Družinskih razmerij se ne dotika in tako izrecno dopušča neenakopravnost, in to takšne vrste, ki so se ji manj plašne države od Slovenije odpovedale. Istospolne zveze so v vsem, tudi v imenu, izenačile z raznospolnimi, se pravi, da sklenitev zakonske zveze ne predpisuje več, da mora biti partner drugega spola. Tako ureditev je pred nekaj leti predlagal družinski zakonik in edina dosledna ureditev bi bila brez mencanja določiti, da pri sklenitvi zakonske zveze spol partnerjev ne igra vloge. Evropsko sodišče za človekove pravice prav tako sankcionira neenakopravno obravnavo oseb istega spola, ko gre za družinska razmerja.
Predlog ZPS pomeni popuščanje mnenjem, ki zavračajo polno enakopravnost ene izmed družbenih manjšin – istospolno usmerjenih – in poskušajo v pravni ureditvi odnosov med ljudmi, zlasti v družinskih razmerjih, ohranjati razlikovanje med istospolnimi in raznospolnimi zvezami, s tem pa kajpak tudi med ljudmi, posamezniki in posameznicami, glede na to, kakšna je njihova spolna usmerjenost. Taka ureditev uveljavlja deloma prikrito, deloma odkrito družbeno razlikovanje v škodo istospolnih parov.
Govorica politične korektnosti
V demokratični družbi nobeno osebno prepričanje ne bi smelo biti dovolj močan razlog, da kratimo družbeni manjšini enakopravnost in vsaj nekatere tudi dejansko osebno prikrajšamo za nekaj, kar lahko večina med nami uveljavlja kot samoumevno človekovo pravico. Saj bi jim tisto, za kar gre – da jih ne obravnavamo kot ne povsem enakopravno kategorijo oseb in torej med drugim smejo imeti in vzgojiti otroke kakor vsi drugi – kot družba lahko mirno dovolili, ne da bi bila s tem prikrajšana enaka pravica kogarkoli, ki ne sodi v to manjšino.
Vprašati se je torej treba, kolikšno pravno težo sploh lahko ima mnenje, ki nasprotuje dejanski enakopravnosti ljudi ne glede na spol in spolno usmerjenost. Kakšne vrste je upravičenost, s katero nekateri oporekajo pravicam istospolnih parov, če jo postavimo zraven upravičenosti slednjih, da so v demokratični ureditvi obravnavani enakopravno?
Ugovori zoper dejansko enakopravnost istospolnih so izraženi v govorici politične korektnosti. V javni razpravi praviloma nikoli ne nastopijo argumenti, ki bi odkrito pokazali, da tisti, ki jih izrekajo, poskušajo uveljavljati kot pravno ureditev, veljavno za vse državljane in državljanke, dogmo ali vsaj prevladujoče stališče posamezne verske skupnosti. Da torej neko versko prepričanje poskušajo postaviti za pravni temelj, po katerem naj bi se ravnali vsi.
Skupno tem argumentom je, da zatrjujejo neko neodpravljivo razliko, zaradi katere je baje zveza med moškim in žensko »nekaj več« od zveze med dvema moškima ali dvema ženskama, in ta »nekaj več« kajpak je, da spočne novo človeško življenje, iz tega razločka pa naj bi izhajal privzdignjen položaj družine kot naravne zveze med moškim in žensko, ki »proizvede« otroka, v primerjavi z oblikami zvez med osebama, ki tega ne zmorejo.
Za enakopravno obravnavo državljank in državljanov ni potrebno, da tiste, ki to verjamejo, prepričamo, da nimajo prav. Dovolj bi bilo, če bi sprevideli, da lahko mirno ohranijo svoje prepričanje in se v lastnem ustvarjanju zvez ter rojevanju in vzgoji otrok ravnajo po njem, ne da bi hkrati preprečevali imeti in vzgajati otroke drugim.
Neupravičena je predstava, da obstaja kakšna posebna oblika družine, ki bi ji morali dati prednost pred drugimi. Družina nasploh je pač vsaka »družbena celica«, ki poskrbi za primarno socializacijo otrok, se pravi, jih pripelje od rojstva do starosti, ko se lahko pretežno samostojno vključujejo v družbeno življenje. Moški in ženska sta po naravi potrebna za spočetje otroka, a da prav ta dva v realnih družbah zelo pogosto nikakor nista sposobna ali nočeta (oba skupaj ali vsaj eden izmed njiju) otroka tudi vzgojiti, je menda jasno. Prav zato vse družbe na svetu dejansko obravnavajo družino kot družbeno dejstvo, ne biološko. To pa predvsem pomeni, da so v različnih družbah lahko dejanske ureditve vzgoje otrok in skrbi zanje zelo različne in nikakor ne more veljati za naraven model jedrna družina z biološkim očetom in materjo. Starševstvo je družbena vloga, v kateri se zelo pogosto znajdejo ljudje, ki niso matere ali očetje otrok.
Dokazovanje etičnosti
V sodobnih družbah, ki se hitro spreminjajo in kjer živimo ljudje z zelo različnimi izročili, izkušnjami in znanjem, je povsem v nasprotju z razmerami postavljati domnevno »naravni« model družine za merilo, s katerim druge dejansko obstoječe oblike družine postavimo v neenakopraven položaj ali jih celo preprečimo. Prav zato, ker je univerzalna vrednota v družbi, kakršna je naša, družina, kjer je zveza med partnerjema čustveno in razumsko trdna, enakopravna in solidarna, bi morali videti v partnerskih zvezah, ki si želijo imeti in vzgajati otroke, čeprav ti niso biološki izid spolnega akta med partnerjema, dobrodošlo družbeno težnjo, ki uravnoveša nezmožnost nekaterih, ki so otroke biološko »naredili«, da bi jih vzgojili in tako iz njih zares naredili ljudi. Spočeti novo življenje zmoreta primerka različnega spola vsake biološke vrste, ki se spolno razmnožuje. Vzgajati otroke pa je, kot vemo, težavna družbena naloga, kjer je biološko razmerje starša do otroka nebistveno v primerjavi z voljo in sposobnostjo, da se skupaj s partnerjem, našim socialnim omrežjem in širšo družbo lotimo te naloge.
Če je pri tem težavnem početju neki ideal družine, pa naj je to krščanska »sveta družina« ali katera druga, za koga vodilo, ki ga usmerja pri odgovorni vzgoji, je to za družbo dobrodošlo. Napačno pa je pri tem spregledati, da mnogim družinam pri praktični realizaciji ideala spodleti. Še bolj napačno je vsiljevati drugim, ki imajo drugačne predstave, predvsem pa drugačne dejanske razmere, svoj poseben ideal. Drugi imajo drugačne modele, čeprav si vsi želimo, da bi bili otroci zdravi, srečni in dobro prilagojeni za življenje v družbi. Ustreznost lastnih predstav o družini smemo presojati samo z dvema meriloma. Naše osebno merilo, namreč, ali se nam je stvar posrečila, smemo uporabiti šele potem, ko so otroci odrasli, in še potem bo naše osebno merilo eno, mnenje otrok drugo in mnenje družbe tretje. Če je vaš model vzgoje zares dober, ga bodo drugi posnemali. Biti zgled je bolj zanesljivo, predvsem pa bo bolje sprejeto v družbi kakor vsiljevati lasten model drugim.
Bistveno za našo temo je, da je upravičenost tistih, ki bi radi postavljali biološko starševstvo za naravni temelj družine, tako zvezo pa za pravno privilegirano, etično šibka. Ne živijo resnice družine kot take, marveč zasledujejo življenjski ideal, ki izhaja iz njihovih prepričanj. Že zato ne more biti ideal vseh in ne sme biti pravno privilegirana oblika družinskega razmerja. Pravna ureditev, ki izenačuje zakonske zveze in družinska razmerja ne glede na spol partnerjev, od tistih, ki jim je ideal »naravna družina«, ne zahteva, da bi morali živeti drugače kakor doslej. Nasprotno pa istospolne partnerje ureditev, ki jih ne izenačuje z raznospolnimi, dela za neenakopravne. Njihova etična upravičenost je močna.
Privilegiran pravni položaj ne more zavarovati verskega prepričanja o družini pred dvomom, še manj pa lahko zavaruje dejanske oblike družine pred pretresi in spremembami. Zatekanje k pravnemu privilegiju je kvečjemu znamenje nezaupanja nekega prepričanja vase, da učinkovito deluje kot zgled. Svojo etičnost bodo tisti, ki zares verjamejo v svoj ideal družine, najbolj prepričljivo dokazali tako, da podprejo druge, ki bi si radi ustvarili enakopravne družine, pa jim tega kot družba doslej še nismo dovolili.