada. Dobro mu je šlo, saj je na osmih tekmah sedemkrat zmagal in enkrat remiziral, a je nato nepričakovano dobil odpoved,« pripoveduje Šolajeva. Z Miodragom imata tudi zdaj 19-letnega sina Luka. »Ima osebno izkaznico in je prijavljen v Dohi, trenutno pa je na šolanju v Izoli. Pri meni je bil enkrat dva meseca, drugič pa dva meseca in pol. Tukaj je tudi treniral košarko,« pravi o sinu, ki v Izoli končuje srednjo šolo (smer informatika) v italijanskem jeziku, Luka pa je v Italiji tudi štiri leta obiskoval osnovno šolo.
»Dolgoročno se ne vidim v Katarju, kratkoročno pa ne v Sloveniji. Katar je zame enkratna priložnost, da si zagotovim pokojnino, ker je v Sloveniji ne bom dočakala. Z razpadom Jugoslavije sem, sicer po lastni krivdi, izgubila dvanajst let delovne dobe kot vrhunska športnica, ki mi je zdaj niti Srbija niti Slovenija ne priznata. Takrat si nismo redno plačevali delovne dobe kot športniki, ampak je bila navada, da si po karieri za nekaj tisoč nemških mark kupil nekaj let za nazaj za pokojnino. Seveda nisem pričakovala, da bo Jugoslavija razpadla, in ostala sem brez vsega,« končuje Mara, ki je bila lani na pripravah v Mariboru, naslednji mesec pa bodo najbrž v Umagu. Upa, da bo v Katarju vsaj pet let ali dlje: »A to ni v mojih rokah. Tu lahko čez noč brez razloga dobiš odpovedno pismo in imaš mesec dni časa, da odideš iz države.«
