Zapis o vtisih izvidnika iz Nemčije v Kopru se začenja s spominom na lanskega izvidnika iz Makedonije, ki ga je Koper spominjal na Ohrid. K temu naj pripomnim, da ga Koper lahko spominja le na Koper in Ohrid na Ohrid. A pustimo zdaj to, kar je tako značilno tudi za turistično propagando, ki ustvarja take in podobne primerjave (na primer severne Benetke, slovenska Provansa, dolenjske Benetke...). Pomembnejša pri tokratnem obisku Kopra je izjava nemškega izvidnika, da priporoča vsaj tridnevni obisk Kopra. Zares odlično in pohvalno, predvsem tudi poučno za številne slovenske nergače, celo turistične »strokovnjake«, češ, kaj pa bi delali v Kopru in še katerem mestu več kot en dan. Tudi sicer so me vtisi nemškega izvidnika in obeh slovenskih zelo navdušili. Pri tem pa je zanimivo, da so imeli pri nekaterih vsebinah popolnoma različne izkušnje. Izjema je bila le kulinarična ponudba. Različnost izkušenj se je pokazala že ob obisku TIC. Nemškemu izvidniku je zaposleni pojasnil, da je vodeni ogled mesta možen le v poletnem času, »ko sta v pisani dva zaposlena«, slovenska izvidnika pa sta bila informirana o možnostih ogleda štirikrat na dan. Morda je bilo po sredi vprašanje vodenja v drugem jeziku. V mestih, kakršen je Koper, bi morali v prihodnje več razmišljati o mreži prostovoljcev, ki bi lahko kadar koli popeljali posameznega turista ali skupino po kraju. Zaposleni na TIC morajo pač tam sedeti in posredovati kar najboljše informacije, ne pa čakati, da jih bo »gospa zamenjala«, potem pa bodo lahko vodili. Če rečem najboljše informacije, to pomeni, da morajo imeti izdelan sistem, kaj bodo turistom iz določenih okolij in jezikovnih skupin svetovali. Zagotovo ni primeren nasvet obisk picerije, razen če turist posebej na izrazi, da bi želel jesti pico. No, resnici na ljubo so bili nasveti nemškemu in slovenskima izvidnikoma primerni ter so imeli zares odlične priložnosti za spoznavanje lokalne in regionalne kulinarike. Le v hotelu Bio bi jim svetoval, naj razmislijo o poimenovanju ananasov karpačo ali carpaccio, saj bi bile že ananasove rezine bolj primerne. Carpaccio pač ne more biti vse, kar je na tanko narezano. Drugo področje, kjer so imeli nemški in slovanska izvidničarja različne izkušnje in vtise, je bila ponudba spominkov. Občina Koper in njen turistični oddelek zelo zgledno že vrsto let skrbita za primerno spominkarsko ponudbo. Zato ne preseneča, da je bil nemški izvidnik nad njo navdušen. Pokazalo se je tudi, da prihaja iz razvitega turističnega okolja, kjer dobro vedo, kaj spominki sploh so in kakšni morajo biti, da nagovarjajo različne turiste. Zanimanje so mu vzbudili » lokalni izdelki in ne neke plastike«. In kaj je izbral? Nobenih lovilcev prahu, ampak same uporabne izdelke, od obleke do živil. Morda je imel tudi srečo, da so imeli tudi v prodajalni dovolj smisla za ponudbo in predvsem komunikacijo z njim. To bi težko trdil za slovenska izvidnika, ki so jima v trgovini Istranka povedali, da »tipično koprskega nimajo nič«. Seveda je bilo tudi razumevanje spominkov slovenskih izvidnikov zelo tradicionalno. Izjava izvidničarke »veliko lepega, pa nič navdušujočega« je v nasprotju z naštetimi istrskimi izdelki, kot so oljčna olja, med, vina, piranska sol, skodelice idr. In navsezadnje, saj je Koper tudi del Istre, torej so našteti izdelki tudi reprezentanti Kopra. Še tretja, popolnoma različna izkušnja obeh izvidnic pa je povezana z muzejem oz. etnološko zbirko Pokrajinskega muzeja v Kopru. Nemški izvidnik si zbirke najprej ni uspel ogledati, ker je bila »gospa na kosilu«. Seveda mu je s tem dala idejo, da se je tudi sam odpravil na odlično kosilo k Slavčku, v gostilno, ki je bila »nekako v slogu kuhinje stare mame«. Ob tej misli bi se morali zamisliti mnogi gostinci in načrtovalci oprem naših gostinskih lokalov. A ta izkušnja zaprtosti zbirke zaradi kosila nekako spominja na prejšnjo izvidnico v Rušah, kjer je izvidniška družina naletela kar na dva taka primera. Zelo nerodno mi je pisati o teh zadevah, saj bi mi lahko marsikdo oporekal, češ da ima vsak pravico tudi do kosila. Seveda, vendar v turistični ponudbi je treba te zadeve na neki način urediti. V sosednji Italiji dobro vemo, kdaj imajo tudi zaposleni (v muzejih, restavracijah in še kje) čas za kosilo, in takrat nam niti na pamet ne pride, da bi trkali na vrata. Tudi če so odprta, ne vstopamo. Vendar je to del njihovega načina življenja, njihova posebnost, tako kot v Dalmaciji in še kje v Sredozemlju popoldanski počitek. To so posebnosti različnih kulturnih okolij, ki jih spretni turistični načrtovalci in promotorji vključujejo v ponudbe in tudi s takimi vsebinami privabljajo turiste. Pri nas pa je za zdaj to le sindikalna pravica in naj bo dovolj, da ne zanetim protesta ali celo shoda. In za konec: čestitke vsem gostinskim hišam, ki so jih izvidniki obiskali, saj so bili vtisi, okusi, postrežba taki, kakršni morajo biti v turistično dokaj urejenem mestu Koper.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
V Kopru sem pogrešala bolj izbrano ponudbo, ki je tesneje povezana z gastronomsko in kulturno dediščino istrskega podeželja. Tu je vzor Izola in njihov uspešni projekt »Kilometer nič«, ki stremi k promociji bolj zdrave in lokalno pridelane sveže hrane. Koprska turistična ponudba je samozadostna in preveč ležerno osredotočena zgolj na poletje ter premalo na zunajsezonske mesece – sploh v času sedanje zelene zime, ko je turiste treba usmerjati z drugačno ponudbo. Potrebne so tudi spremembe pri urniku in organizaciji ogledov muzejev. Zakaj namreč ne bi bil možen voden ogled tudi v zimskem času – potreben je samo dogovor o možnosti najema vodnika. Kaj pa bi bilo, če bi Koper v tem času nepričakovano obiskala skupina turistov in bi jih zavrnili zaradi – pomanjkanja vodnikov… Grad Socerb se mi zdi odlična izbira, žal mi je edino, ker je Philip zamudil izkušnjo srečanja z najemnikom Milanom Grajem. Z okušanjem njegove kulinarike in obiskom kleti dobi grad čisto nove razsežnosti. Izgubljena priložnost za dober vtis mesta Koper se mi zdi tudi preslaba označenost (meni osebno čudovitega) Škocjanskega zatoka – pogosto spregledane turistične točke, ki deluje kot privid sredi industrijske cone mesta Koper.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Spletni nastop Kopra ima veliko plusov, nekaj pa je tudi segmentov, kjer je potrebna nadgradnja oz. optimizacija. Najbolj pozitivno in za turista pomembno je, da je spletno mesto vsebinsko bogato, natančno in v več jezikih. Dobra je podrobnost zgodb in informacij v segmentih aktivnosti, izletov, kulinarike in gastronomije. Tudi prenočišča in zmogljivosti so smiselno urejeni in predstavljeni. Vendar pa navigiranje po spletnem mestu in uporabniška izkušnja, kar so opazili tudi izvidničarji, ni povsem na ravni vsebin in ponudbe. Glede iskalnikov... Avtoriteta občinskih spletnih strani je seveda tako visoka, da v tem smislu pozicioniranje ni problematično, precej drugače pa je, ko iščeš po nekaterih za turizem še vedno zelo relevantnih ključnih besedah. Čeprav bi samo turizmu namenjeno spletno mesto verjetno lahko dosegalo višjo raven personifikacije in osredotočenosti na turiste, optimizacija pa bi bila lažja in bi upoštevala tudi priložnosti za Koper, ki se skrivajo v tako imenovanem dolgem repu iskanj. Prav tako upraviteljem priporočam izboljšanje optimizacije za iskalnike na samem spletnem mestu. Všečni so tudi številni katalogi, ki bi jih veljalo razdeliti po jezikovnih skupinah iz čisto praktičnih razlogov, saj bodo uporabniki tako lažje in hitreje nalagali gradiva na svoje računalnike oz. tablice in mobilne telefone. Ko smo že pri mobilnosti, Koper pravzaprav mora iti korak naprej v smislu prilagodljivosti za uporabo na različnih mobilnih platformah. Upraviteljem tudi priporočam, da skrbijo za aktualnost oglaševanih vsebin, predvsem pa, da bogato, široko in razvejano ponudbo Kopra oplemenitijo z nadgradnjo celotne izkušnje spletnega nastopa, vključno z aktivnejšim upravljanjem družbenih medijev, digitalnih medijskih odnosov, kakor tudi z aktivnejšim upravljanjem pozicioniranja na različnih mnenjskih portalih in rezervacijskih spletnih mestih. Velika priložnost se za Koper skriva tudi v napredni vizualni digitalni komunikaciji. Zelo dobro, z možnostjo odličnosti.
Vito Avguštin, Dnevnik
Pri tisti spletni rezervaciji prenočišča pri našem nemškem izvidniku je bilo nekaj zelo narobe – nekje zasedeno, nekje pa z lahkoto do proste sobe? Sicer naj bi bila spletna stran po navedbah slovenske izvidnice z drobnimi zamerami glede ažurnosti zelo dobra. No, mogoče bi res veljalo razmisliti, kam postaviti muzeje, da bi jih gostje na spletni strani prej našli. Povsem druga slika pa je, ko gost zamenja jezik in išče na isti spletni strani namesto v slovenščini v nemščini. Philip je rekel, da je tam komaj kaj pisalo, informacije so bile izjemno skromne, podatkov ni bilo skorajda nič. To vsekakor ni dobro, saj si že približno dve tretjini turistov, ki nekam potujejo, kraje na poti ogledajo tudi na spletu. In če nič zanimivega ne najdejo, se pač ne ustavijo.
Velja spomniti na opazko, da je bilo mnogo tega, kar si je želel ogledati Philip, zaprto in da so pročelja mnogih starih poslopij neurejena. Tudi sicer ni prav razumljivo, zakaj je tolikšna razlika v ponudbi med sezono in zdaj, v zimskem času – zakaj pravzaprav ni na primer mogoče v tem času z ladjico na turistično plovbo ob obali, zakaj so za nekatere organizirani ogledi, za druge ne...?
Na splošno pa sta bili tako slovenska kot tuja izvidnika dokaj navdušeni nad Koprom. Gostoljubni domačini, TIC s prijaznim mladeničem, muzeji z bogatimi in zanimivimi razlagami muzealcev, čisto in urejeno mesto... Pa ni svetlega pogleda prineslo le lepo vreme – zakaj torej 'presenetljivo' navdušenje? V resnici je Koper v naši podzavesti neko odpisano mesto, kraj, kjer so doma pristanišče in z njim povezane velike hale, pa industrija... Zato se mu mnogi izognejo na poti do najbližje plaže. Pa ni odpisano mesto, daleč od tega, saj je v resnici Koper pravi biser zgodovine s starim mestnim jedrom in diskretnimi ozkimi uličicami, ki oklepajo čudovita poslopja in vodijo do urejenih trgov, ki ima zelo dobro kulinarično ponudbo. To je ugotovil poslovnež, ki je prepotoval že pol sveta in je za Koper takoj izjavil, da je to mesto, ki ga moraš obiskati vsaj za tri dni. Res škoda, ker tega številni res še ne vedo.