Zdaj 53-letnik z vzdevkom Puška je prišel v Katar, ko je tukajšnjo člansko reprezentanco vodil njegov rojak Borut Maček. In kako se je privadil na povsem novo in drugačno okolje? »Priznam, da je bilo sprva zelo težko. Bilo je seveda nekaj težav, saj človek doživi kar manjši šok, ko se poleg novega okolja in ljudi sooči z za nas nenavadnimi običaji in navadami, drugačnim načinom razmišljanja, kulturo, jezikom... A sčasoma sem se na vse to navadil in privadil, tako da je zdaj vse v redu,« se spominja Rolando Pušnik, ki je z reprezentanco Jugoslavije osvojil zlato olimpijsko kolajno leta 1984 v Los Angelesu, štiri leta pozneje še bronasto v Seulu, s Slovenijo pa osmo mesto na OI 2000 v Sydneyju.
Dobil je odpustno pismo
Dokler je bil Maček selektor, je bil Pušnik trener vratarjev. A Katarci so v želji, da bi se čim bolje odrezali na letošnjem SP pred domačimi gledalci, lani prekinili sodelovanje z Mačkom in »kupili« Španca Valera Rivero, ki je pred dvema letoma v Španiji svojo domovino pripeljal do naslova svetovnega prvaka. »Tudi jaz sem dobil odpustno pismo, v katerem je pisalo, da bom tri mesece na poskusnem delu in opazovanju pri Riveri, da me spoznajo, vidijo in ocenijo moje delo. Povedali so mi, da se bodo potem odločili, ali bomo še sodelovali. Očitno so bili z mano zadovoljni in so ocenili, da sem pravi za to delo,« pripoveduje Pušnik, ki je v karieri nosil drese številnih domačih in tujih klubov (Celje, Crvenka, Niš, San Antonio, Zagreb, Slovenj Gradec, Slovan, Metković, Trimo).
Postal je trener vratarjev v mladinski reprezentanci Katarja, o sodelovanju z Rivero pa pravi: »Zelo sem vesel, da sem dobil priložnost delati z njim. V Katarju so prepričani, da je sodelovanje s tako imenovano špansko strokovno linijo najboljša rešitev za tukajšnji rokomet.« Ob prihodu v Katar je z Mačkom deloval tudi na klubski ravni, a ga to več ne zanima: »To je bila zame slaba izkušnja, za katero si želim, da se ne bi nikoli več ponovila. Zato tudi ne razmišljam, da bi bil na kakršen koli način vpet v klubsko sceno v Katarju. Delo, ki ga sedaj opravljam, sodelavci, pogoji, medsebojni odnosi – vse je tako dobro, da niti ne pomislim na to, da bi zamenjal delovno sredino.«
Treba se je prilagoditi
Kako je delati s športniki v okolju, v katerem so zelo močni in pomembni vera, verski obredi in podobno? »Ni drugega izhoda, kot da sprejmeš njihove navade, pravila vedenja in religije ter vse, kar je povezano s tem. Predvsem pa je treba vse to spoštovati. Če to storiš, ni nobenih težav. Že pred prihodom ti mora biti jasno, da se moraš ti prilagoditi njim glede vsega, saj prihajaš v njihovo okolje. Nelogično bi bilo pričakovati, da bi se oni prilagajali tebi,« se zaveda Pušnik, ki je v Katar prišel iz Krima Mercatorja, kjer je bil trener vratarjev in s katerim je sporazumno in predčasno prekinil pogodbo.
V Dohi dela in živi veliko Slovencev, a priznava, da se v zadnjem času zaradi obveznosti bolj malo družijo. »Slovence tukaj cenijo in spoštujejo, saj veljamo za pridne in zanesljive. Prav delo je osnova vsega, kajti če nisi priden in niso zadovoljni s tabo, se hitro zgodi, da prekinejo sodelovanje s tabo,« opozarja vratarska legenda, ki kot eno glavnih stvari, ki jih pogreša daleč od domovine, navaja odlično slovensko hrano: »Naša kuhinja je zelo dobra in okusna, z rojaki v Katarju pa se občasno tako organiziramo, da skuhamo kaj slovenskega. Arabska hrana? Težko bi rekel, kaj imam najraje, ker že nasploh nisem izbirčen. Ne glede na to, ali gre za arabsko ali kakšno drugo hrano, rad pojem tisto, kar je dobro. Lahko bi vam našteval imena arabskih jedi, dobrih in slabih, a vam ne bi nič povedala. Je pa res, da je ni čez domačo slovensko hrano.«
Pomaga tudi hčerama
Za mnoge Katar je ali naj bi bil obljubljena dežela, a Pušnik opozarja, da vse le ni tako rožnato. »Mnogi si želijo v različnih vlogah priti sem, sploh glede na to, kar vidijo, berejo in slišijo o Katarju... Daleč od resnice je prepričanje mnogih, da tukaj leži denar na cesti ter da je le treba priti in ga pobrati,« opisuje Pušnik, ki ne želi govoriti o zaslužku in denarju. »Seveda vsak od nas dela tudi ali pa predvsem zato, da bi zaslužil. Ne bi želel govoriti o svojih težavah, a kot oče dveh hčera skušam poskrbeti tudi zanju po najboljših močeh,« pove o Daši, ki študira fizioterapijo v Ljubljani, in Anji, ki se je nedavno poročila in v Novem Sadu dela v restavraciji s špansko hrano.
V mestu z več kot 1,5 milijona prebivalci je največja težava nenormalna gneča na cesti. »Od stanovanja do rokometne zveze imam dvanajst minut z avtom, do dvorane petnajst. Zaradi gneče na cestah grem od doma uro prej, lahko pa se pohvalim, da v štirih letih še nikoli nisem zamudil v službo,« pravi Pušnik, ki je v službi od devetih do enih, popoldan pa hodi na tekme ali ima prosto. Poleg tega ima mladinska reprezentanca, v kateri je trener vratarjev, pogosto akcije, saj se zbira skoraj vsak teden vse leto na preglednih treningih in tekmah. Občasno z mladinsko reprezentanco sodeluje na seminarjih IHF, na katerih je ta v vlogi demonstratorja, trenutno pa se pripravlja za nastop na letošnjem SP v Braziliji.
Nedavno so mu še za tri leta podaljšali delovni vizum in identifikacijski dokument (ID), medtem ko se pogodba podaljšuje vsako leto sproti. »Očitno bom še vsaj nekaj časa tukaj. Zdaj sem v procesu dela z generacijo letnika 1994, ki bo na SP v Braziliji končala z nastopi v mladinski konkurenci. Nato za te igralce sledi najtežji del njihovih karier – prehod v člansko kategorijo. Za mladinci imamo obetajočo generacijo letnika 1996, v kateri je precej igralcev z Balkana, tudi trije vratarji,« svoje načrte opisuje Pušnik, ki v Dohi živi v stanovanju, ki mu ga je dala občina, plačuje ga katarski olimpijski komite, vsako leto pa ima mesec dni plačanega dopusta.