V lanskem letu je 3,3 milijona ljudi z vseh koncev sveta zbralo pol milijarde dolarjev in tako omogočilo več kot 22 tisoč projektov. Projektov raznih vrst. Kot na primer chineasy, ki ponuja olajšano učenje kitajščine preko vizualnih podob. Nabral je 5000 podpornikov, ki so zbrali več kot 197 tisoč evrov. Ali v zraku lebdeča deska (podobna skejtu), ki je s prispevki 4765 podpornikov zbrala 661.452 investicijskih dolarjev, medtem ko je uničevalec min afganistanskega konstruktorja nabral 4169 podpornikov, ki so prispevali 119.456 dolarjev. S Kickstarterjem poskuša svoje finančne težave rešiti še marsikdo. Tudi umetniki. Vključno z Marino Abramović, ki nabira sredstva za svoj inštitut, medtem ko je eden bolj promoviranih projektov umetniška razstava v nekdanjem zaporu Alcatraz. In ja, zvezda minulega tedna je 22-letna Illma Gore, hči pokojnega in propadlega avstralskega podjetnika, ki potrebuje šest tisoč ameriških dolarjev, da na lastno kožo vtetovira imena vseh podpornikov, kar pa spet spominja na predkickstarter čase, ko je ekipa ljubljanskega gostinskega lokala »delniško« podprla lepotno operacijo oprsja natakarice. In jo zato dobila nazaj samozavestnejšo.

Na Kickstarterju sodelujejo tudi Slovenci. Nekaterim uspe, drugim ne. Razvpito »zen jajce« je sredstva nabralo, vrtljive police pač ne. Do nedavnega je bilo najuspešnejše kolo flykly s posebnim zadnjim kolesom, v katerem so akumulatorji za shranjevanje energije, ki jo kolesar lahko uporabi oziroma se kolo spremeni v vozilo na električni pogon. Projekt je predvidena sredstva za proizvodnjo, torej 100.000 dolarjev, pridobil v vsega dveh dneh. Po načrtu naj bi postopek trajal 40 dni. Za projektom stoji Niko Klajnšek, sicer v ZDA živeči Slovenec, ekipa, ki je izdelek naredila, pa je bila rekrutirana med slovenskimi strokovnjaki.

No, od nedavno ga je na prvem mestu prehitel Anže Miklavec z goat mugom. Gre za nosač ali posebno skodelico za kavo v obliki kozjega roga. Do tega, da bi se kava pila in nosila s seboj v repliki kozjega roga, so Miklavec in njegovi kolegi prišli po sledi zgodbe o nastanku kave. Torej zgodbe o tem, kako se je pastir z območja današnjega Jemna oziroma Etiopije potožil, da njegove koze ponoči ne dajo miru, kar je zbudilo sum, da živali jedo neznano poživilo. Po legendi naj bi ljudje sledili kozam in opazili, da zobajo rdeče jagode kavnega grma.

»Kozji rog smo predstavili kot prvobitno kavno skodelico,« razlaga Miklavec osnovno marketinško poanto svojega izdelka. Naš sodržavljan je torej internacionalno eksploatiral svetovni mit. Okoristil se je z zgodbo, ki je bila na voljo slehernemu zemljanu. Miklavec oziroma njegovo podjetje Equa je na Kickstarterju sicer že poskusilo s stekleničko za vodo (iz pipe), a je bil projekt s strani spletne strani zavrnjen, ker je bila steklenička že prej plasirana na trgu.

Če projekt umestimo v kontekst predpostavke, ki velja za umetniška dela in ki pravi, da je ključni del promocije v tem, kako vešče zna umetnik svoje delo zagovarjati, se Miklavec izkaže za pronicljivega. Posebej v presoji, kako svetovno znan je dejansko ta mit o kavi. Takole namreč pravi: »Izdelek je narejen za ozko ciljno skupino in za ameriški trg. Za ljudi, ki imajo radi drugačno oblikovanje. Takega izdelka ni bilo mogoče startati v Sloveniji. V Sloveniji je tudi slišati največ kritik, saj se je zaradi medijske izpostavljenosti lahko obenj obregnil sleherni državljan, pri čemer velja rek Le čevlje sodi naj Kopitar. Platforma Kickstarter je itak ameriška in tudi večina podpornikov je iz ZDA. Razširjenost tega mita ni prav velika, kar pa je kvečjemu dobro. Ljudje, ki cenijo dobre stvari, namreč niso najbolj navdušeni nad stvarmi, ki so preveč razvpite. Radi imajo izdelke in zgodbo, ki jo lahko delijo, priložnost, da nekomu nekaj razložiš. Na trgu je vse preveč povprečnih izdelkov brez zgodbe.«

Njegov izdelek torej združuje več momentov: ima uporabno vrednost, torej, da se iz roga da piti (take away) kavo, je estetsko konkurenčen izdelkom, ki jih označujemo kot dizajnersko lepe, hkrati pa premore že omenjeno psevdohistorično ozadje oziroma navezavo na pračase kavnih zrnc in torej imetniku omogoča, da okolici razloži njegovo zgodbo. Vsaj prvič, ko ima okoli sebe še ne poučen publikum. Kar v časih, ko je več kamer in filmov kot gledalcev oziroma več govorcev kot poslušalcev, ni mala stvar.

Trenutno je izdelek v fazi izdelave, naročniki naj bi ga dobili marca. Nosilec projekta pravi, da gre vse bolj ali manj po načrtih, da bo predvideni predračun zadostoval za realizacijo, presežek denarja pa bo prav tako dobrodošel pri pokritju blagih prekoračitev. Rog izdelujejo Kitajci in Američani, po načrtih pa naj bi se proizvodnja na koncu preselila v ZDA. Kot že rečeno, gre za izdelek, ki je po Miklavčevem mnenju mogoč zgolj v okoljih, kot so ZDA. Nekateri tak kavni rog naročijo tudi zgolj zato, ker jim je dizajnersko všečen. Kajti vsaj še en moment se da pri večini tovrstnih mlado slovenskih podjetnostih opaziti. Močan estetski vzgib. Izdelki mlade garde slovenskih podjetnikov so vsi po vrsti dizajnersko ambiciozni in se po tej značilnosti odločno razlikujejo od nemalo katerega artikla, ki je nastal ali še vedno nastaja v obratih tradicionalnih slovenskih podjetij. Pa na tem mestu ne bi o imenih.

»Manjša podjetja znajo delati boljše kot večja. Zaradi tehnologije so se razmere spremenile. Možnosti so večje. Se pa strinjam, da je eden od razlogov, da stvari niso potekale tako, kot bi morale, tudi ta, da ljudje morda niti niso znali delati lepih stvari,« pravi Miklavec.