Leta 2010 so organizatorji novinarje povabili na ogled Muzeja islamske umetnosti, ki se bohoti na vseh razglednicah katarske metropole in ima v mestu prestižno lego. Ker je bilo tedanje prvenstvo organizirano slabše, posledično niti ni bilo presenetljivo, da ni bilo napovedanega organiziranega prevoza od hotela do muzeja. Po polurnem čakanju sem najel taksi, ki me je z zamudo pripeljal do cilja. Ni mi bilo vseeno, ko sem videl, da se je organiziran ogled že začel. Do mene je pristopil prijazen moški, me pomiril in mi priskrbel osebnega vodiča.
Prišla je vodička manjše postave. Videti je bilo moč le njene oči. Bila je domačinka, govorila je perfektno angleško. Vodila me je po muzeju, mi ponosno razkazovala državno lastnino, zaupala še kakšen vrtoglavi znesek nekaterih dragocenih predmetov slavnih oseb. Na vprašanje, kakšen rep in glavo imajo vsi ti dragoceni predmeti, me je vodička pogledala in odločno dejala: »V našem muzeju, na katerega smo izjemno ponosni, imamo za zdaj vse, kar smo želeli imeti. Vsaka dragocenost ima svojo ceno. Ko si nekaj zaželimo, tu tudi kupimo. Naj stane, kolikor hoče.«
Nisem polemiziral, saj sem slišal, kar sem želel. Po doživetem nisem presenečen, da je Katar v zadnjih letih postal središče športnega sveta. To si je pač zaželel. Ne bi me presenetilo, če bodo Katarci v kratkem gostili zimske olimpijske igre s smukaškim ciljem v središču Dohe. Politika Mednarodnega olimpijskega komiteja gre namreč že več let v smer, da največje športne spektakle organizirajo bogate države z največjim interesom, in ne tiste s tradicijo.