Drži, da je prva tekma na velikem tekmovanju vedno nekaj posebnega in težko pričakovanega zaradi različnih dejavnikov, vendar to ne more in ne sme biti razlog ali opravičilo za dokaj povprečno predstavo Slovenije v prvem polčasu tekme proti Čilu. Jasno je, da se je težko motivirati, zbrati ter predvsem igrati resno in na polno proti vsaj za dva razreda slabšemu nasprotniku, toda izvedba na igrišču je predvsem stvar resnega pristopa in (ne)podcenjevanja. Prvega v uvodnih tridesetih minutah skorajda ni bilo, podcenjevanja v tem obdobju nasploh eksotičnega Čila pa verjetno vsaj malce preveč. Dokaz za to je dejstvo, da so Slovenci po prihodu iz garderobe med polčasoma zaigrali povsem drugače oziroma tako, kot bi morali že v prvem: dali so v prestavo ali dve višje in povozili Južnoameričane.
Eno je biti pred tekmo v glavi prepričan, da ne boš podcenjeval nasprotnika, drugo pa to pokazati in dokazati na igrišču. A v opravičilo slovenski reprezentanci je lahko seveda dejstvo, da je proti »levim« Čilencem varčevala z močmi in energijo za pomembnejše tekme, ki jo šele čakajo v nadaljevanju prvenstva, začenši že z današnjo proti Belorusiji, ki bo že prva ura resnice za Deničevo četo. In da je bil obračun s Čilom zgolj resnejši trening, nikakor pa ne resna predstava v celoti. V nadaljevanju takšnega pristopa, kot je bil v prvem delu proti Čilu, zanesljivo ne bo, kajti odslej bo vsaka tekma v Dohi na nož. Toda kot opomin naj služi dvoboj z današnjim nasprotnikom Belorusijo iz junija 2013 v Stožicah, ko se je Slovenija že pred tekmo videla na Euru 2014 na Danskem, potem pa je morala izpustiti prvo veliko tekmovanje pod vodstvom selektorja Deniča. Pametni pa se učijo na svojih napakah, ki so tudi najboljša šola, mar ne?