Ko junakinja romana Mae Holland dobi službo v Circlu, najmočnejši internetni firmi na svetu, lahko začne živeti svoje sanje. Toda Circle ni samo samovšečno in nastopaško podjetje, kakršna so Google, Twitter ali Facebook, pa še Amazon zraven, pa še ves sorodni podmladek, temveč je vse to skupaj in še Dantejeva Pekel in Raj in Tisoč in ena noč in Wagner z njegovimi neskončnimi melodijami in vse utopije in distopije preteklih časov, predvsem pa je orjaška, fascinantna in hkrati na smrt srhljiva Ideja o preureditvi sveta, po kateri se bodo vsi zgodovinski totalitarizmi in vse metafizike spremenili v pravljice za otroke. Garaža, v katero se je vselilo vse človeštvo in vsa njegova zgodovina. Ideja Circla je stvaritev raja na zemlji, v katerem bo poskrbljeno za vsakogar, ki bo izbran, in bo potem lahko v celoti, do zadnjega obzorja najdrznejših sanj uresničil svoje življenje. (Le to še ni jasno, ali se je znašel na Noetovi barki ali v kitovem trebuhu.) Pogoj za to pa je, da se odpove svojim starim socialnim vezem in svoji zasebnosti (»zasebnost je tatvina«), skratka vsemu, kar je živel v »prejšnjem« svetu, ter se do konca izroči novi skupnosti; da se niti v enem samem trenutku ne skrije pred vsevidnim ali kar božanskim pogledom medmrežja; da je v zameno za nenehno absolutno skrb zanj in za njegove bližnje pripravljen tudi sam vedno pomagati drugim, izpolnjevati njihove želje, ukaze ali tudi samo kaprice, in biti dejavni soustvarjalec nove kolektivnosti in novega reda, ki so za zasnovali največji geniji človeštva in hkrati najdrznejši utopisti. Vse to pa posameznik lahko stori le pod pogojem, da je ves čas priključen na omrežje, da se s smejčki, zingi, maili in kar je še tega, nenehno odziva na sporočila, da se giblje po medmrežju, in da dnevno odgovori na deset in sto tisoče elektronskih stikov. Seveda je njegov trud večkratno evidentiran, kajti kamere so vsepovsod, ne le v krogu firme, temveč tudi zunaj, in bile so tam že davno, preden jih je sploh kdor koli slutil, že v časih prvih garažnih zasnutkov Circla. V Eggersovem čudovitem novem svetu je, skratka, vse do konca in do dna transparentno in na voljo vsaki radovednosti, če vas slučajno zanima…
Že ob prvi izdaji knjige je pisateljica Margaret Atwood zapisala, da je Dave Eggers napisal idejni roman in ustvaril Veliko Metaforo, ki je obenem ostra, brezkompromisna in mestoma tudi drastična satira na račun sodobne (ameriške) družbe. A za njegovo resnično popularnost in za pravo bralno histerijo je, kakopak, poskrbel Edward Snowden, eden redkih, ki je rekel: ne grem se več, odklapljam se, in izginil v območje nevidnosti. Menda so se tudi številni bralci romana začeli panično odklapljati od družabnih omrežij, brisati svoje računalniške domene in elektronske naslove in se ozirati za kamerami po svojih bivališčih. Kako naivna reakcija, nam sporoča Dave Eggers. Circle ni nekaj, kar vas utegne doleteti v prihodnosti, temveč je vse to že tukaj, vse to že živite. Ali res verjamete, da se je še mogoče odklopiti? Kako pa boste živeli potem, kam boste pobegnili? Boste živeli brez vseh socialnih stikov, kot Assange, kot Snowden (ki jima je, kako ironično, ostala na voljo le elektronska komunikacija), ali pa se boste kot odpisani bivši zaročenec junakinje romana na begu pred kamerami in sirenskimi pozivi Mae Holland, naj se vendar vrne med »prijatelje«, s kamionom pognali v prepad?
Vsi smo v, je v neki drami zapisal Drago Jančar, predsednik evropskega sveta Donald Tusk pa je ob terorističnem pokolu v Parizu znal povedati le to, da bo treba okrepiti nadzor potnikov v letalskem prometu in sploh temeljiteje nadzorovati gibanje ljudi. Da bi lahko še naprej živeli v našem evropskem raju, nas bodo torej še bolj nadzorovali. Teroristov takšni ukrepi zagotovo ne bodo prizadeli, kajti zlo se zna prebiti skozi vse kroge pekla in mimo vseh kamer do svojih apokaliptičnih ciljev. Na to sem pomislil in še na marsikaj takšnega, ko sem bral zadnje strani romana in so televizije začele poročati o pariških dogodkih. Za dolge minute sem se zataknil v zagaten molk, skoraj brez dihanja.
