* * *

Zdi se mi, kot bi bila v nerealnem svetu.

Le 30 kilometrov proč od zloglasne islamske države ISIL je vse videti mirno. Kamioni in osebna vozila se skozi številne kontrolne točke iz Erbila, prestolnice iraškega Kurdistana, mirno pomikajo po 150-kilometrski cesti v Dohuk. Edini zaznavni znak nevarnosti je, da se moramo vračati v Erbil, dokler je še svetlo. V Dohuku, ki ima 350.000 prebivalcev, je registriranih okoli sto tisoč beguncev iz Sirije in Iraka. V mestu deluje le nekaj osnovnih šol – skoraj vse so spremenjene v zatočišča za begunce.

V Erbilu sploh ni zaznati, da je v mestu in njegovi okolici skoraj milijon beguncev; podobno je tudi v Dohuku. Kljub ogromnemu številu beguncev vse teče mirno. Ljudje na ulici se pritožujejo le, da so se podražili bencin in življenjske potrebščine. Prebivalci Erbila in Dohuka se obnašajo, kot da ISIL ni za ovinkom, kot da se vojna ne dogaja. Podobno se obnašajo tudi socialni delavci, psihologi in drugi delavci v službah pomoči, ki so na mojih seminarjih.

Postaja Al Jazeera prikazuje drugo zgodbo, ko govori o beguncih v Erbilu. Gledam žalostne posnetke prestrašenih beguncev v velikem nedokončanem trgovskem centru, ki jočejo za svojci, ki so bili ubiti ali pa so ostali v Siriji ali na iraških območjih, ki jih je zasedla Islamska država.

Ko v iraškem Kurdistanu prebivalce sprašujem, ali jih je strah Islamske države in njenih skrajnežev, pravijo, da ne. Vsaka hiša v mestu ima orožje, v ruralnem delu pokrajine seveda še več. Kot na Balkanu. Pravijo, da če vsaka hiša ubije enega borca Isila, jih ne bo več dosti ostalo.

Nihče ne razume, kaj se dogaja in kdo podpira ISIL, od kod tolikšna moč islamistične »države«. Slišati je različne teorije zarote: iraška vlada je pripeljala orožje in denar v Musil, da bi ju ISIL lahko zasegel, ISIL podpirajo Turki, ISIL so oborožili Američani... Prihajajo kontroverzne novice, denimo, da je ISIL zasedel letališče v Bagdadu in da je letališče zaprto, kasneje se izkaže, da so bili Isilovi borci 20 kilometrov proč od letališča in da so jih pregnala ameriška letala. Američane lokalno prebivalstvo kritizira, ker ne posežejo s pehoto v konflikt, obenem pa noče ameriških »škornjev« na svojem ozemlju.

Pred mojim hotelom v Erbilu sedi moški z ogromno puško, ki je veliko bolj mogočna kot kalašnikov. Varnostnik. Edini znak vojne. Naslednji dan ugotovim, da sedita pred hotelom dva varnostnika z enakim orožjem. Ko se vračam iz trgovine v bližini hotela, jima vselej ponudim sadje. A nočeta vzeti. Prijazno se zahvalita.

* * *

Na pravkar končanem seminarju v Erbilu smo tri dni govorili o psihičnih težavah posameznikov in družin, ki naj bi jim udeleženci – psihologi, socialni delavci – pomagali. Toda niti enkrat niso omenili posledic sedanjih ali preteklih vojnih dogajanj. Kot primere za igranje vlog so namesto vojnih travm izbrali hiperaktivnega otroka in neenako obravnavo sina in hčere v kurdski družini.

Podobno doživim nekaj dni pozneje na seminarju za šolske delavce, kjer so v skupini tudi učiteljice, ki poučujejo v arabskih šolah. Tam se šolajo otroci iraški begunci v lastni državi in begunci iz Sirije. V razredih je po petdeset do sto ali še več otrok. Govorimo o psihičnih travmah. Učiteljice ne predstavijo nobenega primera otroka, ki je doživel vojne travme. Kot primer travmatizacije navedejo, da sedi po pet učencev v klopi za dva. Udeleženke so učiteljice, ki veliko razpravljajo, so pametne, želijo pomagati otrokom.

Takega zanikanja problema psiholoških učinkov vojnih dogajanj še nisem videla – niti v Bosni, niti na Kosovu, niti v Čečeniji, niti v Afganistanu. Kolega, mladega kurdskega psihiatra, sem vprašala, kako to, da ne govorijo o vojni, da travm in izgub ne predstavljajo kot problema. Odgovoril mi je, da je to mehanizem zanikanja. Kurdi so tako prizadeti zaradi desetletja trajajočega nasilja, da odrivajo stvarnost oboroženih konfliktov in nasilja.

* * *

Okno moje hotelske sobe v Erbilu gleda na novo četrt v gradnji. Razkošne palače in razkošne manjše zasebne hiše. Naftno bogastvo. Vidim tudi ogromno novo betonsko džamijo, ki že deluje. In slišim ob odprtem oknu molitev imama, ki jo včasih preglasijo zvoki helikopterjev, ki varujejo erbilsko letališče v bližini mojega hotela.

Prevajalec mi pove, da naj bi se nafta nahajala pod celotnim mestom Erbil. Če bi na polju, mimo katerega se voziva, zabodla cev, bi privrela na dan. Zanimivo, z enakimi besedami so mi opisali svoje naftno bogastvo Čečeni... Vozimo se mimo ogromnih novih predelov mesta z velikanskimi skupinami blokov, palačami v gradnji. Prevajalec pove, da gre vse naftno bogastvo malemu številu ljudi, srednjega razreda v Kurdistanu je ostalo zelo malo, velika večina prebivalstva je zelo revna in revščina še narašča. Mladi šolani ljudje ne morejo dobiti služb, pogoj je znanje arabščine. »Kako je to mogoče?« pravi. »Saj smo vendar v svoji, kurdski deželi. »Če iščeš službo v Sulejmaniji, ti je ne dajo, ker nisi član stranke, ki je v tej regiji na oblasti, če službo iščeš v Erbilu, ti je ne dajo, ker nisi član stranke, ki je na oblasti v erbilski regiji.«

Tudi njega vprašam, kako to, da v Kurdistanu ljudje tako malo govorijo o vojni, zakaj se učiteljice, ki se ukvarjajo z otroki begunci, raje pogovarjajo o »nemirnem otroku«. Odgovori, da zato, ker so danes ljudje sebični, ker mislijo le nase in odrivajo zavedanje o tragedijah drugih. Različne razlage istih pojavov. Zdi se mi, da je mladi mož jezen na ves svet. Pozneje se peljemo mimo zbirnega mesta za prispevke za begunce. Veliko ljudi prinaša hrano, oblačila, menda tudi denar.

Moj prevajalec meni, da Američani v resnici podpirajo ISIL, da vojaki Isila niso niti muslimani niti suniti – če bi bili, ne bi počeli grozot. Pove, da Kurdi upajo, da bodo kmalu dobili svojo državo.

Na poti nazaj vidim v primerjavi z novozgrajenimi palačami skromno stavbo z napisom Gorenje.

Kurdski sodelavec mi pove, da so teroristi v Kurdistanu nacionalno mešani: Arabci, Kurdi, Turkmeni. Napadajo, ugrabljajo, ropajo za svoje koristi. To me spominja na čečenske skrajneže. Pod pokrivalom religije in boja za svobodo so bili marsikdaj osebni interesi. Ko izrečem besedo »mafija«, moj sogovornik pritrdi.

V Erbilu sem obiskala štiri arabske osnovne šole za otroke v starosti od 6 do 12 let. Delujejo v zelo težkih okoliščinah. Tu se v arabskem jeziku šolajo otroci arabskih družin, ki od nekdaj živijo v Erbilu, otroci kurdskih družin iz okoliša šole, otroci arabskih družin, ki so pribežale v Erbil pred Isilom, otroci sunitskih iraških arabskih družin, ki so zbežale pred preganjanjem šiitske milice in drugih formacij, otroci begunci iz Sirije in bog ve od kod še. Zamotana situacija, ki jo počasi začenjam razumeti. Na obisk so me povabile socialne delavke in učiteljice, udeleženke seminarjev, ki delajo na teh šolah.

Prva šola ima okoli šeststo učencev, druga na drugi strani ulice 1700. Število narašča zaradi vedno novih beguncev. Otroci so lično oblečeni, pretežno črno-belo ali sivo. Nekatere starejše deklice nosijo rute, večina ne. Ko vstopim v razred, vstanejo kot eden in prično skandirati pozdrav in dobrodošlico. V razredih je po 50 otrok, v nekaterih tudi več. V klopi za enega učenca sedita dva, včasih trije. Stisnjeni so drug ob drugem in težko pišejo. Otroci so večinoma videti vedri, smejejo se, ko me gledajo, oči se jim iskrijo. Le tu pa tam je kak otrok videti žalosten. Več žalostnih otrok je verjetno v begunskih centrih, kjer ostajajo tisti najbolj revni.

Za učitelje je težko delati s tako velikim številom otrok v razredu, v katerem ni prostora. Socialna delavka pove, da nimajo dovolj učiteljev. Predlagam, da angažirajo študente. Ravnateljica pravi, da to ne gre. Povedo mi, da se učenci, ki so dlje časa v teh šolah, učijo enako dobro kot otroci v rednih kurdskih šolah. Novinci prihajajo iz šol in okolij z drugačnimi šolskimi programi/kurikuli, z velikimi primanjkljaji v znanju. Nekateri v tretjem razredu ne znajo ne brati ne pisati. Podobna zgodba kot v bosanskih begunskih šolah. V starejših razredih so disciplinski problemi. Pokažejo mi otroka, ki hodi tri leta v prvi razred. Ni videti mentalno retardiran; verjetno ima kako specifično učno motnjo, ki je ne morejo prepoznati. Program, v katerem delam, bo omogočil vsaj to, da bodo otroke s hudimi motnjami socialne delavke lahko napotile k strokovnjaku za duševno zdravje.

* * *

Socialna delavka velike šole je sama čudež božji in dela čudeže v šoli za 1700 otrok. Pelje me v svoj kabinet in mi pokaže zvezke, v katerih ima sezname otrok, ki imajo težave, s fotografijami in osnovnimi podatki o otrokovih težavah. Trije debeli z roko popisani zvezki, ob vsakem imenu mala fotografija formata za potni list. Če ugotovi, da živi otrok v veliki revščini, z ravnateljico dajeta družini denar – iz lastnega žepa. Prosi me, naj v svojem poročilu za ministrstvo za šolstvo napišem, v kakšnih okoliščinah deluje šola. Izrečem veliko spoštovanje do njenega dela in do dela ravnateljice.

V manjši šoli me peljejo na dvorišče, kjer je v ravnih vrstah v U-postavitvi zbranih kakih šeststo otrok. Vsi enoglasno, zelo glasno in ojačano z zvočnikom, recitirajo besede hvaležnosti in veselja, da hodijo v šolo. Deček z mikrofonom zapoje pesem, nato zapoje vseh šeststo otrok. Ko končajo, kot vojaki ob bojevitih zvokih pesmi disciplinirano odkorakajo v svoje razrede. Niso videti nesrečni ali zatrti.

Obisk me pretrese. Razmišljam o tem, kako malo pravzaprav tujci vemo, kaj je za te otroke dobro, kaj ne, od kod otrokom sila, energija, da se učijo, da se smejejo, četudi so begunci, sedijo po dva ali trije v klopi za enega, živijo v revščini, so doživeli grozote in izgubili bog ve koga in bog ve kaj, ko so zbežali od doma.

Tretja arabska šola s 1400 otroki begunci premore le 17 redno zaposlenih učiteljev. Ravnatelj, ki je na tem delovnem mestu šele dva tedna, zatrjuje, da v šoli ni nikakršnih problemov. Vse otroke skliče pred poukom v vežo in jim razloži, kako srečni so lahko, da hodijo v šolo. Morajo se lepo obnašati, sicer bodo izključeni iz šole. In tako je vse v redu – ni problemov. Obiščem enega od prvih razredov. V razredu je 110 otrok, še deset pa jih je tisti dan odsotnih. Tako je vsaj več prostora v razredu. Drobni otroci se stiskajo v klopeh ali sedijo na tleh. Tudi na tleh je gneča. Po ravnateljevem mnenju bo problem rešen, ko bo Unicef pripeljal šest kontejnerjev. Tedaj bo poiskal še nekaj učiteljev. Izračunam, da je matematično nemogoče, da bi šest kontejnerjev lahko rešilo težave 1400 otrok, ki jih je po sto ali več v razredu. Arabska šola poteka v eni izmeni, v drugi izmeni so kurdski otroci. O prostovoljcih ali študentih ravnatelj noče slišati, češ da jih ne potrebujejo, pa tudi ni običaj, da bi bila dva učitelja v enem razredu. Vpraša pa, ali mu organizacija, ki vodi naš projekt, lahko nabavi pohištvo za njegovo pisarno. Ob tem ne morem mimo opažanj, da so pisarne ravnateljev običajno razkošno opremljene.

Obiščem še četrto arabsko šolo s 625 učenci, kjer se šolajo le otroci begunci iz Sirije. Veliko jih je iz mesta Kobane. V razredih je po 50 do 70 otrok. Tudi na tej šoli mi rečejo, da bo problem rešen, ko bo šola dobila sedem kontejnerjev. Težav ni. Med skupaj 21 učitelji so tudi begunci iz Sirije in Iraka. Vprašam, ali pri otrocih iz mesta Kobane, ki so bili tedne v obleganem mestu – sirskem Stalingradu – ni čustveno prizadetih otrok. Ravnateljica vztraja: ona poskrbi, da je otrokom dobro, zato ni težav. Tudi na tej šoli otroci vneto skandirajo pozdrave in dobrodošlico, ko vstopimo v razred. Ne vem, zakaj se jim oči tako bleščijo. Tudi tukaj se otroci smejejo, ko me vidijo. Moram jim biti zares smešna. Niso videti nesrečni, vsaj večina ne – na prvi pogled. (Podobno je bilo z bosanskimi otroki. Žalost za nasmehom si pri mnogih zaznal šele ob kakem spominu, pesmi.) Mala punčka prične jokati, a jo odpeljejo iz razreda. In na hodniku dvanajstletni fant joče. Ravnateljica pravi, da to ni nič hudega.

Sprašujem se, koliko gre za prikrivanje ali odrivanje težav otrok, in koliko drži, kar pravijo ravnatelji, da »nočejo iz otrok delati žrtev, ampak jih obravnavati normalno«. Nekateri učitelji, s katerimi spregovorim s pomočjo prevajalca ali oni z menoj v polomljeni angleščini, mislijo, da so mnogi otroci čustveno prizadeti in bi potrebovali pomoč. Sprašujejo se, kaj lahko storijo ob tolikšnem številu otrok v razredu.

Zadnji dan seminarja za učitelje pričnemo z zbiranjem idej o tem, kaj lahko za svoje učence s težavami naredijo učitelji, ki imajo po 50 do 120 otrok v razredu. Predlogi so: v razredu naj bosta vsaj dva ali trije učitelji (ravnatelji niti pomisliti nočejo na to možnost), delo v izmenah (ne gre, šola že deluje v dveh ali treh izmenah – ena izmena je za pouk v kurdskem jeziku), nabava pručk (prositi bogataše, da kupijo pručke, da ne bi otroci sedeli na tleh), angažiranje prostovoljcev, posesti otroke s težavami v prve klopi (ne gre, mali morajo biti spredaj, da kaj vidijo, veliki zadaj; veliki so običajno tisti s težavami). Predlagala sem, naj poskusijo pritegniti posamezne učence, da pomagajo učiteljem pri razrednem delu, da pomagajo učencem s težavami. Ne vem, ali bodo to storili.

Več vzpodbud in praktičnih navodil bi potrebovali učitelji za takšno aktiviranje učencev. Na seminarju smo poskušali pomagati učiteljem teh šol. Toda kaže, da je bilo zanje praktično najbolj koristno in uporabno, da so jim kolegi dali naslove nevladnih organizacij, ki bi lahko kaj storile za njihovo šolo. In da smo jim pokazali, da nam je mar, izrazili spoštovanje do njihovega dela. Koliko jim bo to pomagalo?

* * *

V Kurdistanu sem veliko spremljala program Al Jazeere, CNN in TV5 ter dodatno prebirala novice tudi na spletu. Opazila sem velike razlike v tem, o čem poročajo, ne pa toliko v tem, kako poročajo. CNN je denimo v tistem času na veliko poročala o Šešljevem zdravljenju raka v Beogradu, ki ga je dovolilo sodišče v Haagu, medtem ko druge postaje tega niso omenjale. Novice o smrti enajstih deklic v napadu na šolo na severu Damaska, ki sem jo zasledila na spletu, televizijske postaje sploh ne omenjajo. Vse pa govorijo o smrti voznika avtomobila v Jeruzalemu.

Na spletu zasledim novico o pokolu tristo članov sunitskega plemena Al Bu Nimr v iraški provinci Anbar s strani članov Islamske države. Tik pod njo je novica o tem, da ameriška igralka z možem, slavnim pevcem, pričakuje prvega otroka. Obe novici imata enako pomembno mesto na internetu in enako prostora na ekranu. Res (ne metaforično) mi gre na bruhanje.

* * *

Včeraj sem prisostvovala delavnici, ki jo je vodil kurdski voditelj. Udeleženci so bili begunci iz Sirije, ki ne živijo v begunskih centrih – neke vrste begunska elita. Namen delavnice je bil usposobiti ljudi, da bi vodili delavnice o človekovih pravicah, pravicah spolov, reševanju konfliktov... Mislim si: Ali je beguncem iz Sirije ali Kurdistana, ki bivajo begunskih centrih ali v nedokončanem trgovskem centru v Erbilu, sedaj mar za takšne teme, ali jim lahko kaj pomagajo?

Premišljujem o tem, kako psiho-strokovnjaki kolonizirajo območja in države, kot je Kurdistan. Nemalokrat prinašajo steklene psihoterapevtske kroglice in jih drago menjajo za svoje plače, honorarje, vzdrževanje svojih institucij ali nevladnih organizacij. Strokovnjaki na nerazvitih območjih nasedajo in kupujejo bižuterijo ali proizvode, ki so vredni v zahodnem in severnem svetu, a so neuporabni v okoliščinah Bližnjega vzhoda, zajetega v oborožene konflikte. Ne gre le za neuporabnost, včasih tudi škodijo skupnosti.

Mladi kolega je zavzet, pošten, pameten psihiater, ki dela z otroki in mladostniki. Na seminarju je prvič prišel v stik z učitelji in prepoznal pomen šole za duševno zdravje otrok, pa tudi resurse pomoči znotraj šole. Zahvali se mi za to izkušnjo. Pove, da mu je razširila obzorje. A ne more si kaj, da ne bi na predavanjih učiteljem navajal mednarodnih klasifikacij bolezni in kriterijev bolezni, ki so jih začrtale. Ni mu preveč všeč, ko predstavljam podporo, psihosocialno pomoč otrokom in družinam v preprostem človeškem jeziku in ne v strokovnem žargonu. Učeni kurdski psiholog začne učiteljem govoriti o Freudu. Energično ga prekinem in opozorim, naj govori o stvarnosti njihovega razreda s 50 ali 100 učenci begunci pred nasiljem Isila.

Prodajalci psihoterapevtske bižuterije največkrat sami ne prepoznajo brezvrednosti ali celo škodljivosti tega, kar prodajajo. Le malo jih zanima ali sploh ne, da ima Erbil s poldrugim milijonom prebivalcev le petnajst psihiatrov. Ne zanimajo jih stotine tisočev beguncev iz Sirije in notranje razseljenih, ki so prizadeti zaradi izgub, travmatskih doživetij, ne zanima jih vprašanje, kako pomagati čim večjemu številu oseb, begunski skupnosti. V mentalno-higienskih programih, ki tečejo zunaj strokovnih ustanov, pod okriljem nevladnih organizacij in mednarodnih agencij, je veliko več skupnostnega in javnozdravstvenega pristopa kot v mentalno-higienskih institucijah.

Pogosto se sprašujem tudi o vrednosti svojega dela. Poskušam predvsem usmeriti »pomočnike«, kdorkoli že so – strokovnjaki, paraprofesionalci, laiki – da poslušajo, nudijo podporo, posredujejo informacije, ki lahko koristijo, krepijo notranje sile pri obvladovanju težav in okrevanju. Skušam krepiti socialno mrežo podpore ljudem v stiski. Ko sem po vrnitvi iz Kurdistana v Turčiji ob sirski meji usposabljala sirske begunce za delovanje na psihosocialnem področju, so me spraševali: »Ali bodo naši otroci, ki so bili priča obglavljenju ljudi, kriminalci?« Uspelo mi jih je prepričati, da ne bodo. Odleglo jim je. Prihodnost je bila videti malo manj težka.

V Erbilu sem se počutila koristno, ko so učitelji rekli: »Na seminarju smo spoznali, da lahko učitelj veliko naredi za otroka s težavami. To nam je dalo energijo, da pomagamo otrokom.« Nimam znanstvenih dokazov o koristnosti svojega delovanja. Ponavljam si izrek astrologov: Odsotnost dokazov še ni odsotnost obstoja. Rek lepše zveni v angleščini: Lack of evidence is not yet lack of existence.