Branka Kalenić Ramšak

Poleg dekanske funkcije Branka Kalenić Ramšak še naprej opravlja dve tretjini profesorskih delovnih obveznosti, za dodatek. Je namreč tudi redna profesorica španske književnosti na Filozofski fakulteti.

Res je kratka doba, a tako določajo naša pravila, nekakšen fakultetni statut. V prvih mesecih se šele dobro zaveš razmer, potem pa sem že padla v sanacijski program, ki smo ga morali pripraviti zaradi zakonske obveze izravnanega finančnega načrta. Sanacijo je sicer zastavilo že prejšnje vodstvo, a so bile potrebne številne naknadne spremembe, ker ukrepi niso bili zadostni in ker smo čakali na zakon, ki ga je vlada pripravila in naj bi končno uredil stanje, a je padel. Tako še vedno delujemo zgolj na podlagi uredbe, kar je popolnoma neustavno stanje, saj je država po ustavi dolžna urediti financiranje visokega šolstva z zakonom; uredbo lahko vsaka vlada prilagaja po svoje. Kot veste, lani do septembra nismo vedeli, koliko denarja bo prišlo na Univerzo v Ljubljani (UL), sledila je tista smešna seja vlade, na kateri naj bi se pri dodelitvi sredstev zmotili za nekaj ničel, a se niso čisto zares zmotili, ker so UL vseeno vzeli skoraj osem milijonov. In to zmanjšano osnovo je letos potrdila sedanja vlada. Tako zaenkrat ostajamo pri obljubah, ki za nas pomenijo rdeče številke.

Nič konkretnega, nobenih zagotovil o dodatnih sredstvih. Kot vem, so dosegli dogovor, da se bo vlada pripravljena pogovarjati z univerzami in bo skušala sproti zaznavati naše težave. Prej je bilo namreč tako, da je rektor vedno naletel na zaprta vrata in niti ni bilo nikogar, ki bi se na naše klice odzval.

Univerza je nekoč fakultetam odmerjala denar po številu študentov, zdaj pa ne več, po številu študentov je sedaj financirana samo druga stopnja.

Drži.

Res je, da se pričakuje, da bo večina diplomantov prve stopnje nadaljevala na drugi stopnji, da je prva stopnja le možna izstopna postaja. Za poučevanje, prevajanje in za večino naših poklicev je vsekakor potrebna druga stopnja, takrat so študenti tudi bolj zreli, znanje jim bolj uspešno prenašamo. Za jezikovne oddelke pa lahko rečem, da so z diplomo prve stopnje morda možna kakšna dela v turizmu, v knjigarnah, kjer je potrebno osnovno znanje, ki se nadgrajuje s prakso. Nas tepe še en problem reforme: država, ki se je brez pravega premisleka odločila za bolonjsko reformo, ni zagotovila denarja za peti letnik, ki ga je predpisala. Financiranje za štiri leta smo morali razporediti na pet let. In to je treba enkrat jasno povedati. Enako kot ministrstvo ni zadostno povečalo proračuna za nove univerze, ki so v tem času nastajale, ampak je le razporedilo prejšnja sredstva med več prejemnikov.

Vsekakor visoko šolstvo tukaj igra neki socialni korektiv, ker hkrati ni bilo reform na trgu dela, v gospodarstvu, ukinili so celo vrsto poklicnih šol in tako gre danes kar 80 odstotkov srednješolske populacije študirat. Univerze praktično sprejemajo vse, le redki študijski programi imajo to srečo, da lahko vpis omejijo in dobijo najboljše študente, ali pa selekcijo izvajajo s sprejemnimi izpiti, kot umetniške akademije. Tako se je k nam steklo veliko mladih z manj znanja, ki so imeli sprva možnost ponavljanja, prepisa in enoletnega absolventskega staža...

… to je ZUJF leta 2012 ukinil, do tedaj pa je ta možnost res bila. Zdaj ima študent na voljo le eno leto, ki ga lahko izkoristi za ponavljanje ali prepis ali za absolventa, a prejšnja ureditev kaže, kako nepremišljeno je bila reforma zastavljena. Ob njej smo se upravičeno spraševali, kakšna reforma je to, da si star 28 let, pa brez enega delovnega dneva!

(smeh) Bojim se, da drži prvo, da so že vstopna znanja nižja, ne glede na to, da morajo imeti vsi maturo, ki vendarle vzpostavlja neki skupni kriterij. Študenti so tudi drugačni, imajo drugačna znanja, predvsem so jim blizu neki ozki segmenti posameznih znanj, nimajo pa občutka, kaj pomeni študij, kaj raziskovanje, odgovornost za lastno delo. Po vsakem semestru pričakujejo izpite, nenehne kontrole, enoletni predmet pa jih popolnoma zmede, sploh ne vedo, kako se ga lotiti.

Ampak za to niste krivili sistema, vam je bilo jasno, da morate najti način, kako se tega lotiti. In tudi to je bila pomembna izkušnja, znati oceniti lastno znanje, si izdelati dolgoročno strategijo.

Tako je, otroci so veliko bolj vodeni kot nekoč, od učiteljev, staršev, inštruktorjev, odgovornost za njihov uspeh se je tako porazdelila, da tudi kot odrasli ne znajo prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Tako hodijo celo na informativne dneve skupaj s starši, ti postavljajo vprašanja, sprašujejo, kje bodo njihovi otroci dobili zaposlitev, skratka zanje urejajo njihovo prihodnost.

Celo to se zgodi, res je. Tako se moramo resno vprašati, kaj in zakaj se to dogaja.

Gotovo je tranzicija eden izmed razlogov in strah staršev za prihodnost otrok je seveda razumljiv. A na ta način jim le škodujejo.

Pri jezikovnih predmetih tega problema ni, pri bolj teoretskih programih pa bi bilo dobro to odpraviti, a hkrati nimamo dovolj kadra, da bi to lahko počeli bolj intenzivno. Filozofska fakulteta je v kadrovskem smislu v katastrofalnem stanju, v treh letih smo izgubili sedem odstotkov pedagoškega kadra. Nalog imamo več, kadra manj, normativi so isti, denarja pa tudi ves čas manj. Pokamo po šivih. Misel o sledljivosti vsakega študenta je v takih razmerah iluzorna, zanjo bi potrebovali še enkrat toliko kadra. In opreme, saj smo v tehnološkem smislu daleč za študenti, za materialne stroške praktično nimamo več denarja, komaj še obnavljamo računalniško infrastrukturo, o investicijah, novih programih, o kvalitativni nadgradnji programov se sploh ne pogovarjamo več, stalno le o preživetju, krčenju, o sanacijah, preobremenjenosti… Habilitacijska merila se še zaostrujejo, vse več je treba raziskovati. Tudi na raziskovalnem področju je manj denarja, in tu sta humanistika in družboslovje še posebej v slabem položaju, naravoslovci imajo veliko več možnosti, tudi z vključevanjem v evropske projekte.

Še en absurd, res, to je docent, izredni, lahko tudi celo redni profesor, ki je še vedno na asistentskem mestu, nekaj ur ima učiteljskih, nekaj asistentskih, ima torej neverjetno število ur, do maksimalne dovoljene nadobremenjenosti. Takih imamo pri nas čez trideset. UL se je sicer lotila reševanja tega problema, saj tem ljudem hkrati tečejo redna petletna habilitacijska obdobja, morajo raziskovati, objavljati, merila so vedno strožja, objave morajo biti odmevne in mednarodne. Od njih zahtevajo znanstveno in pedagoško odličnost, plačani pa niso.

In ko sva pri mednarodnih objavah – velikokrat smo opozarjali, da zaradi specifik programov ne morejo veljati isti kriteriji za vso univerzo, a zaman.

Na žalost naših argumentov res ne slišijo.

Se strinjam, in vam ne znam zares dobro odgovoriti, zakaj je tako, gotovo pa je kriza naredila svoje. No, nekaj upora je vendarle bilo, akcija Znanje na cesti – predavanja zunaj in pred parlamentom, pa pred leti tista zasedba, ki je protestirala zoper takšno stanje.

Lani smo na fakulteti in skupaj z nekaterimi drugimi članicami UL, predvsem AGRFT, in Svobodno univerzo izvedli več akcij, s katerimi smo vendarle ustavili sprejetje škodljivega zakona. In res je, na ključnih političnih položajih so profesorji ljubljanske univerze, od predsednika vlade do finančnega ministra in ministrice za šolstvo. Komu naj se torej pritožimo? (smeh) In tako nam res zmanjkuje energije, vsak skrbi za svojo kariero, izpostavljanje skoraj ničesar ne premakne in zato se profesorji umaknejo v svoje raziskovalne ali ustvarjalne svetove. Tudi veliko dekanov UL.

Sama se denimo že pol leta ukvarjam s predlogom, da univerza, najprej pa seveda NAKVIS (Nacionalna agencija RS za spremljanje kakovosti v visokem šolstvu, op.p.) spremenita 19. in 49. člen Meril tako, da ne bi bila slovenščina diskriminirana. V njiju piše, da je treba objavljati v tujem jeziku, kar šteje za mednarodno odmevnost v indeksiranih bazah. To pomeni, če v naši reviji, ki izhaja v tujem jeziku, objavim članek v španščini, to šteje kot mednarodna objava, če pa v isti reviji isti članek objavim v slovenščini, pa kot domača. Objave v slovenističnih revijah, ki izhajajo doma in so na primer v mednarodnih bazah, po naših merilih ne štejejo kot mednarodne. S takšnimi pravili sami sebi ne priznavamo lastnega znanja, slovenščine pa ne kot enakopravnega jezika.

Stalno tudi opozarjam, v kakšni spačeni angleščini nekateri predavajo in kako celo slovenščine ne znajo, kar je razvidno iz marsikaterega javnega dokumenta. Dejstvo, da je slovenščina jezik majhnega števila govorcev, pomeni le to, da moramo zanjo še bolj skrbeti, tudi kot strokovni in znanstveni jezik. Kdo pa bo, če ne mi na univerzi?

No, to je pa še en problem. Te šole dobijo akreditacije na podlagi nerealnih obljub in jih potem tudi izgubijo, ker pač ne zagotavljajo meril, ne kvalitativnih, ne prostorskih, ne kadrovskih, nimajo infrastrukture, knjižnic itn. In potem ugasnejo. Reakreditacija je namreč zelo resna zadeva, tudi za nas, ki imamo dolgo tradicijo. A se tu ravno tako soočamo z absurdi, ki so zapisani v zakonu, na primer spremljanje vseh odzivov študentov, primerna obremenitev kadrov, ki so ob zmanjševanju števila zaposlenih jasno vsi preobremenjeni… NAKVIS-a ne zanima finančna plat, zahtevajo le kvalitetno izvedbo študijskih programov, kadrovsko ustreznost, skladnost zapisanih kompetenc in predmetnika itn. Če tega ni, moraš spremeniti program ali pa ga ukiniti.

Ja, drobljenje programov in predmetov je bilo ena njenih anomalij, četudi mi na fakulteti nismo vsebinsko bistveno širili programov, saj smo se zavezali, da jih bomo izvedli s takrat obstoječo kadrovsko strukturo. Čeprav se je struktura pedagoškega kadra odtlej zmanjšala, pa s skrajnimi napori izvedemo vse razpisane programe. Treba je vedeti: bolonja se je pripravljala v drugih časih. Uvajali smo jo postopno, ene programe smo reformirali z enimi kriteriji, druge z drugimi, kasnejšimi, od tod precejšen kaos.

Manjša se. Po reformi se je nekaj časa večal, zadnja leta pa se zmanjšuje zaradi manjšega interesa, težav pri zaposlovanju in manj številčnih generacij.

V nekaterih programih so to naredili, ker so hoteli dobiti boljše študente. Stroke so v zelo različnem položaju, zato linearno znižanje ne bi bilo pametno, a ideja rahlega zmanjšanja števila se tudi meni ne zdi bogokletna, ker bi tako študirali boljši maturanti, učitelji bi z manj študenti lahko bolje delali, manjši bi bil osip. Ta osip med prvim in drugim letnikom je ponekod hud problem. A vlada bi morala o tem problemu razmišljati v širšem kontekstu, skupaj z drugimi reformami, tako da ne bi bilo vpisov zaradi študentskega statusa.

Tega ne vem, a elektronski nadzor e-študent, ki ga uvaja ministrstvo za šolstvo in ga uporabljajo tudi druga ministrstva zaradi socialnih transferjev, bo to verjetno onemogočil, ker bodo vsi podatki zbrani na istem mestu. Statusa vsekakor ni več tako enostavno ohraniti kot nekoč.

Res so to zelo omejili in prepričana sem, da je do tega prišlo iz neke administrativne varčevalne domislice, brez pravega premisleka. A ko enkrat nekaj sklenejo, to kar živi naprej, ne da bi kdo preveril upravičenost. Te možnosti so zdaj minimalne, res pa je, da to bolj prizadene druge fakultete, naša je po definiciji najbolj interdisciplinarna zaradi »neskončnih« možnosti kombinacije programov. In praviloma so boljši študenti tisti na dvopredmetnih programih. In tudi bolj zaposljivi.

Se mi zdi, da Jobs ni končal študija! (smeh) No, resno, v zgodovini je napredek slonel tako na tehnoloških in znanstvenih izumih kot na humanistični podstati. In to k sreči vedno bolj, bolj kot vladajoča generacija, razumejo mladi, ki v mladih podjetjih vse bolj povezujejo tehnična, naravoslovna in humanistično-družboslovna znanja ter umetnost, gre prav za razmislek, katera znanja bodo koristila človeku in izboljšala kvaliteto življenja. Tako da se zdi, da je antihumanistični trend vsaj med mladimi že v odhajanju. Predvsem pa gre pri humanistiki seveda za kulturno dimenzijo, to potrebuje prav vsak človek, pa če se tega zaveda ali ne; brez nje ni mogoče živeti.

Točno. In trditev, da je treba najprej zagnati gospodarstvo, izboljšati ekonomijo, potem pa pride na vrsto vse ostalo, je norost, saj bi imela taka prekinitev ali ugasnitev trajne posledice, kot jih vidimo v od vojne opustošenih državah, kjer je večkrat nemogoče ponovno vzpostaviti vzpodbudno okolje za kulturo in umetnost. Zato se mi zdi grozljivo, da mladim ustvarjalcem onemogočamo delovanje, da so samostojnim ustvarjalcem z davčnimi reformami potolkli honorarje avtorskih pogodb skoraj do ničle, s cinično floskulo, da je le reven umetnik dober umetnik. A naj postanejo še alkoholiki, da bodo napisali sonetni venec?

No, po drugi strani moram vendarle reči, da si tudi univerza zelo prizadeva vzpostaviti povezave med vedami, tudi znotraj evropskih projektov za izboljšanje kakovosti življenja s pomočjo kulture, razvijanja boljših odnosov, upoštevanja različnosti potreb, medgeneracijskega sodelovanja. In ravno zato se moramo na fakulteti izogibati vrtičkarstvu.

No, kaj takega v normalni državi ne bi bilo mogoče, če je človek pokazal svojo nadarjenost, je pikolovstvo okoli diplom res absurd. Verjetno gre za kakšne stare sistemizacijske akte, za opis del in nalog…

Za ta »izum« pa še nisem slišala. Definitivno pa drži, da je tudi na FF premalo sodelovanja med oddelki, premalo skupnih projektov, kaj šele med fakultetami, med družboslovjem in naravoslovjem. Ali sodelovanja s tujino. Vsi imajo polna usta internacionalizacije, a malo kje za to kaj naredijo, češ da je problem slovenščina. Mi imamo na romanistiki stalno zaposlene štiri tujce, pa so se vsi naučili slovensko. Tako kot bi se angleško, če bi šli v ZDA. In govoriti, da bi k nam drli tuji študenti, če bi imeli pouk v angleščini, je ravno tako le pesek v oči. Drli bodo, ko bomo imeli bolj kvaliteten študij.

To je naravnost tragično, in to dejansko opažamo tudi učitelji: mnogim študentom je diploma le papir, ki bo morda prišel prav pri iskanju službe, očitno pa imajo tak odnos do znanja tudi delodajalci. Še posebej do humanističnega, kjer na prvo žogo ni videti njegove uporabnosti. Seveda je danes mogoče priti do površnega in površinskega znanja zelo na hitro, a pravo znanje, ki se z leti študija in z izkušnjami, s povezovanjem različnih polj postopoma nalaga in prinaša zmožnost sintez, je nenadomestljivo.

Navidezno imamo demokracijo, tudi dejansko več pravic, a so pogojene z materialno varnostjo, ki pa se dejansko zmanjšuje in v bistvu pomeni krčenje pravic. Manj je uvida v skupno dobro, več individualizma, ki je tudi posledica strahu. In tako so varčevanje in strahovi že postali naš način življenja. Strah pa je za demokracijo lahko usoden.

… ki se je končal tako, da so zdaj nekateri uporniki v parlamentu. Kakšna je torej lekcija? (smeh)

Seveda, ob habilitaciji lahko profesor izgubi službo, če dobi negativno mnenje. Mi mu damo možnost, da popravi svoje napake, ki so jih študenti zaznali. Ocena je namreč tudi opisna, in tam se vidi, ali je težava v komunikaciji, v slabi kakovosti predavanj, v obveščanju itn.

No, te niso več tako večne, ker smo podvrženi stalnim evalvacijam, NAKVIS nadzira tudi kakovost profesorjev, to, kako smo se na kritiko študentov odzvali, predstojnik in dekan imata dolžnost, da se pogovorita z njimi… Res pa je, da so redni profesorji bolj nedotakljivi kot tisti, ki morajo še napredovati.

A naš model ni nič posebnega, v Španiji in Franciji imajo podobnega, tudi v bivših jugoslovanskih republikah so ga ohranili, Hrvati so le dodali še eno kategorijo za redne profesorje, da se ne bi preveč uspavali. Sicer pa študijski program glede kvalitete ni vezan le na rednega profesorja, visokošolski učitelj si od docenta naprej in ravno tako izvajaš program ali si nosilec predmetov. Pravila fakultet pa so res tako naravnana, da je lahko dekan le redni profesor, pri prijavi raziskovalnih programov ima več možnosti, ker ima več točk… Včasih je to res cokla, podpira se neko statičnost, in upam, da bo novo vodstvo ARRS to stanje nekoliko prevetrilo, saj smo z obstoječim sistemom točkovanja zelo nezadovoljni.

Ne, imamo le senat, ki je najvišji strokovni organ fakultete in v katerem so visokošolski učitelji, ne samo redni profesorji, a mnoge odločitve sprejema tudi dekan, ki je odgovoren, celo kazensko, za zakonitost delovanja fakultete. Ukrep, o katerem govorite, je bil posledica dejstva, da je prejšnja vlada šele septembra povedala, koliko denarja bomo dobili, hkrati pa so zaradi zamenjave vlade takrat odšli iz pisarn in za seboj zaprli vrata. Nismo se imeli komu pritožiti! In ker smo bili plačani po dvanajstinah, smo ugotovili, da nam bo za november in december denarja za materialne stroške zmanjkalo, tako da smo ustavili vsa nova naročila. Zdaj smo spet na dvanajstinah, a spet ne vemo, koliko denarja bomo dobili.

Visoko šolstvo je v primerjavi z osnovnim in srednjim že leta izrazito podhranjeno, dvanajstine so vsako leto nižje, en odstotek zmanjšanja števila zaposlenih rešujemo z nenadomeščanjem upokojitev, predvsem nepedagoških delavcev, ki pa so v najnižjih plačnih razredih in zato še dodatno ranljivi, napredovanja pa so zamrznjena. Poleg tega nam država za izplačilo prvega obroka plačnih nesorazmerij dolguje še 32 odstotkov, zdaj moramo izplačati še drugi obrok, kar pomeni za našo fakulteto 620.000 evrov. Ta denar nam ministrstvo po zakonu mora nakazati. Država nam plača po uredbi letno 17,4 milijona evrov, ko plačamo pedagoško delo, porabimo 16,7 milijona. Asistent ima pri nas okoli 1000 evrov neto osnovne plače, podobno lektor, visokošolski učitelji, ki znotraj posameznega naziva lahko – v zadnjih letih bolj na papirju kot dejansko – napredujejo pet plačnih razredov, pa: docent od 1400 do 1600 evrov, izredni profesor od 1550 do 1800 evrov, redni profesor pa 1750 do 2000 evrov. Vsi po vseh napredovanjih.

Denarja za nadobremenitve pa zmanjkuje. Toliko, da boste vedeli, o kakšnih številkah se sploh pogovarjamo, in da boste lahko primerjali z drugimi javnimi uslužbenci. Le 700.000 evrov nam na fakulteti ostane za materialna sredstva, obratovalne stroške, investicije itn. Kje je tu kakšen razvoj, napredek, nabava opreme? Ta ekipa na fakulteti, ki jo vodim, se je odločno zavezala, da odpuščali ne bomo. To sem povedala tudi rektorju, če bodo to od nas zahtevali, bom odstopila.

Okoli 10 milijonov evrov prilivov letno, vendar je 80 odstotkov teh sredstev rezerviranih za plačilo dela, povezanega s temi dodatnimi sredstvi. Izredni študij je upadel na popolnoma zanemarljivo številko, nekaj pridobimo z raziskovalnimi in tržnimi projekti, z jezikovnimi tečaji, prek Centra za pedagoško izobraževanje z dodatnimi usposabljanji, nekaj od mednarodnih konferenc, kotizacij. Tu je še doktorski študij, ki je zdaj tudi v celoti plačljiv, se pravi dostopen le premožnim, medtem ko imajo na naravoslovju doktorski študenti večinoma status mladih raziskovalcev, doktorata ne plačajo in še delovna doba jim teče – še ena anomalija, diskriminacija.

Ne vem. Zdaj vam na to ne morem odgovoriti. Predvsem se prevečkrat vprašam, kaj mi je bilo tega treba, zlasti tega pogostega občutka nemoči in brezizhodnosti.